Človek in gozd

Človek in gozd sta bila že od nekdaj tesno povezana - potreboval ga je že v pradavnini in sicer za kritje in tihi dom, kasneje pa za prvi vir toplotne energije in različnih hranil. Dalje je značilno, da je bilo prvo orodje za obdelavo njive tudi iz gozda, se pravi kos lesa, in da so prvotno plug ali oralo imenovali "drevo".  
Lesna in drevesna kultura je bila sploh prvotna kultura, ne kamena; žal je poznejšim časom preostal samo kamen kot dokaz takratne kulture, medtem, ko je les strohnel.

V stoletjih boja za obstanek se je slovenski človek vedno znova naslanjal na moči gozda - v krvavih trenutkih zgodovine je gozd s svojo zastrto globino nudil ljudem varno skrivališče, ki ga ni obvladoval nihče drug kakor domačini, ki so poznali vse njegove skrite kotičke.

Dobro je vedeti, da gozd v sebi hrani univerzalno modrost o zakonih, ki veljajo za vse žive, tudi za nas. Moramo ga varovati, da bomo lahko takrat, ko bomo pozabili, kaj je smisel našega bivanja, lahko šli ponj nazaj v tišino gozda.

Uporaba lesa skozi čas

Les je bil ena ključnih dobrin, ki je pripomogla k nastanku in razvoju mest. Predvsem je bil to glavni gradbeni material za gradnjo bivališč, saj ga je bilo veliko, potreb po njem pa malo. S širjenjem mest in naraščanjem povpraševanja po njem tudi na drugih področjih, ga je začelo v 15. stoletju primanjkovati. Hkrati je les, kot gorljiv material, povzročil, da so srednjeveška mesta večkrat do tal pogorela. Zato so ga meščani želeli zamenjati z bolj varnim materialom, ki pa je bil, vsaj v začetku, precej drag. Pomanjkanje lesa je povzročilo dvig njegove cene. Les se je tako začel umikati drugim – negorljivim materialom, kar so zahtevala in na različne načine spodbujale tudi mestne oblasti. Tako se je vedno bolj uveljavljal mit o neprimernosti lesa za gradnjo, kar pa sploh ne drži. Les se je v zgradbah ohranil tam, kjer je bil zaradi svojih lastnosti nepogrešljiv.
(povzetek iz Revija LES / wood 2001, letnik 53, št. 6, str. 196 – 201)

Z izboljšanjem ponudbe in seznanjanjem vlagateljev z možnostmi, ki jih nudi lesena gradnja, je danes nastopila nova doba. Moderna arhitektura je ponovno obudila les kot idealni gradbeni material - je dober izolator, deluje naravno, prijetno in diha!

Kaj je smreka?

Smreka (Picea abies) je v slovenskem prostoru verjetno najpogosteje srečan iglavec. Raste v mešanih gozdovih, lahko pa oblikuje tudi gozdove v katerih rastejo izključno smreke.
Raje kot nižine, ta vrsta ljubi višje lege in bolj namočena področja. Ravno tako kot na primer pšenica, je tudi smreka za nas zelo pomembna rastlina, saj iz njenega lesa izdelujemo obilico predmetov, ki so v današnjem življenju nepogrešljivi.

Lastnosti, prednosti: Smrekovina je uporabna kot gradbeni in konstrukcijski material. Uporabljamo jo za izdelavo oken, vrat, celotno notranjo ureditev, pohištvo, letve, slepi les, zaboje, furnir. Predvsem gostoraščen gorski smrekov les je uporaben kot resonančno dno za glasbene instrumente.
Smrekov les je mehak. Tehta približno 0,42 kilograma na kubični decimeter. Zanj je značilno zmerno volumensko krčenje, trdnost suhe smrekovine je dobra. Napenja se le malo. Smrekovina je zmerno odporna na vremenske razmere in jo je zato treba zaščititi s konstruktivnimi ukrepi. Občutljivost na napad plesni in škodljivcev je podobna kot pri jelovini, zato je pomembno dobro skladiščenje; če opazimo pojav škodljivcev, uporabimo obdelavo z vročo paro. Vonj smrekovega lesa je prijetno smolnat.
Smrekovino je moč zlahka obdelovati, predvsem lepiti, vijačiti in zabijati, je pa občutljiva na razcepljanje. Včasih so v smrekovem lesu temne črte in pogosto se na njem pojavljajo različno oblikovane grče, ki ustvarjajo živahne vzorce. Vsebnost smole v smrekovem lesu se razlikuje glede na starost in rastišče drevesa, je pa ta znatno manjša kot pri boru in macesnu.

avtor: Rajko Robida

www.lesenehise.si