V vsej večnosti skriti,
neznani skrbi,
da jo utopim,
izbrišem njene sledi.

Sam sebi
sem tih mornar,
ki pluje po morju
onkraj tega sveta,
brez dlani,
zaprašenih skrbi.

V nežni tišini,
pomladnem cvetju
ovijem se v rože
in prepustim vetriču poljane,
neskončne kraške gmajne.

Sam sebi sem v večnost,
neskončno in nedoumljivo
človeku, nežnemu
dotiku drugih ljudi
iz katerih le praznina
razliva se na vse moje štiri strani.