Kliknem na ikono WORD, odprem prazno stran… Romantično bi se slišalo, da zavoham vonj po svežem papirju, ali kaj podobnega, pa seveda ne… Prazna stran le slepo zija vame. Očitno želja po pisanju je… Pa ne vem dobro kje se lotiti. Naj razmislim. O čem bi pisala dve leti nazaj? Ali morda tri? Verjetno bi malce bentila čez sistem, državo, pa niti ne v tem smislu, bolj v smislu kako je človek prepuščen samemu sebi, kar je res in še vedno drži… Izlivala bi svoj žolč in nesigurnost ter pod krinko besedne akrobatike poskušala nekomu, morda predvsem sama sebi, dokazati, da sem v nečem pa le dobra… Kaj pa vem. Takrat nisem tako razmišljala, če bi, bi črke gotovo obtičale v moji glavi, ali pa v najboljšem primeru nekje na polici, v računalniku.

Zanimivo. Človek, ki niha v in iz sistema. Trenutno sem namreč spet svobodna. Beri brezposelna. Kar sicer še ni takšna tragedija, ker je to precej sveža zadeva, je pa sila begajoče. Službo (ko rečem služba mislim tradicionalno obliko zaposlitve s striktn

Na nekem planetu, nekoč, nekje, je nekega dne nastala dlaka Agata. Ne bomo pretirano razglabljali o tem, ali je dejansko nastala, se morda rodila, ali celo skotila… Dlake namreč zrastejo iz mešičkov, ki se nahajajo tik pod mehkimi, usnjatimi tlemi tega planeta, mešički pa tam so, ali niso… Kako nastanejo, zakaj se pojavijo… Vse to je odvisno od mnogih dejavnikov in muh atmosfere in stratosfere tega planeta. Tudi to, ali gre dejansko za planet, ali kaj drugega, morda zvezdo, kamen, rastlino ali živo bitje, še ni povsem jasno, zato to malenkost raje pustimo velikim umom, ki naj se zabavajo z njo, ako se jim zdi pomembna.

Agata je bila sila pokončna dlaka. Še preden je pokukala na plano, je vedela, da bo postala močna, trda, temna in lesketajoča se. In kot takšna, se je, še preden je sploh postala dlaka, ko je bila le nekakšen miselni zametek nečesa, kar bo nekoč nastalo, trdno odločila, da si bo za svoj dom izbrala prostor, ki bo nekaj posebnega. Ne kot nekatere druge dlake, ki so sila

Svet se je malenkost ustavil. Poletje je definitivno mimo. Najprej je bilo to zelo opazno, nato malo manj, zaradi sončnega oktobra, ki me je, resnici na čast, zmerno presenetil, saj sem navajena, da je moj rojstni dan navadno siv in deževen, nič nenavadnega, človek se navadi in si zaradi tega ne komplicira življenja, ali temu pripisuje kakšnih globjih pomenov… Tokrat pa sem to jesensko sonce vzela za nekaj precej samo po sebi umevnega, kot da se to za letošnje leto spodobi in je normalno, primerno in edino dopustno…

Letošnje leto, hm… Kakor se je začelo katastrofalno, s smrtjo in razpadom stvari, tako se je prelevilo v menda eno najlepših let mojega življenja. Brez pretiravanja. In poleg vsega, mi je kristalno jasno, da sem do tega prišla popolnoma sama, morda z delom na sebi, še več pa z izpuščanjem nepomembnih stvari, čustev, negativnih ljudi, misli, strahov… Ne pomnim kdaj nazadnje sem imela tako lepo poletje. Takšno, v pravem pomenu besede. Brez skrbi, brez načrtovanja, brez nepo

Mehko, mehko…

Sta se odprli vesolji.

Tvoje in moje.

Nepričakovano?

Nekje na repu, nekje na skrajnem polu,

sta se ujeli za nitke.

In vsota valovi.

Prehaja iz mehke toplote, v grobo dotičnost…

Ter nazaj v mehkobo…

Svetlobo, toploto…

Ko gledam v dve sonci, zliti z zeleno,

ne umikam pogleda,

ne najdem fokusa,

kot bi me odpihnil v brezpredmetje,

v medprostor,

v breztežje,

bližino…

V čas in ure,

ki se v mehkih valovih zlivajo v brezčas.

Če bi me vprašal kje sem bila, bi ti rekla:

Ne vem. Verjetno sem te čakala.

In pri tem nestrpno preskakovala življenje.

Vedoč, da prideš.

Strah se umika,

ostaja nekje na obronkih,

senca bledi,

izginja nazaj v gozd minulih temačnosti.

Drhti in svetli.

Če mi rečeš ne morem verjeti,

se nasmehnem.

Verjemi.

Občutek, vonj, dotik…

In mir…

Morda sva vedno bila,

morda nikoli,

morda je le usoda,

morda živiva nekje v paralelni resničnosti

in minljivi večnosti.

Vse to sem poznala vnaprej,

čutila v sebi.

Da je,

da si,

da sva.

Vse in dovolj.

Dovolj, da tvoje

Kako pride do izbruha jeze na lep sončni dan?

Spomin posvečam dejstvu, da sem dejansko ponovno prenehala s kajenjem. Drugič v življenju. In mi gre fino in molim, da vseeno, pa kakor se že obrne, nikdar ne postanem strastna antikadilka :). Najraje bi videla, da bi mi uspelo kakšnega pokaditi le občasno. Ta misel me še vedno mika. A je verjetno najtežja stvar. In hkrati test za stopnjo moje samokontrole. Povsem meni podobno, a vzamem za izziv.

Skratka, da ne nakladam. Začnimo lepo počasi, na začetku. Predstavljajte si naslednji film:

Si nadvse miroljuben državljan neke podalpske deželice, za katero se je včasih kaj rado govorilo, da je druga Švica, v zadnjem času pa vedno manj… Kako ne, saj to bi bilo naravnost neumno. Pa ne, da zares veš kako je v Švici, ali, da jo imaš pretirano v čislih… Je pa vseeno hudo očitno, da se ta krpica zemlje, med Balkanom (po moji teoriji sicer še kar konkretno v Balkanu) in racionalnim evropskim svetom, nikakor ne more primerj

Sivina ni nekaj kar ljubiš,

a jaz jo

ljubim.

*

Sivo ni zgolj le sivo.

Je mišje

sivo

in golobje

sivo in

sivo,

kot deževni dan.

Svinčeno

sivo,

antracitno, skoraj črno,

sivo

kot težak oblak, ki pritiska k tlom…

*

Seciram in jo razstavim,

sivino.

Iz nje potegnem

belino

in rjavino,

kanček modrine,

spomin na zeleno,

skrito vijolično

in žolto rumeno…

*

Na tisoče jih je,

Sivin.

Čudovitih.

Neskončnih.

Ker

siva je,

na nek način

stičišče.

Med skupkom barv 

in njihovo odsotnostjo.

*

Zamislim si tisto tvojo,

sivino,

ki je vela iz tebe

in tvojih oči,

kako je postala še bolj

siva,

ko si me gledal,

in ves

osivel.

*

Pogrešam te

Na

siv

način.

Zdaj, ko sem sploh lahko preklopila vanjo, v

sivino.

Prej je bilo prečrno

in prerdeče,

previjolično…

Nemogoče.

*

Spominjam se skupne

sivine,

  skupnih, lepih,

sivih

trenutkov

in se

sivo

nasmehnem,

siva,

kot znam biti.

Sploh ne vem kaj počnem. Tole recimo, z namenom, da bi napisala nekaj iskrenega… Kar je smešno. Sploh ne vem kaj je to. Iskrenost… Neka oseba, ki mi je bila dolgo časa zelo ljuba, mi je nedolgo tega rekla, da sem iskrena, kot njen najslabši delodajalec. Ne vem sicer, koliko vam to lahko pove o meni, ampak… Seveda. Ker pač moja iskrenost ni bila v okvirju njenih pričakovanj do mene… No, zelo dolgo je bila lahko prav brutalna, v obliki popolne nesposobnosti, da bi povedala laž, ravno dovolj dolgo, da sem dobila etiketo z napisom prasica. Potem sem pa obupala. In najbolj smešno pri vsem, je bilo to, da niti oseba sama, tej etiketi ni mogla verjeti, ker potem bi se, seveda, samo po sebi, postavilo vprašanje kaj hudiča počne z mano…. Torej… Vedela je, da nosi svoj delež in svojo krivdo… Je vedela? Gotovo. Vsaj podzavestno. Še zdaj ne vem dobro kaj to pomeni. Tudi tega ne, ali sem zares iskrena. Verjetno ne. Vsaj ne, kot bi to verjetno razumela večina. Bolj pa vsekakor od ljudi

Tako. To je zaključek  zgodbe, ki  sem ga obljubila.  Če je bila  tematika ljubezen, je to verjetno njen  vrhunec. V vsej svoji patetiki in erotiki in neuslišanosti :). Torej, this is the end.  Ali je happy end? Človek se vpraša kaj sploh je happy end... Toliko je happy, kolikor  zmorem percepirati ta happiness... No... Je pa vseeno možnost. Tega jima nisem vzela. Morda se bom kdaj vrnila in konec napisala še enkrat, kdo bi vedel ;).  Upam, da bo branje komu v užitek, meni je pisanje vsekakor bilo... Pogrešala jo bom, tole zgodbo. V njej je veliko mene in še več simbolov in prispodob, za katere upam, da so vsaj komu sorodne. Spremljala me je 8 let. A je čas. Time to let it go.

Včasih se uležem na tla spalnice. To je pozicija, ki je najbližje zemlji. Tisto prečiščenje, o katerem sanjam, pa sem preveč vkalupljen ali len, da bi v tistem trenutku odšel ven in se zares ulegel na zemljo. Pustim telo, da se razpredmeti in poskušam občutiti kje so vozli. Pri tem gledam v strop. Vse tiste ma

Že pred časom sem ugotovila, da večinoma vse družbene strukture reagirajo enako. Skupine ljudi, ki se družijo v grupe, so za moje pojme povečini nasilne. Tako do zunanjih osebkov, kot do lastnih članov. Kaj vem. Primer. Mene je od nekdaj vleklo v alternativo in potem sem ugotovila, da je vse isto. Alternativa, nealternativa, levi, desni…. Mambodžambo…. Tisti samooklicani alternativci, so po večini postali čudne vrste newagerji, med tem, ko so pravi ostali tiho, skrenilo je v različne smeri in morda je bilo nekaj časa še zanimivo in se je človek počutil del nečesa, potem pa si ugotovil, da je v skupini ljudi, pa kakršnokoli ideologijo, idejo ali politično prepričanje že gojijo, očitno prepovedano misliti s svojo glavo, oziroma posedovati misli, ki so samostojne in le tebi lastne.  Se pravi, če kar takoj razširim, prepovedano je biti sam svoj. No, to je, če nočeš biti izločen. Hvala bogu, se jaz, od nekdaj, če me kdaj slučajno zanese v kakšno grupo, predhodno izločim sama :). Ker nisem

Končala sem z delom in se frentično odtrgala od domačega parketa. Saj se hecam. Z veseljem. A leno. Včasih se moram spraviti na silo, ker mi sedenje pred kompjuterjem povzroči nekovrstno apatijo, in je vsak premik v smeri iz hiše, sila težak. Ampak na koncu mi nikdar ni žal. Vsak dan grem za dve uri ven. Nujno. Pogrešam pisanje, pa sem zdajle, ko sem se že vrnila, na hitro začela tipkati, s slabo vestjo, ker že toliko časa prelagam nadaljevanje moje zgodbe, ki sem ga obljubila... Ma kaj to, kaj pa imam komu jaz za obljubljati... Bolj sem si zadala, da moram to zaključiti... Smešno, toliko teksta sem imela že napisanega, zdaj pa mi ga je zmanjkalo le za zaključek. In le še en del mi manjka (mislim), pa sem se uštela pri časovni kalkulaciji in me je vmes zabukiralo delo, ki ga ne morem prestavljati, ki me hoče celo in zaradi katerega že tako in tako, cele božje dni čemim pred kompjuterjem. Joia di vivere, bi se reklo, pa še v stilu dela, ki ga delam

Presunilo me je kako je še vedno živo. Stopila sem iz avta in po neki podzavestni silnici pogledala proti vratom ter jo pričakovala tam. Ležala bi pred stekleno lino in gledala ven na ulico. Ko bi me zagledala bi se postavila v tisto svojo pozo, kakor da se preteguje in migala z repkom… Začutila sem sunek v preponi in ostrino, ki mi je zarezala v grlu… Skoraj sem se prepustila… In se čudila sama sebi, da je še vedno tako živo in prisotno…

Bolečina na lep dan. Popolnoma nepričakovana, kot bi jo potegnila iz teme… Dan, kot je bil ta, teden, kot je bil ta… Stvari… Traparije… Nesmiselno ukvarjanje z nekimi tujimi projekcijami moje resničnosti in vprašanje, ki si ga ob podobnih prilikah zastavljam: Ali je vredno?

Dan, kot je bil ta… Veliko dela, potem pa sprehod s prijateljem, ki je že skoraj postal navada. Našla sva se v želji, ki jo oba gojiva in začela hoditi skupaj. Najprej kar tako, potem po markacijah… Včasih greva pa pač samo na kakšno sprehajalno lokacijo, klepet ob hoji, pot

Ko sem zračno-razvodenela, se spomnim neke mehkobe,

ustnic, rok, dotika, tkanine, okusa po sladkem, vonja po svežem jasminu in sandalovini...

In neke grobosti,

folije pod zobmi, mehke, razmočene kože na grobi brisači, suhega piska krede po tabli…

In dlačic, ki se dvignejo ob tem hipnem vzburjenju in razburjenju,

tako občuteno telesnem in vrinjenem v neko vmesno vesolje zaznav...

Ko sem le plazma in magma in monolit,

ki se vzdigne iz mlake raztopljenih iluzij...

*

Eyes whide shut in trepalnice, ki podrhtavajo pod temnim trenjem...

Le občutenje,

Svet kot čutilna platforma.

Ni nesmiselnih vprašanj, dvomov, misli, samocenzure...

Paradoksalno smisel proti nesmislu.

In jaz proti vsemu.

In mikrokozmos proti univerzumu.

*

Vse je v sozvočju.

In v vsem je upor in vzgon in gravitacija.

Odbojne vrednosti.

*

Tisti trenutek, ko vem, ker čutim.

Resnica, ki ni na pladnju.

Intimnost samosti in osamljenost v množini.

Plavajoč kos plutovine...

Dvigajoč se, potapljajoč se,

v smeri s tokom, skoraj brez

Novo nadaljevanje je malce daljše kot navadno, naj mi oprostijo, ampak teksta ne morem razbiti na krajša poglavja. Klanjam se in prosim za malo potrpljenja ;). A ni hecno, kot po naključju spet neka tematika preteklih dni :D. Da ne bo kdo mislil, da sem zdaj to pisala, lol. Že en čas nazaj, namreč....

Zasmejal sem se. Iz totalne teme je potegnil nek, že zdavnaj zakopan spomin. Takrat sem bil še jaz, še tist Max, ki naj bi postal nekaj drugega… Cesta in poln prtljažnik piva, nekaj trave… Pozno popoldansko sonce in muzika do fula… Verjetno je bil Bob Marley, ali pa Max Romero… Dan zamaknjen v nekakšno časovno gubo, kjer sva se tisti čas pogosto znašla… Na poti nikamor in kamorkoli. Bil sem umirjeno zasanjan, tako, da se mi ni ljubilo niti hitro voziti. Panorama mi je bila ljuba, prijatelj zraven mi je bil znan do obisti… Brez vprašanj v glavi… Kam, kako, koga briga… Nekaj bo, nekaj bo, brat… Nekaj svobode…Ne sprašuj me, raje navij

Točno leto je okrog in ponovno se je pripetila tista posebna priložnost, ko se ženska dotera in se pusti povabit na večerjo… Hja, res je, letos nisem hodila po restavracijah. Sploh ne. Nekako me niti ne vleče. Pomislim, kako se časi spreminjajo… Pa ne samo časi, ampak tudi vsebina misli, ki se pod njimi vdaja, kot dobro uležano testo… Letos sem sploh v nekakšnem čudovito letečem občutku. Metuljasto. Vsak dan vzamem posebej, ne zatikam se, da ne govorimo o metuljčkih v trebuhu :)…. V zadnjih mesecih sem toliko izgubila, da ne bom nikdar več enaka… A vseeno čutim, da sem dobro.

No, pa začnimo od začetka. S prijatelji sedim v restavraciji. Nekam sumljivo dobre volje so vsi. No, slavljenec itak, kaj ne… Ampak navajena sem na muhe in muhice nekaterih prisotnih, ki pa jih tokrat za čuda še ni. Upedenana sem, ja. In počutim se dobro. No, za odtenek manj zverinsko, kot leto poprej, ampak dobro na čisto drugačen način. Zdi se mi, da sem izpustila tisti trd občutek in postala bolj ženska. Pre

 No, nadaljevanje moje zgodbe. Da se odlepim od zodiakov :).

Pretekel sem vse stopnice, preskakoval po dve, tri, ven iz vzorca, da le ne bi pomislil na tisto vožnjo z dvigalom, sedem let nazaj, ko sem šel v bolnišnico k Maji, ki se ni več zbudila… Pa čeprav je bila druga bolnišnica in drugo dvigalo… Razločno sem se spominjal svojih iracionalnih misli takrat… Vprašanj o dvigalu in ogledalih… Kot, da bi lahko tako grobo in na silo odvrnil resničnost…Manično sem odklanjal nadležni miselni vzorec, ki se mi je ponujal, dvome, strah, besedi kaj če in krč, ki je počasi grabil in se stegoval za mano…V nekakšni polovični prisebnosti, kot, da se ne dogaja nič posebnega… O, kako človek genialno prekrije krute realnosti. Z adrenalinom, ignoranco in slepim upanjem, ki ne popusti niti takrat, ko je že jasno, da je prepozno. Potresel sem z glavo, zadihan. Nehaj!  Kaj boš rekel, ko prideš? Kako se boš soočil? Kaj si boš rekel, če se je že zgodilo, pa tega sploh ne veš…?? Stopnica, dve, tri, skok, p

Dve piki na nebu. Ena debela, polna, okrogla.... In druga... Lahko si predstavljaš nebo, kot črno platno napeto pred absolutno svetlobo... Na tistem mestu, tam kjer je tista svetla pikica... planet, zvezda... prebodeno z buciko. Desno spodaj od Lune.

Šajn, nepravilne kvadrataste oblike... Zanimivo. Dež bo.
Polna, roza luna. Adekvaten mainstream idiotizem. Retrogradni Saturn... Nekje sem prebrala: If your life sucks, it sucks with the retrograde something, or without... Kimam. Nič mi ne manjka, sploh. Luna v tehtnici me boža po licu. Venera se mi smeje v bipolarni brk... Nekomu sem rekla: V horoskop ne verjamem, a astrologija me blazno mika... Aritmetično izračunati verjetnost lastne usode... Heh... Spomin na let z avionom. Ko gledaš oblake pod sabo, nad sabo... In si misliš... Če bi zdajle mrknil motor, bi bila smrt spokojna... Nekje v naročju gore iz vate in natrganih peres... Haha. Seveda.

Takole gledam v nočne oblake. Kot bi v črnilo kanil sivo kapljo oljne barve in ji pustil, da

V misli trepljaj z očesom,

čudno naključje ter nasmeh, kot simbol mladosti...

O, življenje.

Nejevera.

Stresem z glavo, trikrat. Čudovito zbegana.

Pogledam predse v dež, ki trga zrak.

Ljubko in zaželjeno.

Vonj po vodi in sikanje presušenih tal, ki jo vpijajo...

Kakor na nebu, tako na zemlji, pomislim.

Sem kot balon, ki na silo izpušča zrak, potem pa se spet napihne.

Tako zelo odprta, tako zelo...

Ne vem več kje so meje moje osebnosti.

Kaj pomeni čas in kaj leta, kaj je dogodek in kaj je misel...

Z varnostnim glasom v ozadju, ki vestno preverja.

Fokus.

Zen.

Dolgo ne moreš hoditi v krogih, hkrati pa je krog simbol vsega.

Kaplja krvi, ki jo grabežljivo hranim...

Bo danes ali jutri... Te dni… Končala v pralnem stroju.

Njene molekule bodo najprej koagulirale, potem pa jih bo odplaknilo v večnost.

Vedno manj te je, moja ljubezen.

Vedno manj.

Moje srce pa...

Trepeta v novih ritmih, včasih presenečeno...

In se smeji samo sebi.

Danes sem utrujena.

Voda se je umaknila, a je v pripravl

Zbudil sem se v avtomobilu, parkiranem na dvorišču ogromne stavbe, pod orjaškim, cvetočim kostanjem. V ustih sem imel okus po presušeni mrhovini in počutil sem se, kot bi mi v glavi razneslo malo vesolje. En, dva, tri…štiri,  sem pomislil in se podzavestno pripravil na pričakovani udor misli, za katere sem slutil, da pridejo. Kot bi nekje iz ozadja topo odzvanjal prejšnji dan, a ga še nisem uspel potegniti na plano. Vsaj s prvim pogledom ne. Zdelo se mi je, da sem moral iz tistega lokala pripeljati tja, pod tisti kostanj, le, da se nisem spomnil kako in kdaj. Kljub soparnem jutru me je streslo.

Suho sem pogoltnil, a premakniti se nisem mogel, nisem hotel, če sem iskren. Pritisnil sem tipko na radiu in obrnil gumb za glasnost, kot bi hotel, da zvok malenkostno prekrije grobo misel. Simple man, ha… Južnjaški rock se mi je zarezal v trebušno prepono, ki je trznila v krču. Nisem vedel ali bi raje bruhal ali jokal. Pa nisem ne eno, ne drugo. Simple man, jebeni simple m

                                                                              Zgodbo nadaljujem z Maxom.

                                                                                          Upam, da sploh še koga zanima :).

Sedel sem v bolniški sobi in otopelo spremljal enakomerni zvok aparatur, ki so sikajoče črpale in iztiskale zrak. Pomiril sem se že. Na silo. Odganjal sem vdore filma, ki se mi je vedno znova zaganjal. Njegova jakost je bila nekaj nevzdržnega. Jakost podob, zvoka, kadra, barv in vonjav… Na silo sem se spustil v tisto otopelost. Vsaj sedel sem lahko tam. Očitno sem strah in odpor pred bolnišnico prerastel, nekje na robu tistega, kar se je zdelo ključna točka mojega življenja. Kot bi se mi bog posmehoval. Bog, usoda, ali karkoli že naj bi bilo tisto kar menja plošče na repertoarju življenjske tragikomike... Kot, da bi v resnici človek neko obdobje svojega življenja lahko kar prestopil! Kot, da bi človek zares lahko sam iz

Ljudje včasih trčimo. Naši svetovi se za trenutek srečajo. V tem odtujenem vesolju laži in prevar, včasih začutiš nekaj nerazložljivega, kot bi se stvari, za sekundo, kot prašni delci, prej skoraj breztežno ujeti v zračni vrtinec, usedle nazaj na svoje mesto. Zemlja k zemlji, zrak k zraku. Redko. Tako redko, da včasih pozabljam. Opazujem ljudi iz okolice in jim zavidam njihova življenja, ki z varne razdalje delujejo tako povezano in smiselno. Potem me pa ulovi, najraje takrat, ko tega ne iščem. In odpre se mi pogled na tuje izgubljenosti, ranljivosti, na lepljivo žalost in življenjsko tragiko. Smo kot ločena vesolja. Skrivamo se za debelimi zidovi in le redko komu pustimo pogled na, s pepelom posipana in preraščena dvorišča naših duševnosti.

Zakaj me je tako strah koga spustiti blizu? Zakaj se za svoja čustva vedno izgovarjam in iščem načine kako ohraniti videz nedotakljivosti? Tako vneto, da na kraju ne prepoznam več tistega, kar