Jeseni sem začela trenirat Thai chi. Za to sem se odločila, ker sem nujno potrebovala premik. Poleti sem namreč sama s sabo prišla do točke, ko sem si rekla »Ne morem več«. Skratka, situacija in odnosi so me tako zdelali, da sem enostavno občepela na točki in začela gristi sama sebe. Zmeraj bolj sem se začela zapirati, hujšati, zavračati hrano ipd. Ko sem sama pri sebi pritisnila na gumb, so se počasi začele spremembe. Tai chi, je bila prva stvar po dolgem času, pri kateri sem se uspela umiriti, pa čeprav le za čas treninga, kar je bilo že samo po sebi odrešujoče.

Imamo dva učitelja. Opazila sem, da je prvi(sicer nekakšen starosta in hkrati človek, ki naj bi to počel že najdlje časa v Sloveniji), med ljudmi manj priljubljen. Je muhast, kadar je slabe volje to tudi pokaže, kar pa je najhuje, je zelo dvoumen. Nenehno se heca, pri čemer je ves čas videti resen- to pa ljudi sila bega. Pred vsem pa mislim, da ima sposobnost videti šibke točke človeka in včasih vanje namenoma podrezati.

Prvič, ko je podrezal vame, sem se počutila zelo nelagodno. Ne maram biti namreč preveč izpostavljena(pred publiko) in fizični kontakt s tujci, še posebej, če ti rinejo vame, me spravlja v zadrego. Ne vem od kje mi to, pa vendar. Tako me je možakar, pri enem od prvih treningov, porinil v sredino-med ljudi- in me najmanj desetkrat prijel za roko, kot, da me pozdravlja. Govoril je o tem, kakšen vtis dobi človek o človeku, pri stisku roke, če je ta mlahava, oz. če je prijem čvrst. Mislim da sem stala tam kot kak butelj in se pri tem počutila sila trapasto, celo malce sem postala jezna, on pa me je znova in znova prijemal za roko ter se pri tem smejal. Kasneje sem o tem sama pri sebi veliko razmišljala. Zakaj tako reagiram, namreč. In nekako se mi je zazdelo, da je to naredil namenoma.

Po nekaj mesecih treninga so se mi začele dogajati čudne stvari. Večkrat, sem se recimo začela sredi vadbe nekontrolirano tresti, česar sem se deloma ustrašila, deloma pa me je bilo sram, ker nisem mogla uspostaviti kontrole nad lastnim telesom. Na začetku nisem niti pomislila, da je to morda znak, da se v meni nekaj spreminja. Tresenje me je vsakič le prestrašilo, saj je zame pomenilo, da je z mano nekaj narobe. Slišala sem sicer, da je možno, da med izvajanjem figur začutiš »nekaj«, ampak sem si to povsem drugače predstavljala.

 Ko sem svoje občutke in reakcije malce povezala sem začutila in dojela, da se mi rahljajo energetski vozli(čudno, ker če bi to rekla pred enim letom, bi se sama sebi smejala). Začela sem se tajati. Tresenje je bilo samo simptom obnovljenega energetskega pretoka. Učitelj nam o teh stvareh namenoma ne razlaga, ker meni, da moramo do določenih občutij in spoznanj priti sami, brez predhodnih predstav. Zdaj razumem tudi, zakaj me v primeru, da mi ne gre dobro, izpostavlja pred drugimi. Do same sebe moram biti manj kritična, bolj strpna in potrpežljiva. To je njegova prva lekcija zame. Pa čeprav me včasih razbesni in spravlja v nelagodje, zdaj to razumem. Razumem tudi zakaj pri začetnikih ni tako priljubljen. Dober učitelj, ti je redkokdaj všeč. Je pa dober učitelj tisti, ki pri tebi »sprovocira« neko spoznanje, zaradi katerega lahko narediš premik na sebi.