. Na 47 izbranih zdravstvenih storitev v javnem zdravstvu trenutno čaka skoraj 73 tisoč bolnikov - s stopnjo nujnosti redno in hitro - kar je skoraj za 16 odstotkov več kot pred letom dni. Te dni pa je izšel Terminološki slovar izrazov v sistemu zdravstvenega varstva, ki ga je izdalo ministrstvo za zdravje. V njem nam, med drugim, pojasnjujejo, kdo je, na primer, cepljena oseba. Zapišejo, da je to tista oseba, ki je bila cepljena. To ni šala, je čista resnica.

In že ta, komaj opazni utrinek iz življenja Slovencev priča, da je snovi, ki se tedensko nabere za komentarje, več kot dovolj.

Zadnje čase je med nekaterimi znanci zaznati novo upanje in veselje nad prihodnostjo, saj so prepričani, da nam bo že jutri šlo v državi bolje. Ko sem obiskal soseda Gvida, je hrupno postavil na mizo liter vina, rekoč.''Na to se pije!''.

Ni mi bilo povsem jasno, kaj ima v mislih, potem pa mi le razloži, da je oni dan poslušal tistega ta mladega politika na televiziji, ko je izjavil, da bodo on in njegovi prisilili Nemčijo, da Sloveniji izplača vojno odškodnino, ki naj bi znašala, reci in piši, kar 3,5 milijarde evrov. Izterjani denar pa bi mladi nadebudnež koristil za gospodarske spodbude in za socialne upravičence.

''Boš videl,'' me je prepričeval, že naslednje leto se bodo pokojnine povišale, to nam je, med drugim, obljubil tudi naš Karl, vseh 130.000 brezposelnih bo dobilo službe, v državi se bo razcvetela blaginja, še tistega barabina, ki je v arestu in moti blagostanje, bo treba dokončno zatreti, da ne bo kvaril idile, pa smo na konju.''

Nekdanji minister za finance, ekonomist Janez Šušteršič, je sicer med smehom navrgel, da se mu zdi ideja o izterjavi odškodnine zelo marsovska, a to niti malo ne moti državljanov, da ne bi verjeli vanjo.

Lepo je, da ljudje sledijo sanjam, princem na belem konju in žabam, ki se spremenijo v zale deklice, a kaj, ko danes nič ni več tako, kot je bilo nekoč, ko so še živele pravljice.

Še cerkev, ki je mnogim dajala moč in oporo v osebni stiski, je danes zaradi finančnih in še kakšnih grehov obsojena na pokoro, katere se niso nadejali niti najbolj črnogledi verniki. V Košakih pri Mariboru si bodo njeno pogoltnost za vse večne čase zapomnili, saj morajo imeti verniki nedeljske maše kar pred cerkvijo, saj se njihov božji hram prodaja, zato vanjo nimajo več vstopa. Da je še bolj absurdno, morajo mašo prijaviti tudi kot javno prireditev. Upam, da bodo verniki naredili vse, kar je v njihovi moči, da se grehi zaradi lakomnosti, naivnosti in lažnih zlatih malikov ne bodo nikoli več ponovili.

Nekje sem zasledil, da Slovenci vedno bolj zaupajo ezoteriki, duhovnosti, astrologom, new age pojavom, gongom, mantram, da obožujejo razne Svamidžije in se navdušujejo nad islamom in vzhodnjaškimi religijami, njihove cerkve pa pri nas rastejo kot gobe po dežju.

Mnogi trdijo, da je tovrsten beg značilen za ljudi, ki se za srečo ne znajo potruditi s svojimi lastnimi rokami in hrepenijo po aspirinu, ki bo v trenutku rešil vse težave.

Včasih se sprašujem, je to, da se z duhovnostjo ne ukvarja le preprosto ljudstvo temveč tudi bančniki prav ali narobe. Največja banka, ki sicer diha na škrge, a se zaradi radodarnih in do skrajnosti ponižnih davkoplačevalcev za svoj intimni blagor izmišljuje vseh sort traparije, si je za svoje menagerje omislila celo tečaje transcendentalne meditacije.

Bodo naše bančne vloge zaradi tega kaj bolj varne, oziroma oplemenitene, bančniki pa bolj pametni pri svojih odločitvah?

Verjetno ne.

A dokler bo v tej državi 2 milijona slepih in gluhih državljanov, si bodo tisti, ki so pri koritu, na njihove stroške pač privoščili točno tisto, kar jim bo padlo na pamet. Pa nič več in nič manj.

Slovenci se, podobno kot pijanci za šankom, z marsičem hvalimo, ne da bi se ob tem zavedali, da se nam trezni, ki nas poslušajo, smejijo, ter trkajo po čelu, češ, poglej jih, saj jim manjka par koleščkov v glavi. 

Ponosni smo na to, da imamo, na primer, brezplačno šolo. A hiter izračun nas že pri uporabi osnovne matematike prepriča, da se pošteno motimo.

Žal smo podobni papigam, ki ponavljajo floskule in mantre, v katerih ni niti zrna resnice. Malček nas v povprečju stane okoli dva tisočaka na leto. Predstavljate si, da imate dva ali tri, ki vam nastavljajo dlani enkrat za malico, kosilo, delovne zvezke, za izlet, za papir, za ure klavirja, za šopek za učiteljico ob osmem marcu, za trening plesa, za po ne sreči razbito šipo, nove čevlje, šolsko torbo, nogometni krožek in še za nepregledni spisek drugih reči.

Kdo ve kdaj se je v značaj naroda naselilo za spoznanje preveč permisivnosti, ko se nam zdi lažje in bolj udobno, če se lažemo sami sebi, kot pa, da bi pogledali resnici v obraz.?

Tudi sicer so naše prioritete o tem, kaj je hudo, bolj hudo, zelo hudo, pogosto nerealne.

Morda so naši možgani preveč razvajeni, in se jim ne da misliti?

Morda bi imeli radi ''vse'', kar imajo drugi in to na hitro, brez čakanja in večjega truda? Morda se preveč zanašamo na državo, premalo nase? Morda preveč živimo v svojem lastnem svetu? Morda smo preveč verjeli tistim, ki so nas prepričevali, da ničesar ne zmoremo, da moramo za vsako malenkost zaviti k svetovalcem, k državi, ker smo sami nesposobni, da bi premikali gore?

V zadnjem polnočnem klubu na TV, mi je padel v oči Uroš iz Kranjske gore, ki je sicer inženir gozdarstva, že štiri leta pa opravlja eno najbolj umazanih služb- službo smetarja. A je zadovoljen, gledalcem je dal vedeti, da se tudi v takšni službi da raziskovati, učiti in napredovati. Spominjam se let, ko smo gradili hišo, takrat sem poprijel za vsako delo, tudi čiščenje stranišč mi ni bilo tuje.

Kljub temu, da ''opranoglavci'' danes trdijo, da se je v socializmu cedilo mleko in med, se brez še enega, popoldanskega šihta, normalno ni dalo preživeti.

Znanka, ki je bila profesorica jezikov, še danes pospravlja in lika, ker jo je na stara leta usoda v obliki goljufivega moža in nesposobnega sodstva pošteno udarila.

V Gorenji vasi živi Janez Cankar, ki je – zelo slaboviden – pred dnevi tekel na vrh Triglava. Sploh pa živim v kraju, kjer je imel svoj čas – ne vem pa, kako je danes - vsak prebivalec zraven službe v edini fabriki še eno ali dve za povrhu, da je lahko preživel.

Žal se nam ''cagavost'' v družbenem življenju na nek način ''maščuje'' tudi zasebno. prehitro vržemo puško v koruzo, ne znamo se pogovarjati, malo potrpeti, se čemu odpovedati, zato se vsak tretji zakon loči. Prej ali slej.

 Po eni strani posamezniki osvajajo neraziskano Himalajo, najtežje alpinistične poti, zmagujejo na triatlonih, in še bi se marsikaj norega našlo, po drugi strani pa delamo, na primer, iz nekaj kilogramov, ki jih imamo preveč- ''problem svetovnih razsežnosti'' in me, ker pravim, da to ni problem, da je le pomanjkanje volje, obsodijo, da sem zaradi takšnih besed grozen Grozovitež.

 Življenje me je že v otroštvu učilo, da se je treba boriti. Tudi zato, ker sem videl in na lastni koži doživel marsikaj, mi je jamranje tuje, ker se zavedam, da nikamor ne pelje in da se z jamranjem kruha pač ne da namazat. Zato tudi ne verjamem v tiste tri in še malo nemške milijarde, ker trdim, da fehtanje Nemcev za nekakšne stare dolgove ni recept za lepšo prihodnost, temveč  - streznitev.