Mislim,

da se svoboda posameznika konča v trenutku,

ko dotični s svojo ''svobodo'' ogroža drugega človeka.

V naši vasi živi družina Novakovih, ki ji bi lahko rekel tudi drugače: skupnost med ljudmi in živalmi. Točneje- skupnost med mački, psi, otroki in dvema odraslima. Prišli so iz mesta in s seboj prinesli tudi tamkajšnje navade. Če imamo pred očmi dejstvo, da ogromno mestnih meni, da je narava ustvarjena zato, da se oni v njej odpočijejo, potem si lahko predstavljate, da so se dolgo časa obnašali podobno, kot bi bilo vse njihovo. A ni postajalo boljše, temveč vedno hujše.

Počasi pa so okoli sebe pričeli širiti smrtnonosen strup nestrpnosti. Zlasti tiste nestrpnosti, ki se tiče odnosa do živali. Pričeli so maltretirati družine v bližnji in daljni soseščini. Hodili so od vrat do vrat in delali sezname, kdo je ljubitelj psov in mačk in kdo ni. Nekoč so po vasi raztrosili letake, na katerih je pisalo, da se morajo ''dobri ljudje sestati in se povezati med seboj ter nekaj ukreniti proti sovražnikom štirinožcev''. Z ženo sva se spogledovala, obračala list papirja v roki, nič nama ni bilo jasno.

''Ne moreva imeti psa, če paziva na štiri vnuke,'' je zatarnala žena, jaz pa sem se strinjal z njo. Če bi si nabavila psa, bi bila užaljena hčerka prvega soseda, ker sva odklonila, da bi pazila na njenega sinčka. Vsaj ne redno, občasno se ''merkanje''  itak že ves čas dogaja, ker se nama smisli.

Najprej so naše cenjene Novakove ''ubogale'' ostarele gospodične, ki itak niso imele drugega dela, kot da se ukvarjajo s psi. Je rekla žena, naj jih kar imajo, bodo malo manj tiščale glave vkup in opravljale. Žal smo delali račune brez krčmarja. Dokler so naokoli srali in scali psi in mačke Novakovih, se niti ni poznalo. Hudič pa je nastal, ko so začeli srati in scati tudi tisti, ki so jih nabavile, kako naj rečem, samske gospe. Ko sva z ženo peljala vnuke na sprehod, nisem več opozarjal,''Vnukec dragi, pazi, da te ne bo pičila čebela!''. Ne.

Nenehno sem buljil v tla in se tresel od groze, kdaj bo otroška nogica stopila v frišen drek sredi steze. Ker potem je bilo konec s sprehodom, kajti pasji drek zaudarja, da bolj ne more. Zlasti pa zaudarja na otroškem čeveljčku.

Ravno v tistem času je najbolj znana pasjeljubka Močilnikova postala Slovenka leta in vse, kar pasjega leze in gre, jo je hodilo občudovat in po božje častit v Bistro, kjer je pod njenim okriljem crkavalo več kot 400 psov. Vsaj tako so po tihem šepetali veterinarji. Na glasi si niso upali, ker je postajal pasji lobi v državi vedno bolj agresiven in vedno bolj močan.

Novakovi so očitno želeli priti na naslovnico Jane, zato so se odločili, da bodo na sredi vasi, v neki zapuščeni hiši, organizirali pasje zavetišče na občinske stroške. Pa je rekel župan, tega pa ne dovolim. Že naslednji dan je dobil na mizo anonimno prijavo, da je koruptiven, da je na nekem razpisu sodeloval njegov prapraprapra nečak v devetem kolenu in da je zato za en k*** župan. Prijava, privlečena za lase in napisana iz čiste pasje zlobe, ga je tako razkurila, da se je usedel v avto, se odpeljal v Bistro, skupaj s sinom, ki je priznan fotograf, pa sta pofotografirala  tam prisotno svinjarijo. Na zboru krajanov, ki je odločal za ali proti zavetišču je fotografije postavil na ogled, zbrani pa so prisluhnili tudi ''zborovskemu pasjemu prepevanju'' v tamkajšnjem zavetišču. Na srečo so trezne glave zmagale, žal pa je bil pasji lobi že tako agresiven, da je župan naslednje volitve gladko izgubil.

V naši vasi so se pričele dogajati čudne reči. Ker domačih psov ni bilo zadosti, so pričeli uvažati španske, borilne kužke. Gospa Novakova je imela v vasi takšno moč, da se nihče ni upal niti piskniti, ko mu je psa pripeljala v hišo.

V osrednjem časopisu je pisalo:'''Pes obgrizel otroka!'' Gospa Novakova je izobesila zastavo, rekoč, da se je končno zgodilo tisto, kar je prav in moralno. Na tej zemlji je pes gospodar!

Potem se je ločila Špelca. Razlog: njen mož ni maral psov, želel pa je imeti vsaj tri otroke. Dosegla je, da je po ločitvi dobil še tri mesece pogojno, ker je o živalicah govoril menda preveč sovražno. Moja soseda Pepca, njena hči je na sodišču nekakšna tajnica, mi je zaupno povedala, da se je sodnica milo zjokala ob takšni krutosti in bi ubogemu revežu dosodila še kakšen mesec več, če bi, seveda, po paragrafih lahko.

Ustanovilo se je tudi ''Društvo za svobodo odločanja''. Vanj so se včlanile tiste, ki so sklenile, da ne bodo imele otrok, ker so otroci nemarni, jokajo, kakajo, itd., ampak bodo svoje cenjeno življenje posvetile ljubezni do psov. Moram reči, da se je število štirinožcev v samo sedmih letih v naši vasi potrojilo. Na vsako glavo živega človeka je prišlo najmanj 5 psov ali mačk.

Na jutranji ali večerni sprehod so tisti, ki so se sploh še drznili pomoliti nos iz hiše, lahko šli le v spremstvu ''javne straže''. V nasprotnem primeru so bili sprehodi smrtno nevarni, kajti v vasi je bilo ogromno psov, ki so izvirali tudi iz zelo nevarnih pasem. Ker pa smo svobodna država, v kateri lahko vsak dela, kar hoče, so cucki prosto dirkali po poljih, njivah in travnikih, vmes veselo srali in scali, da je vsako korenje, ki se je slučajno znašlo na krožniku, smrdelo kot svinja po pasjih iztrebkih.

Lansko leto so si od soseda, ki je pustil v vasi vse premoženje, v bistvu je reševal  le svojo kožo, prisvojili večjo njivo, ki so jo spremenili v pasje in mačje pokopališče. Postavili so posebno živalsko cerkev, v kateri naročajo zvonenje, če kdo od štirinožcev slučajno pogine.

Danes se na svobodo seli tudi naša družina. To, da prodajamo hišo, smo na Bolhi oglašali več kot tri leta, a vsak, ki je poklical, pa sem mu povedal, kje živim, je v grozi odložil telefonsko in se ni hotel več meniti z mano. Imeli smo srečo in smo dobili prostor na nekakšni Noetovi barki, to je kraj, kjer se nadejamo, da bomo lahko končno svobodno zadihali, ne da bi morali kihati in kašljati. Ne vem sicer, za koliko časa, kajti v parlamentu imajo poslanci na mizi odlok, v katerem piše, da bodo morali tisti, ki bodo v prihodnje želeli imeti otroka, napisati posebno prošnjo na posebno komisijo. Mimogrede. Tej komisiji predseduje gospa Novakova! Istočasno pa bodo kazni za vse tiste človeške izmečke, ki ne bodo vzeli pod streho vsaj enega psa, zelo visoke.

Na vsake toliko časa se lahko iz te preklete države izseli določeno število prebivalcev. Upam, da bomo še za časa mojega življenja dobili azil.

Upam.