Karierni mornarji, kakršen je bil kapitan ladje Bounty Bligh, so bili – z vsemi napakami – stebri angleške kraljeve mornarice. Fletcher Christian, ki ga je na ladjo pripeljala želja po pustolovščinah, sicer všečno moralizira in postane heroj gledalcev filma Upor na ladji Bounty. Ladja pa mu je na koncu pogorela in z moštvom je ostal brodolomec na neki skali sredi Pacifika.

Če v ZDA Američan stopi na oder in vzklikne: "This is America", vsi, ki ga slišijo, ploskajo in če imajo slučajno v roki zastavico, veselo pomahajo z njo.

V  Sloveniji je vse drugače. Če reče Slovenec: "Tukaj je Slovenija", ga začnejo zmerjati z ekstremistom, neofašistom in nestrpnežem. Si predstavljate, da bi se nek Ludvik Novak, ki želi, recimo, na lestvici uspešnosti prilesti za nekaj klinov višje, javno izpostavil, pa rekel.''Sem človek vrednot, zelo veren, spoštujem deset zapovedi.''

Pol Slovenije bi kap od presenečenja, drugi polovici pa bi bilo nerodno in bi začeli mencati, češ, o verskih čustvih pa človek res ne govori na glas. Enake odzive, morda še hujše, bi doživel tisti, ki bi se javno izpostavil, da je homoseksualec, da želi, da ga bližnji kljub vsemu spoštujejo in cenijo.

Vraga bi se to zgodilo!

Nekateri bi ga res trepljali po ramenih, češ, madonca si drzen, jaz se ne bi upal, če bi bil v tvoji koži, drugi pa se bi mu poslej izogibali kot hudič križu.

Predstavljate si, da bi nek podjetnik, ki se trudi za svojo firmo, ki zna motivirati delavce, ki nagrajuje znanje in delo, javno priznal, da mu gre dobro, da se tega veseli in da celo računa, da bo, če bo šlo tudi v prihodnje po enaki sreči, lahko na račun svojega dela užival, si kaj privoščil? Če ga ne bi raztrgala nevoščljiva okolica, bi ga pa država in davčna uprava.

Včeraj sem si ogledal zanimivo prireditev na Visokem. Pobiralo se je krompir, za številne obiskovalce pa je Turistično društvo pripravilo tudi ogromno skledo praženega krompirja. Potem, ko sem že odhajal domov, me pocuka ena od obiskovalk in mi reče:''Kaj praviš, ali sodi prireditev med predvolilne akcije župana ali pa so tisti, ki jo organizirajo, mičkeno prifliknjeni, ker počnejo nekaj, kar nima nobene računice za njihov žep?''

Slovenci smo res čudaki, da nam ni para. Pa bom, če dovolite, naredil skok do bližnje avstrijske Koroške, ker je zanimivo, kako tam razumejo turistično- promocijske dogodke kot je bil včerajšnji na Visokem.

Kot prvo, nikomur ne bi niti na kraj pameti padlo, da bi se iz tovrstne ideje delal norca, še manj pa, da bi jo ignoriral ali organizatorju celo metal polena pod noge z ne-obiskom ali neumnimi izjavami. Drugič- vsi, ki bi začutili, da lahko tudi sami kaj naredijo, oziroma s prisotnostjo na njej zaslužijo, bi strnili vrste in pomagali pri organizaciji. Sejem na travniku v Pliberku denimo, vsako leto privabi ne nekaj sto obiskovalcev temveč nekaj stottisoč. Zakaj? Verjetno ne zato, ker je Pliberk lepši kot je Visoko, temveč zato, ker ljudje, ki tam živijo, drugače razmišljajo.

Ko je Lonely Planet odkril našo prestolnico, smo bili ponosni, češ, končno so tujci opazili, kako lepa je naša dežela. Res je, naravnih lepot nam ne manjka. A težava je v tem, ker tisto, kar želijo ustvariti roke, istočasno z ritjo podiramo. V sosednji Avstriji, kjer so naravne lepote zelo podobne, marsikaj znajo narediti drugače.

Sosedje se, recimo, zavedajo, da je vedno več gostov takšnih, ki ne poležavajo po ležalnikih, ampak želijo dopust preživeti kar se da aktivno. Kaj so storili Avstrijci in to domala čez noč: nekatere hotele so preuredili za kolesarje in jim že danes ponujajo varne kolesarnice, orodje za popravila koles, rezervne dele, izbrane menije za njihove aktivnosti, vodene kolesarske izlete, vodnike za kolesarske izlete, zemljevide in tako naprej. Nekatere stvari je pač treba doplačati, a brez skrbi, gosti radi doplačajo, če dobijo tisto, kar potrebujejo. Kaj pa pri nas? Morebitno zlato kuro, ki bi lahko nesla zlata jajca, smo raje stisnili za vrat in gorsko kolesarjenje je država z zakonodajo tako zapletla, da kolesarji težko vedo, kje se sploh lahko legalno vozijo. Visoke kazni, ki lahko doletijo nič hudega sluteče kolesarje, ki se spozabijo in pridejo v Slovenijo, pa tudi niso od muh. V zlovešči socialistični maniri pa, žal, razmišljajo tudi nekateri kmetje: namesto da bi kolesarjem odprli vrata svojih domov in pri tem še kaj zaslužili, čez hribovske poti napeljujejo žice, upam da ne v želji, da bo kakšen od kolesarjev ''milo smrt storil''. A človek v tej državi nikoli ne ve…

Ko čekiram različne forume, ugotavljam, da je vedno več tistih, ki so sicer slepi in gluhi, a jih to ne moti, da ne bi vnovič na vsak način želeli vzpostaviti v državi socializem z vsemi njegovimi grdimi in propadlimi manirami vred. Ob vsem navdušenju in navijanju zanj pa sploh ne vedo, kakšne klobase jim letijo z jezika.

Po eni strani govorijo, da je bistvo socializma, ''živeti skupaj v solidarnosti na vseh ravneh'', po drugi strani pa bi lahko na prste prešteli tiste, ki se ne bi privoščljivo hahljali, ko sosedu crkne krava. Še več: velika večina ljudi- ne le mlajših, tudi starejših, ki so ''žlahtni žmoht'' socializma že okusili- ni pripravljena na ''solidarnost'' niti v ožjem pomenu besede- to je - v lastni družini.

Že sama misel, da bi v teh težkih časih živeli pod skupno streho mladi in stari ter si pomagali, se jim zdi več kot nora, shizofrena in absurdna. Kako bodo takšni kot so, zmogli solidarnost ''živeti'' širše - v družbi, ki ji pripadajo, če je že pod lastno streho ne zmorejo?!

Zato, da nam ne bi bilo treba videti, da se pri sosedu morebiti dogaja nekaj grdega, smo sklenili, da pravico do človekove zasebnosti priženemo do absurda! Verjetno ga ni bilo, ki ne bi v minulih dneh naletel na mariborsko zgodbo, ki je pripovedovala o materi in hčeri, ki sta vrsto let živeli v neznosni in nečloveški svinjariji skupaj s stenicami, bolhami, podganami in tropom mačk. Sosedje so vedeli za problem, a se niso smeli vtikati. Socialna služba je vedela za problem, a ni prihajala, ker ji je preveč smrdelo. Vsi so vse vedeli, a ker je zasebnost sveta stvar, so obračali glave stran. Na srečo so se v zgodbo vtaknili novinarji, jo javno izpostavili in glej ga vraga! Kar naenkrat jih je bilo več kot preveč, ki so stali v špalirju in modrovali, kaj bi bilo treba za ubogi ženski postoriti.

Solidarnost je lepa in zelo plemenita stvar, a kaj, ko v nešteto primerih napačno grabimo bika za roge.

Z več kot 5 milijardami smo bili, recimo, solidarni do slovenskih bank, še naprej pa brez besed, a še zmeraj na račun lastnih žepov, dovoljujemo, da denar ne neha izginjati v koritih političnih prisklednikov in tajkunov. Istočasno pa ni denarja za podirajoče mostove, razpadajoče ceste, posodobitev železniške infrastrukture, za sanacijo vodotokov, ki uničujejo in poplavljajo podeželje, operacije otrok kot je mali Rene, ni denarja za izgradnjo ljubljanske urgence, za nabavo novih medicinskih aparatov. Več kot sovražno pa smo razpoloženi do Pipistrela, ki se je odločil, da novo halo gradi onstran meje, v Italiji. Nismo zmožni razmišljati o vzrokih, zakaj je to storil, raje smo še naprej bedaki ter solidarni do državnih uradnikov, ki so ga napodili  že s tem, ker mu niso hoteli prodati parcele, kjer je želel graditi.

Najbolj grozno pa je, da tiste, ki se izpostavljajo, ki opozarjajo na probleme, ki- nenazadnje tudi protestirajo, da bi ljudje spregledali, ne maramo, jih preziramo, se iz njih norčujemo in se jim posmehujemo. Mečemo jim celo polena pod noge, jih tožarimo in naredimo vse, da bi jih utišali. Zatisnemo si celo ušesa, ko jih tisti prisesanci na državne jasli, ki zaradi lastnih koristi nočejo sprememb, zmerjajo z drhaljo.

Verjetno si mislimo, važno je, da ne zmerjajo mene, potem pa je itak vse dobro.