Prvič po desetih letih danes v šolske klopi sede skoraj 22 tisoč prvošolčkov. Nekatere šole so morale celo zgraditi prizidke, ker za takšen naval niso imele zadosti prostora.  Verjetno se ob tem času vsakemu med nami zgodi, da takrat, ko se peljemo mimo svoje osnovne šole -  zlasti v prvih septembrskih dneh - oživijo spomini na stare čase, ko smo v njej trgali hlače in vsrkavali vase znanje, katero smo pozneje potrebovali- ali pa tudi ne.

V minulem tednu smo o pričetku pouka slišali marsikaj, prebrali pa tudi. Govorilo se je predvsem o krizi vrednot, ki smo ji priča danes. Delček krivde tiči tudi v zgrešenem šolskem sistemu, v katerem v otroka pogosto tlačijo preveč podatkov in daleč, daleč premalo uporabnega znanja. Še zmeraj se, žal, najdejo učitelji, ki ne bi smeli poučevati, saj so njihove lastne moralne vrednote daleč od tistih, ki bi jih učenec lahko posnemal, spoštoval in ob njih rasel ter se razvijal v suverenega, srčnega in vsega spoštovanja vrednega.

V medijih smo bili pozorni na besedovanje enega najbolj kontraverznih ravnateljev, Dušana Merca. Brez dlake na jeziku je opozarjal na zgrešenosti, ki jih opazimo tudi laiki in to s prostim očesom. Če je bilo še v času našega osnovnega šolanja v razredu tako, da sta bila v njem morda dva, kvečjemu trije odličnjaki, prgišče prav dobrih, nekaj učencev z dobrim uspehom, zadostnih in tudi nekaj nezadostnih, ki so potem razred ponavljali, je danes povsem drugače. Skoraj ves razred je odličen, če so nekateri ocenjeni s prav dobrim uspehom, jih gledajo že z začudenjem, kot da so drugorazredni. In to ni dobro, trdi. Večina se potem vpiše v štiriletne srednje šole in gimnazije. Kar je spet skregano z logiko, razen, seveda, če sodimo Slovenci med svetovne možganske truste.

V permisivno naravnani uravnilovki, v kateri so lahko vsi super in krasni, je nekaj hudo narobe, kajti ljudje danes niso nič bolj pametni kot so bili pred desetletji.

Morda tudi zato, ker smo na papirju odličnjaki, v resnici pa bolj plitkega realnega znanja, tako cveti promet s kupljenimi diplomami, magisteriji, ocenami nasploh? Pa to še ni vse. Mladi se pri nas že zgodaj lahko naučijo, da če imaš veze in poznanstva, če ima kdo denar, potem se da s kupljenim znanjem prilesti v sam vrh, pa ne le v Sloveniji, kot kaže zadnji primer, tudi izven naših meja – v EU.

Lahko bi se zamislili tudi ob tistih Mercovih besedah, ko opaža, da je med učenci fizično delo zasmehovano. Da je temu res tako, vem iz lastne izkušnje, ko sem bil priča ogorčenemu izbruhu neke učiteljice, ko je v razredu eden od otrok priznal, da vsako jutro, že zarana, vstane in gre pred poukom očetu pomagat v hlev nakrmit živino. Malo je manjkalo, pa bi dotičnega gospoda prijavila centru za socialno delo!

 Merc kot ravnatelj prav tako ne more nekomu reči: ker si to in to naredil narobe, boš za kazen pometel šolsko igrišče, kajti vsi (ne)poklicani bi se takoj oglasili, da je takšna kazen neprimerna in žaljiva za otrokovo dostojanstvo. Zato se v kruti realnosti pač dogaja, da je odkrito zaničevanje smetarjev, dimnikarjev in drugih po njegovih besedah med učenci nekaj povsem vsakdanjega.

Verjamem mu, ko trdi, da so današnji starši pretirano prestrašeni in preveč pokroviteljski do svojih otrok. Še več: na intelektualnem področju od njih zahtevajo preveč, na primarnem življenju, pri vsakdanjih opravkih pa premalo. Nedolgo nazaj sem se pogovarjal z mamico nekega  triletnika. Povedala mi je, da otrok že obvlada branje, pisanje, v ''nulo'' obvlada enega od inštrumentov, uči se dveh tujih jezikov. Je edinček in starši želijo iz njega ustvariti genija. Da bi odnesel krožnik po kosilu z mize, o, ne, to pa menda ne!

Kdo od otrok danes doma sploh kaj dela? Koliko si jih zna pri desetih, petnajstih letih samostojno pripraviti zajtrk, morda skromno kosilo? Bore malo.

Še bolj grozno se mi zdi tam, kjer otroku za vsako smet, ki jo odnesejo v kanto na dvorišče - plačajo. To je nezaslišano, kajti otrok si že od malih nog potem ustvari o sebi mnenje, da je kralj, ki mu morajo za dobrinos k družinskemu življenju plačati posebej, vsi ostali pa so zategadelj njegovi podložniki ali celo predpražniki. Žal iz malega Janezka potem zraste velik Janez ali Micka, saj je vseeno - in ko napoči čas, da bi si gospodiča ustvarita družino, ugotovita, da je to misija nemogoče! Na življenje sta popolnoma nepripravljena,  četudi imata v žepu univerzitetno diplomo, a iz medsebojnih odnosov si kljub navidezno odraslosti zaslužita čisti cvek.

Ne predstavljam si tudi, kako kruto bo življenje premetavalo dečka, ki je zaradi pomanjkljivega znanja glasbene teorije dobil zaključeno oceno tri, njegova mama pa se z njo ni strinjala, in je šolo ter učitelja tožila celo vse do vrhovnega sodišča. Morbidno!

Veliko staršev se danes pritožuje nad pomanjkanjem časa. A to ni največji problem. Žalostno je, da se niti takrat, ko ga imajo, ne ukvarjajo z otroki. Včasih opazujem odrasle, ki tapkajo po pametnemu telefonu, namesto da bi se pogovarjali z otrokoma, ki zdolgočaseno sedita za mizo in prazno strmita v sladoled, ki ha imata pred seboj.

Peter Pirc, ravnatelj OŠ iz Kočevja pravi, da si najbolj želi, da so njihovi učenci takrat, ko osnovno šolo končajo, sposobni za odgovorno življenje. Zavzema se zato, da mlade tekom šolanja navadijo na odgovornost, ki vključuje tudi spoštovanje, delo, znanje in poštenje. Zanj izobražen človek ni tisti, ki ima kopico šol in akademskih nazivov, ampak tisti, ki skozi izobraževalni proces postane človek v najbolj plemenitem pomenu besede.

Ob teh besedah me je bridko zabolelo pri srcu, zaželel sem si, da bi v šoli tudi na praktičnih primerih iz našega parlamenta učili otroke, kakšni nikoli ne bi smeli biti!

Peter Pirc trdi, da je šola lahko dobra le, če ima dober kolektiv. S tem pa se bo- prepričan sem- strinjal vsak izmed nas.  Lepo je, če so učitelji strokovni in sposobni, še lepše pa je, če so tudi ljudje z veliko srčne kulture, takšni, ki jih je moč spoštovati, ceniti in se po njih zgledovati.

O popotnici, ki jo dajejo otrokom tisti šolniki, ki jim ni mar, če jih slišijo učenci, kadar se veselo zmerjajo in obkladajo z žaljivkami, ali ko se javno priklanjajo delitvam na prvorazredne in na drugorazredne, ali ko še zmeraj trobijo v jugoslovanski rog ter poveličujejo rdečo zvezdo, Tita in podobne stvore,  pa ne bi razpredal. Prav tako ne o tistih učiteljicah, ki so jih zasačili, ko so na internetu javno objavljale svoje pornografske posnetke, za poučevanje pa so kljub takšnemu moralnemu zdrsu- še zmeraj dobre.

Ena večjih napak današnje šole je, da so iz nje izgnali vzgojo.

 Žal.

Včeraj zvečer so v Danes predstavljali mlade, ki študirajo v sosednji Avstriji.  Delovali so zelo odgovorno, kar je bilo lepo slišati. Za hec sem malo pobrskal med facebookovimi stranmi nekaterih slovenskih srednješolcev- tudi z elitnih gimnazij. A se bom raje ugriznil za jezik, kajti  naša, tudi srednješolska obsedenost s Titekom in Che Guevaro, ima – prepričan sem – korenine v mentalni praznini učiteljev, ki  tudi sami še zmeraj niso nehali jokati za jugo-časi.