To je skrivnost Ciprasovega uspeha

Pred krizo je bila Siriza le nekakšen intelektualni debatni klub levičarskih intelektualcev. Zdaj pa so postali stranka razočaranih uradnikov in upokojencev, ki želijo nazaj svoje privilegije.

Na volitvah leta 2009 je Siriza dobila le 4,6 odstotka glasov, na nedeljskih volitvah pa je z več kot 36 odstotki postala prepričljivo najmočnejša stranka.

Volitve v Grčiji leta 2009: prepričljivo je slavila zmerno leva stranka Pasok, ki je dobila slabih 44 odstotkov in je lahko sama sestavila vlado. Stranko je do zmage na teh volitvah popeljal Georgios Papandreu, član znane grške politične dinastije Papandreu.

Kako je intelektualni klub postal množična stranka

Na drugi strani je tega leta skrajno levičarska Siriza (izvirno ime: Synaspismos Rizospastikis Aristeras; dobesedni slovenski prevod je Koalicija radikalne levice), ki jo je od leta 2008 vodil Aleksis Cipras, dosegla le 4,6 odstotka glasov. Siriza je bila takrat bolj kot resnemu političnemu gibanju podobna klubu levičarskih intelektualcev.

Zdaj, po nekaj letih zategovanja pasu in krize, se je razmerje moči popolnoma spremenilo. Na nedeljskih predčasnih volitvah je Siriza slavila z več kot 36 odstotki glasov, medtem ko je Pasok dobil le okoli 4,7 odstotka glasov. Siriza je tako dokončno postala novi Pasok.

Siriza – stranka razbite generacije

Siriza zdaj – glede na svojo volilno bazo – ni stranka grškega delavskega razreda, ampak stranka razočaranih in jeznih javnih uslužbencev ter upokojencev, dveh najbolj vplivnih grških slojev. Ni stranka mlade generacije, ki si želi uničiti vse staro, da bi zgradila novi svet, ampak stranka razbite generacije srednjega sloja, ki si želi vrniti v preteklost, piše nemški časnik Die Welt.

Po koncu vojaške diktature leta 1974 sta imela dolga leta glavno besedo v Grčiji konservativec Konstantin Karamanlis (desno) in socialist Andreas Papandreu (levo).

Grško politično prizorišče je bilo od konca vojaške diktature leta 1974 do izbruha kriza leta 2009/2010 razdeljeno na dve prevladujoči sili – na socialistični Pasok, kjer je imela glavno beseda družina Papandreu, in konservativno Novo demokracijo (Nea Dimokratia), kjer je imela škarje in platno v rokah družina Karamanlis.

Evropski denar je umetno ustvaril grški srednji sloj

Ti dve stranki, ki sta se menjavali na oblasti, sta s pomočjo evropskega denarja (Grčija je leta 1981 postala članica Evropske gospodarske skupnosti, predhodnice EU), umetno ustvarili grški srednji sloj in politično cveteli zaradi njega, saj je novi srednji sloj glasoval zanju.

Za gmotne koristi srednjega sloja sta obe stranki, ko sta bili na oblasti, najemali ogromna tuja posojila, za katera sta vedeli, da jih Grčija ne bo mogla nikoli vrniti.

Grško sladko življenje s 15 mesečnimi plačami na leto

Ne samo, da sta ti stranki umetno ustvarili srednji sloj, ampak sta pri tem do skrajnih meja prenapihnili birokracijo in ustvarili celo vojsko zgodnjih in luksuznih upokojencev. Javni uslužbenci so poleg tega dobivali na leto celo 15 mesečnih plač in imeli takšne nenavadne dodatke, kot je bil dodatek za pravočasen prihod na delo.

Volitve leta 2009: na soočenje se pripravljata prvaka konservativcev in socialistov. Na desni je takratni premier Kostas Karamanlis (nečak Konstantina Karamanlisa), na levi prihodnji premier Georgios Papandreu (sin Andreasa Papandreua).

Življenje pred krizo je bilo v državi ob Egejskem morju udobno in brez tveganja. Toda v obdobju zategovanja pasu se je veliko javnih uslužbencev spremenilo v nekdanje javne uslužbence, številni, ki še imajo službe, pa se bojijo, da bodo tudi oni kmalu brez njih.

Nekdanji upokojenci in lažni invalidi

Številni zgodnji upokojenci so zdaj nekdanji upokojenci, saj morajo spet delati. Številni Grki, ki so bili invalidsko upokojeni, so izgubili invalidnino, saj so pri podrobnem preverjanju ugotovili, da na primer niso slepi ali pohabljeni, ampak da v resnici pokajo od zdravja.

Številni Grki, ki se prištevajo k srednjemu sloju, so zdaj brez službe ali imajo precej manj denarja kot pred krizo. Zategovanje pasu je tako uničilo grški srednji sloj, ki so ga umetno ustvarili s pomočjo evropskih sredstev.

Cipras – junak grškega javnega sektorja

Prav Cipras je zdaj postal novo upanje razočaranih (nekdanjih) grških javnih uslužbencev in (nekdanjih) upokojencev. Nekdo, ki bo končal (za njih pogubno) varčevalno politiko in jih popeljal nazaj v zlato preteklost.

Razočarani in jezni upokojenci ter javni uslužbenci. Volivci, ki so Ciprasu prinesli prepričljivo zmago.

In Cipras je znal spretno nagovoriti te ljudi, ki so večinoma tradicionalno usmerjeni. Da bi jih privabil, se je Siriza med drugim odpovedala zahtevam po odpravi privilegijev Grške pravoslavne cerkve in večjim pravicam za istospolne usmerjene.

Zakaj se je Nova demokracija ohranila

Če je Pasok skorajda izginil, pa se je Novi demokraciji uspelo ohraniti, saj je dobila skoraj 28 odstotkov glasov. Razlog je v tem, da Nova demokracija ni bila nikoli stranka, ki glasove nabirala samo z obljubami državnih subvencij srednjemu sloju, kot je bil zadnja desetletja Pasok (in je zdaj Siriza).

Nova demokracija je glasove nabirala tudi s sklicevanjem na domoljubje, na grški nacionalni ponos, pravoslavno religijo in z zahtevami po bolj trdi roki pri ravnanju s "kriminalnimi priseljenci".

Stranka tistih, ki še vedno nekaj imajo

Nova demokracija je poleg tega stranka tistih Grkov, ki imajo še vedno nekaj premoženja in vedo, da jim glasovanje za bolj radikalne desne stranke, kot je na primer skrajno desna Zlata zora, ne bo povečalo njihove blaginje.