Postreliti gnusne politike

Lakanovec in pop filozof dr. Slavoj Žižek je po javnem nastopu v Zagrebu na vprašanje novinarja slovenske nacionalne televizije, ali je tudi on »Je suis Charlie«, dejal: »Jaz nisem … Zato, ker se mi zdi to nekaj tako hinavskega. Prvič, kdo je ta »suis«? Ali tisti gnusni politiki tam, ki bi jih bilo treba vse postreliti?« (link) Izjava Žižka, kako je treba postreliti vse politike, ki so hodili po ulicah Pariza na tako imenovanem shodu enotnosti, lahko štejemo za njegovo verbalno inkontinenco, to je nekontrolirano uhajanje besed, za kar v lekarnah še ni ustreznih medicinskih pripomočkov. Ne verjamem, da bi Žižek resno mislil, da je treba pokončati Angelo Merkel, Françoisa Hollanda, Davida Camerona, Mattea Renzija, Ahmeta Davutoğluja ali Abdulaha II in Mahmouda Abbasa, ne nazadnje sta bila v Parizu tudi naš predsednik vlade Miro Cerar in zunanji minister Karl Erjavec. Namesto Cerarja bi že našli kakšno novo politično karikaturo za vodenje slovenske države, toda brez Karla Erjavca si življenja v Sloveniji ne moremo več predstavljati. Mogoče so Žižka pri tej izjavi o streljanju politikov vzeli iz konteksta, čeprav ga je težje postaviti v kontekst kot iz konteksta vzeti. Če bi bili novinarji v takšnih pogovorih vešči profesionalnega reagiranja in bi ob odgovoru postaviti še kakšno podvprašanje, bi nas Žižek lahko dodatno razveselil. Zagotovo bi z veliko lahkoto poskrbel za razlago, zakaj je potrebna svinčena krogla za Merklovo in našega ubogega Cerarja. Če bi si priklical na pomoč samo Heideggerja, Patočka ali Derridaja z vprašanji »(za)dati smrt« ali »žrtvovati se« oziroma »umreti za drugega«, bi svojo tezo o milem »koncu politikov« hitro utemeljil.

Levi intelektualci in levičarski mediji, ki v Sloveniji dominirajo, so Žižkovo izjavo preslišali in pisali le o tem, kako je Žižek že več dni pred dogodkom razprodal zagrebško Hrvaško narodno gledališče, ki je bilo polno kot še nikoli poprej. Če bi poziv o streljanju politikov prišel iz ust desne politične opcije ali kakšnega desno usmerjenega intelektualca, potem bi se sestajali parlamentarni odbori, svet za nacionalno varnost, v posebnih oddajah bi nastopila varuhinja človekovih pravic, poklicali bi Maco Jogan, Gabi Čačinovič Vogrinčič in Sonjo Lokar, bile bi razprave o javnem diskurzu, sovražnem govoru in njegovem umeščanju v politični kontekst, že včeraj bi se s svojo izjavo oglasil Mirovni inštitut. Če bi dominantni mediji že dobili naročilo, da sprožijo razpravo o Žižkovi izjavi, potem bi jo seveda speljali drugam, češ, Žižek samo provocira in govori, kako je treba gnusne politike postreliti. Toda, tovarišice in tovariši, desni ekstremizem in desničarski ekstremisti, ki imajo svoje zaledje tudi v slovenskem političnem prostoru in v eni od slovenskih parlamentarnih političnih strank, pa ne le govorijo, ampak bodo to zagotovo tudi naredili. In na tej točki medijskega dramaturškega vrha bi nastopil še par Anuška Delić in Erik Valenčič.

Po svoje je torej kar dobro, da so nam bile prihranjene kvaziintelektualne razprave, kaj je Žižek rekel ali kaj je hotel povedati, saj bi doživljali le še eno medijsko onesnaževanje. Žižek je svetovna avtoriteta in poleg skupine Laibach menda najboljši izvozni artikel slovenske (pop) kulture, ki pove tudi tisto, kar ljudje govorijo, vendar si tega v medijih in za medije ne upajo povedati. Namreč, politike je treba postreliti. Eno gostilniško omizje govori, da je treba ustrelit Janšo, drugo razpravlja, da bi moral Kučan že zdavnaj dobiti »šus« v glavo. Vsi skupaj pa dodajajo, da je treba vse politike postaviti pred zid. In za nekatere politike je še »šus« preveč milosten. Morali bi jih mučiti, na koncu pa strel v glavo. Spletni forumi so tega polni.

Takšno barantanje s pobijanjem in streli v glavo pa ni nedolžno. V Združenih državah Amerike tamkajšnji pokoli na šolah kažejo ravno na to, da posamezniki svoj virtualni svet, ki ga doživljajo ob računalnikih, kaj hitro prenesejo v realno življenje. In računalniška igrica »Call of Duty« postane resničen pokol na kakšni srednji šoli.

Žižka razumem. Gre za vprašanje pravice, pravičnosti, krivde in greha. Žižek vidi krivce za pokol v Parizu in številne druge pokole po svetu v »gnusnih politikih«, ki dobro plačani in od vsega razuzdanega obilja zamaščeni sedijo v usnjenih foteljih, veselo vladajo in za vse slabo valijo krivdo na islam in teroriste, katerih duhovni očetje so. Ko so mi pred petnajstimi letih stregli po življenju in ko je skorumpirano sodstvo pod vidnim vplivom in navodili bivše partijske nomenklature stopilo na stran zločina, kar jim je sicer v genih, se človek hote ali nehote vpraša, kako vendarle doseči zadoščenje za krivico in povzročene bolečine. Pravna država v Sloveniji ne deluje, nagrajujejo se zločin in zločinci, žrtve se dodatno tlačijo, maltretirajo, ponižujejo. Ljudem ostane nekaj izhodov. Najprej – potrpežljivo čakati do konca svojih dni, da pred smrtjo spoznaš, da pravice ni in bedno ter razočarano greš na Žale. Ali si obupan nad državo in si nadeneš vrv za vrat. Dalje – vzameš pravico v svoje roke, kar se pri nas že dogaja, ko obupani posamezniki prek ustaljenih sodnih poti ne morejo doseči pravice, zato svojemu dolžniku ali goljufu pošljejo kroglo v glavo. Ali pa krogla najprej njemu, potem še sebi. Tako je oprta tudi pot v medije.

Sam sem se v teh letih naposlušal znancev in raznih modrecev, kaj bi oni naredili, če bi bili na mojem mestu. Bili so nasveti, naj kar sam poskrbim, da bo pravici zadoščeno – in naj kakšni debeli obriti glavi z uhanom v ušesu, ki si denar služi z izsiljevanjem, pretepanjem in grožnjami, pošljem kroglo v glavo. In nato naj drugo kroglo pošljem še tisti koroški tajkunsko-kriminalni moralni pokveki, ki je naročila in finančno podprla napad. Nihče pa ni dodal, naj grem za tem do konca življenja sedet na Dob ali si izberem drugo možnost - zadnji strel prihranim še zase. No, na taka razmišljanja sem odgovarjal, da je vendarle boljša trezna glava kot pa krogla v glavi.

Miro Petek