Piše: Bojan Korsika, Ljubljana, 06.02.2015 06:00

Minuli četrtek mi zazvoni po telefonu neznana številka, izjemoma se oglasim in s sladkim glasom se predstavi novinarka Katarina Matejčič s Pop TV. Posebno oddajo o Igorju Bavčarju pripravlja in če bi dal izjavo - o najinem poslovnem in osebnem odnosu.

Seveda se mi je sprožil alarm.

Prvič, na Pop TV nikoli ne delajo oddaj o ljudeh, ampak večinoma "medijske uboje osebnosti", razen za tiste posvečene. Drugič, javna skrivnost je, da je Katarina Matejčič tesna prijateljica Boruta Jamnika, predsednika uprave Modre zavarovalnice.

To bi pomenilo, da bi se nastavil medijskemu strelskemu vodu.
Odgovoril sem, da ne dajem izjav. Lahko pa citira tekst, v katerem sem na insinuacije Gregorja Golobiča, da sem "adjutant Igorja Bavčarja", zapisal, da sem kot član nadzornega sveta Istrabenza predlagal odstop Igorja Bavčarja s položaja predsednika uprave; nasprotno pa je bil Gregor Golobič resnično adjutant Janeza Drnovška in se mu ni nikoli uprl.
Katarini Matejčič je ob mojem omenjanju Gregorja Golobiča zanimanje opazno upadlo. Obljubila je, da bo še poklicala, da se dogovoriva. Seveda ste uganili, ni poklicala.

Še bolj skrbno sem začel spremljati medije, saj sta "medijski topničarki Boruta Jamnika" Petra Sovdat in Simona Toplak, novinarka in odgovorna urednica poslovnega časnika Finance (tako ju "ljubkovalno" imenujejo po kuloarjih zaradi odkrite pripadnosti gospodarju in "low profile" pisanja) brezobzirno že ves teden nabijali po Igorju Bavčarju - odkar je odšel v Medicor.
Čakal sem, da bo prišlo do crescenda in res je prišel 31. januar 2015, ko je na Pop TV imela Katarina Matejčič za uvod oddajo o Igorju Bavčarju. Seveda na bistveno višji ravni od "topničark", a nič manj učinkovito.
Potem pa je njena voditeljska kolegica na Pop TV, Petra Kerčmar, uvedla novo novinarsko zvrst, ki jo lahko imenujemo "nizkonagonsko novinarstvo", v smislu spodbujanja nizkih, najnižjih nagonov pri televizijskih gledalcih. Prizor, kako se Kerčmarjeva zaganja, "pljuva", obtožuje dr. Metko Zorc, da naj, za vraga, že prizna, da goljufivo varuje svojega pacienta Igorja Bavčarja.

Ta prizor bo vsekakor odšel v zgodovino.
Da so imeli "gostje" Petre Kerčmar, ki so v nadaljevanju  posredno "nabijali" po zdravnici Zorčevi in neposredno po Igorju Bavčarju, sami dovolj masla na glavi, je bilo učinkovito že razkrito na straneh Požareporta.
Zato bom tu poudaril še lik Jožeta Podržaja, generalnega direktorja Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, ki se je v oddajo v večerni urah "dramatično" javljal očitno kar iz svoje pisarne.

Mediji so kot stekli psi napadli Metko Zorc, češ da je članica Janševe stranke SDS, čeprav ni, in to na način, kot da bi bilo članstvo v SDS resen zločin. Molčijo pa o tem, da je Jože Podržaj kot direktor zapora na Dobu leta 2008 postal tudi predsednik Golobičeve stranke Zares za Dolenjsko in Belo krajino.

Kakor koli obrnemo, Jože Podržaj je po tridesetih letih dela na Dobu zelo hitro postal šef vseh slovenskih zaporov. Presojo o tem, ali se je na ta položaj zavihtel, ker je tako sposoben uradnik, ali pa zato, ker je bil visok funkcionar Gregorja Golobiča, prepuščam bralcu.

Vsekakor Podržaj ni zgolj uradnik, ampak tudi do grla v politiki.

Gregorju Golobiču leta 2008 ni bilo treba, ob mnogih kazenskih procesih, ki so se "peljali", biti prerok o tem, da bo na prvi pogled obskurna funkcija biti "šef slovenskih zaporov" postala politično pomembna. In res je, Jože Podržaj je danes tako rekoč medijska zvezda.
Če se z malo domišljije vživim v kožo najslavnejšega slovenskega adjutanta, bi si mislil: Nikoli ne veš, ali te ne bo usoda na koncu pripeljala pred vrata Doba. In takrat je vsekakor dobro imeti "svojega" človeka na ključnem položaju.

Podržaj je ves čas dajal izjave o "popolni" medicinski oskrbi zapornikov, torej bi poskrbeli tudi za Bavčarja. Šele v tej oddaji pa je mimogrede omenil, da na Dobu nimajo svojega stalnega zdravnika in da pokličejo dežurnega v Trebnje.
Torej je stvar videti takšna, če se javiš na prestajanje kazni ravno takrat, ko ni zdravnika.
Na začetku traja prav gotovo kako uro, da te popišejo. Izjaviš, da se zelo slabo počutiš. Odgovorni počasi ali hitro pokliče dežurnega zdravnika v Trebnje. Ta je lahko pri kakem drugem bolniku ali pa tudi ne. Spet kaka ura ali več. Potem pride zdravnik, ki pacienta ne pozna, in odredi hitro ali pa ne hitro napotitev na najbližjo urgenco ... rešilno vozilo je lahko na voljo ali pa tudi ne.

In tako minevajo ure naprej.
Kar je svetohlinsko pri izjavah Jožeta Podržaja, je to, da pri "popolni medicinski oskrbi" v njegovih "hotelih" lahko traja zelo dolgo, preden pride do nje.
Tu se seveda že sliši farizejsko kričanje "topničark" in raznih strokovnjakov, češ pred zakonom smo vsi enaki. Igor Bavčar pa izigrava zakone in beži na zasebno kliniko.
In tu smo pa pri jedru vseh stvari, pri farizejstvu medijev, strokovnjakov in predstavnikov oblasti. Pri beatizaciji Milana Kučana.

Konec leta 2008 je bila objavljena zelo kratka vest, da je bil Milan Kučan operiran v Švici.
Glede na vsa porabljena sredstva je za slovenskega bolnika večja možnost, da ga sprejme papež - kot se reče -, kot da bi ga državna zavarovalnica poslala na zdravljenje v tujino.
Po dostopnih podatkih stanejo kompleksnejše operacije hrbta v tujini vsaj 150.000 do 200.000 evrov, plus stroški potovanja in spremljevalca. To pomeni, da je Milan Kučan tisto leto porabil skoraj deset odstotkov vseh sredstev, ki jih je zavarovalnica minulo leto namenila za zdravljenje v tujini (podatki so javno dostopni). Zadeva kar kliče po raziskovalnem novinarstvu.
Kljub vsemu je bilo vse tiho. "Topničarke" niso niti pisnile.
Televizijska kerčmarica ni odšla s kamerami do Kučanovega slovenskega zdravnika in se zaganjala vanj, češ: "Priznajte, da ste ponaredili priporočilo, da mora Milan Kučan na zdravljenje v Švico. Priznajte! Kako le morete!?" Ne. Vse se je vzelo kot suho zlato - da je moral Kučan na zasebno kliniko v Švico.

Milan Kučan je leta 2006 podpisal peticijo za ohranitev javnega zdravstva. Čez leto ali dve, ko je šlo za njegovo kožo, pa hitro v Luzern (Švica) na zdravljenje na eno najbolj luksuznih zasebnih klinik na zemeljski obli. Na naš račun, seveda. Še Tito ni odšel na zdravljenje v Švico, ampak v Ljubljano.

Torej, Bavčarja je treba še enkrat medijsko likvidirati ob bolezni, pri Milanu Kučanu pa naj Slovenci brez premisleka zaskrbljeno sklonimo glavo. Saj veste: "Si je zaslužil". Tako Bavčar kot Kučan, češ Bavčar je Lump, Kučan pa Svetnik.

Igor Bavčar leži le nekaj deset metrov stran od parcele ministrice za zdravstvo Milojke Kolar, kar ni naključje, bi rekel Slavoj Žižek. Del te parcele je pridobila z vrsto nepremičninskih mahinacij. Za podobno ravnanje je koprski župan Boris Popovič sedel v zaporu, Milojka Kolar pa je postala ministrica.
Ker se vse plača, nas ne sme čuditi, da je zdravstveno ministrstvo Milojke Kolar med prvimi “izpadlo” z izjavo, ki jo je lahko povprečen poslušalec razumel kot poziv na linč zdravnice Metke Zorc. Človek pa bi pričakoval, da bo vzelo v varstvo svojega zdravnika. Resnično pritlehno.

V teh časih linča in medijskih ubojev je še posebno dragoceno in pogumno ravnanje predsednika zdravniške zbornice, dr. Andreja Možine, ki je pred kamerami vzel v varstvo zdravnico Metko Zorc. In s tem rešil čast slovenskega zdravniškega ceha, na veliko žalost slovenskega establišmenta.

 

P.S. Naj končam spet z Gregorjem Golobičem.

Njegov zgornji tvit je vrhunec politične in osebne hipokrizije.
Očitno Golobič meni, da imamo ljudje res kratek spomin. Človek, ki je sprožil pravi lovski pogon na Istrabenz in Igorja Bavčarja, zdaj toči krokodilje solze nad Bavčarjem.

Spominja na Stalina, ki je dal umoriti popularnega Kirova in se potem postavil na čelo preiskovalcev njegovega umora.

Ali pa na Milana Kučana, ki je s Francem Šetincem izvedel partijsko politično eksekucijo Staneta Kavčiča. Potem pa je čez desetletja prišel na odkritje spomenika Stanetu Kavčiču.