Predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša je javnosti sporočil, da je ponosen na svoje dosežke. Število nerešenih zadev je v primerjavi z letom 2013 lani upadlo za dobrih 11 odstotkov, po 20 letih pa se je število pomembnejših nerešenih zadev prvič spustilo pod sto tisoč. Med vnetim sajenjem rožic je Masleša med drugim obljubil tudi jezikovno bolj preproste sodbe, razumljive »povprečnemu državljanu«. Tako prefinjeno nam je poglavar 931 sodnikov sporočil, da so on in njegovi kolegi nadpovprečni ljudje. Mi, tepci, jih ne moremo razumeti, zato nam bodo oni prišli naproti s sodbami, ki jih bomo razumeli.

Tudi če ima gospod nadpovprečni prav, ko reče, da njega in dela njegovih kolegov ne razumemo, naj se vpraša, ali ni to morda bolj njegov problem kot problem nas, povprečnih. In ko si bo Masleša odgovarjal na zgornje vprašanje, naj se še zamisli, ali so si on in njegovi kolegi sploh zaslužili plačo. Plačo, ki jo dobivajo iz žepov množice prej omenjenih povprečnežev.

Statistika, s katero nam je postregel Masleša, kaže še, da se je skrajšal povprečni pričakovani čas rešitve vseh zadev. Lani so bolj preproste zadeve reševali v povprečju 3,3 meseca, pričakovani čas rešitve pomembnejših zadev pa se je lani malenkostno skrajšal na 7,1 meseca. Občutek, ki ga dobim ob spremljanju nekaterih sodnih zadev in iz lastnih izkušenj s sodiščem, se niti približno ne ujema s statistiko. Zadnji od primerov, ko sem zaradi svojega dela sedel na zatožni klopi, ne sodi med pomembnejše zadeve in se je končal prejšnji teden po dveh letih mrcvarjenja.

Naj spomnim, da sem se skupaj s koprskim županom Borisom Popovičem znašel na zatožni klopi potem, ko sem leta 2010 pisal, kako tožilka, ki preganja Popoviča zaradi suma utaje davkov, sama najema stanovanje »bolj po domače« in tako sodeluje pri utaji davkov. Tožilstvo naju je s Popovičem preganjalo po uradni dolžnosti zaradi blatenja dobrega imena in objave tožilkinih osebnih podatkov. Nihče ni nikogar preganjal zaradi vsebine članka niti ni tožilstvo po uradni dolžnosti preverilo tožilkinega čudnega najema. Polno zaposlenega sodnika je ta več kot očitna farsa zaposlovala celi dve leti.

Sodniki nam skozi svojega poglavarja sporočajo, da je občutek, da sodišča ne delujejo, kot bi morala, napačen ter da pravna država deluje hitro in učinkovito. In vse te rožice nam je vrhovni sodnik poskušal prodati prav včeraj, na dan, ko nam je nacionalna televizija sporočila, da je za organe pregona nedosegljivi in v veter izginuli nekdanji šef Luke Koper Robert Časar kar na daljavo legaliziral svojo hišo. Če vprašate Časarja, pravna država deluje, saj je vendar na daljavo legaliziral svojo hišo.

Drugi, še bolj goreč vernik pravne države je ljubljanski župan Zoran Janković. Za njegovo propadlo družbo KLM Naložbe je v Factor banki v likvidaciji zazevala praznina v vrednosti pet milijonov evrov dolgov in nič premoženja za poplačilo upnikov. Jankoviću pa je to isto propadlo podjetje dobro leto pred začetkom stečaja zmoglo nakazati 72 tisoč evrov. Posla ne bo možno izpodbijati in 72 tisoč evrov vrniti drugim upnikom, ker je bil izpeljan več kot leto dni pred začetkom stečaja. Ni čudno, da Janković verjame v pravno državo.

Kako varne se v takšni državi počutijo upniki Jankovićevih podjetij ali drugi ljudje na Obali, ki bi tudi radi legalizirali na daljavo, lahko le ugibamo. V takšnem cirkusu čutiti ponos nad sodišči in pravno državo ne more biti lahko. Zato v vsej svoji povprečnosti začenjam verjeti, da so direktorji tega cirkusa, mednje sodi tudi Branko Masleša, res nadpovprečni ljudje.