Kdor Slavoju Žižku ni všeč, ga je treba ubiti

Prejšnji teden so nas mediji spet neskončno posiljevali z dvema velikima negativcema, Slavojem Žižkom in Natašo Pirc Musar. Žižek je tako še naprej »žažigal«, čeprav je po terorističnem napadu na pariški tednik Charlie Hebdo v svojem tipičnem pohisteriziranem slogu pozval k atentatu na svetovne voditelje na shodu solidarnosti v Parizu, češ da je te nagnusne politike treba pobiti. Namesto da bi ga zaradi sovražnega govora dominantni mediji obsodili, ga imajo še vedno za nedotakljivo božanstvo. Še bolj je sporno, da se na Žižkov skrajnje zavržen sovražni govor ni odzvala novopečena medijska »policajka« Nataša Pirc Musar, ki predseduje Svetu za odziv na sovražni govor. Namesto tega je prejšnji teden s prvim odzivom sveta potrdila, da jo zanima zgolj medijska inkvizicija ideoloških nasprotnikov. Za nameček se je Pirc Musarjeva ponovno vrgla v boj proti javnemu interesu, da bi pred javnostjo zaščitila visoke zaslužke profesorjev in sodelavcev Univerze v Ljubljani.

Po Žižkovem januarskem pozivu k uboju vodilnih svetovnih politikov so ga po pričakovanju takoj rehabilitirali na MMC RTVSLO, ki se financira iz prisilnega RTV-prispevka državljanov in bi moral kot del javne televizije zastopati javni interes, ne zgolj partikularne politične interese. Konec februarja so Žižka označili za »neskončno zabavnega«, hkrati pa se zgražali nad žaljivostjo nemškega finančnega ministra Schäubla, ker očitno ni navdušen nad njihovim lažnivim in žaljivim idolom, grškim finančnim ministrom Varufakisom. Na MMCRTVSLO so posiljevanje z Žižkom nadaljevali tudi marca, ko so v živo prenašali dogodek Kdo zdaj tu laže?, v katerem se je iz vseh norčeval, zlasti iz tistih, ki zahtevajo resnico. Kako se ne bi, saj je do zadnje kaplje krvi branil politično laganje svojega propadlega političnega favorita Gregorja Golobiča. Ker ima zelo velik vpliv na javnost, so njegove sporne izjave še toliko bolj problematične – od hvalnic političnemu laganju do javnih pozivov k umorom vodilnih politikov.

 Prejšnji teden smo dočakali tudi prvi odziv Sveta za odziv na sovražni govor. Na seznam sovražnega govora seveda niso vključili Žižkovega poziva k umoru politikov. Kako bi ga le, če pa je eden od sodelujočih pri projektu Z (od)govorom na sovražni govor tudi MMC RTVSLO, ki iz Žižka kar naprej dela veliko medijsko zvezdo in ni do njega niti najmanj kritičen. V svojem prvem odzivu na sovražni govor se je svet pričakovano spravil samo na ideološke nasprotnike: na izjave v reviji Demokracija, na izjave pripadnikov NSI in SDS, na komentarje na spletnem portalu 24kul.si. Poudarili so, da Demokracijo izdaja podjetje v lasti SDS, pri spletnem portalu 24kul.si pa prav tako sodelujejo sami ideološki nasprotniki »preganjalcev« sovražnega govora, predvsem Cerkev, moti pa jih tudi, da ta portal promovira sporočila Primčeve iniciative. Čeprav so domnevno sporne izjave o homoseksualcih, Romih, Judih, predstavnikih iz nekdanje Jugoslavije, »trenikarjih« in podobnem, kar moti Svet za odziv za sovražni govor, v primerjavi z Žižkovim javnim pozivom k umorom oziroma atentatom povsem nepomembne. S tem so pokazali, da svojih ideoloških favoritov ne bodo nadzorovali, saj jih ne zanima javni interes, ampak le zatiranje tistih, ki ne mislijo tako kot oni.

Pri Pirc Musarjevi najdemo kopico dokazov, da se zgolj pretvarja, da zastopa javni interes. Njeno stališče je odvisno od ideološkega predznaka: vložila je ovadbo zaradi zapisa o trenirkah na spletnih straneh SDS konec 2011, ni pa je vložila glede poziva Svetlane Makarovič v intervjuju za Siol.net v začetku 2012, da je treba Cerkev sovražiti. Svoj pravi obraz je Pirc Musarjeva spet pokazala prejšnji teden, ko je stopila proti javnemu interesu in v korist megazaslužkarjev z Univerze v Ljubljani, češ da je zbirka Supervizor nezakonita in da gre za ugrabitev prava. Čeprav je šef KPK Štefanec javno pojasnil: »Ko gre za javni denar, ni varovanja osebnih podatkov.« Toda Pirc Musarjeve ne zanima javni interes – ne pri svobodi govora oziroma sovražnem govoru in tudi ne pri pravici javnosti, da izve, kaj se dogaja z davkoplačevalskim denarjem. Njeni favoriti lahko počnejo, karkoli se jim zljubi, služijo mastne denarje na račun davkoplačevalcev, spodbujajo k verskemu sovraštvu kot Makarovičeva ali celo pozivajo k umorom kot Žižek, vendar bodo varni pred njo in njeno medijsko policijo.

Slovenski dominantni mediji so totalna sramota, saj nenehno molčijo ali pa poveličujejo najbolj zavržena dejanja svojih ideoloških favoritov, medtem ko svojim ideološkim nasprotnikom kratijo celo svobodo govora. Žižek lahko zagovarja politično laganje in prostodušno pozove k umoru politikov na javni televiziji, dominantni mediji pa mu ploskajo in ga celo predstavljajo kot velikega humanista. Povrh vsega Pirc Musarjeva s svojo medijsko policijo o Žižkovem skrajnjem primeru sovražnega govora molči kot grob. V Sloveniji je zato samo vprašanje časa, kdaj bo zaradi takšnega medijskega pranja možganov izbruhnilo nasilje in bomo v dominantnih medijih videli naslov Kdor Slavoju Žižku ni všeč, ga je treba ubiti.

(Maja Sunčič)