NAJPREJ SO NAM KOMUNISTI ZAPRAVILI TRST IN GORICO, SEDAJ PA ENAKO RAVNAJO Z NAŠIM MORJEM

Nekaj dni pred nedeljskim referendumom sta dve Slovenski zamejski organizaciji priobčili izjavo, s katero zamejci nasprotujemo Arbitražnemu sporazumu. Naslednje dni smo to izjavo zaman iskali objavljeno v slovenskih javnih občilih. Tragična slovenska zgodovina se ponavlja. Leta 1945 so slovenske in jugoslovanske sile zasedle oz. osvobodile Trst, Gorico, Celovec in večji del slovenskega narodnostnega ozemlja na zahodu. Zahodni zavezniki so v takratnem jugoslovanskem vodstvu videli političnega dvojčka Stalina, zato so zahtevali umik. V še vedno ne povsem pojasnjenih okoliščinah je Tito čez nekaj tednov ta ozemlja brez odpora predal zavezniškim vojaškim upravam, le-ti pa so mu izročili preko 100.000 pripadnikov različnih pronemških in protikomunističnih vojaških formacij in civilnih beguncev.

Namesto s prizadevanji za pripojitev čim več slovenskega ozemlja k matici so se slovenski in jugoslovanski komunisti potem nekaj tednov ukvarjali z množično morijo vrnjenih ujetnikov in civilistov. V prvih povojnih letih, ko so na Pariški mirovni konferenci in drugih političnih srečanjih svetovnih voditeljev določali meje povojne Evrope, je komunistična Jugoslavija trdno stala v Stalinovem taboru. Množični poboji, zatiranje kakršnekoli predstavniške demokracije, svobode tiska, zbiranja in zborovanja, prisilna kolektivizacija, strah in teror so bile oznake, ki so v zahodnem tisku veljale za notranje razmere v takratni Jugoslaviji. Zaradi tega so zahodni zavezniki Trst in Gorico raje dodelili Italiji, čeprav je bila ta med vojno Hitlerjev zaveznik. Celovec je seveda ostal Avstriji, čeprav je bila ta med vojno trden člen Hitlerjevega tretjega rajha in čeprav je ravno v tem času slovenstvo na Koroškem silno trpelo. Iz ust različnih majskih hroščev, ki so se Zvezi združenj borcev pridružili v zadnjih letih, čeprav so bili rojeni nekaj deset let po drugi svetovni vojni, velikokrat odzvanja ponosno trkanje po prsih, češ da so bili na strani zmagovalcev. Mogoče ne bi škodilo, če bi kdaj pogledali tako v svoj rojstni list kot na zemljevid. Ne, Trsta in Gorice niso dobili zmagovalci, temveč poraženci 2. svetovne vojne.  In to zaradi stalinističnega znašanja jugoslovanskih zmagovalcev nad lastnimi narodi.

Komunisti so Slovenskemu narodu po drugi svetovni vojni zapravili Trst in Gorico. In to potem, ko je za osvoboditev Trsta padlo na tisoče mladih partizanov, ki so se borili za Slovenijo in ne za partijo. Še pred njimi pa so za osvoboditev Slovencev v Julijski krajini padale žrtve Tigrovcev, mnogi med njimi so bili ubiti tudi po zločinski roki komunistične Ozne. Komunisti so izdali njihovo žrtev in trpljenje desettisočev Primorcev, ki so med obema vojnama odhajali pred fašističnim nasiljem v svet iskat preživetje in svobodo.

Komunisti so po drugi svetovni vojni prepustili Savudrijo Hrvaški, čeprav je bila ta vedno slovenska in čeprav je Londonski memorandum prepovedoval delitev narodnostno mešanih občin.

Komunisti v predsedstvu Republike Slovenije so maja 1990 omogočili JLA večinsko razorožitev TO. Komunisti v predsedstvu RS so oktobra leta 1991 preprečili, da bi slovenska vojska zasedla vojaški objekt na Savudrijskem Rtu, čeprav je takratni obrambni minister Janez Janša to predlagal na način, ki ne bi zahteval nobene žrtve in čeprav je edini nekomunistični član predsedstva RS Ivan Oman tak predlog podpiral.

Komunisti v vodstvih obalnih občin in lokalni policijski upravi Koper so kontrolno mejno točko s kamnoloma prestavili na sedanje mesto in to brez soglasja takratne Demosove vlade.

Komunistični predsednik RS Milan Kučan je leta 1992 zahteval, da se Slovenska vojska enostransko umakne s Trdinovega vrha. Njegov komunistični naslednik dr. Danilo Türk pa je v svoje učbenike zapisal, da je Slovenija geografsko prikrajšana država. Nedavno tega je potem z državnim odlikovanjem ozaljšal nekdanjega šefa Udbe Tomaža Ertla, ki je pred prvimi svobodnimi volitvami pozival Beograd in JLA, naj ukrepata proti Sloveniji.

Samo tisti, ki ne pozna kontinuiranega protislovenskega ravnanja komunistov in njihovih satelitov, se lahko čudi njihovemu in njim podrejenih aparatov navidezno naivnemu navijanju za škodljiv arbitražni sporazum. Normalnemu in nepokvarjenemu umu je namreč takšno ravnanje brez poznavanja zgodovine skoraj nemogoče razumeti.

Spomladi leta 1942 je komunistična partija Slovenije v Kočevskem rogu pripravila posvetovanje svojih funkcionarjev. Kot lahko beremo v Dokumentih ljudske revolucije na Slovenskem, je sekretar KPS Boris Kidrič na vprašanje, kako bo partija, ki ni imela nobene omembe vredne politične podpore med ljudstvom, zmagala in koliko žrtev bo ta zmaga zahtevala, odgovoril: »Tudi če bo na koncu borbe ostalo živih samo 5 Slovencev in bodo to vsi komunisti, bo to za nas popolna zmaga.«

Bronast kip kričečega Kidriča stoji še dandanes pred slovensko predsedniško in vladno palačo. V njej pa njegovi politični nasledniki na hipotetično vprašanje, kdaj se bo Slovenija prenehala ozemeljsko krčiti, strumno odgovarjajo: »Tudi če nam na koncu od Slovenije ostane samo Ljubljana in bomo v njej mi na oblasti, bo to za nas popolna zmaga.«

Uboga Slovenija. V nočeh, kot je ta poreferendumska in se vozim proti nekoč slovenskemu Trstu, se mi zazdi, da se tu na obali nekoč povsem slovenskega morja še vedno lažje diha kot ob tistem kričečem komunistu sredi ljubljanskega trga.