Afera Radan znova dokazuje, da je Slovenija narobe svet: namesto da bi ministrica za zdravje Kolarjeva kot vodilna oseba na vrhu zdravstvene piramide prevzela objektivno odgovornost za nedelovanje sistema in takoj odstopila, afero izkorišča za odvračanje pozornosti od lastne nesposobnosti.

Osumljeni zdravnik Radan naj bi enega od ubojev zagrešil decembra lani, torej tudi pod ministrovanjem Milojke Kolar. Celo v banana državah, kot sta na primer Črna gora (smrt novorojenčka zaradi okužbe v porodnišnici, 2014) ali Portoriko (smrt okuženih z bakterijo v javni bolnišnici, 2013), sta ministra za zdravje ob smrtnih primerih prevzela objektivno odgovornost zaradi nedelovanja sistema in odstopila. Ker se zaradi afere Radan med ljudmi širi strah pred zdravniki in nezaupanje v zdravstveni sistem, bi podobno potezo pričakovali tudi od Kolarjeve. Vendar ta raje kaže s prstom na druge in zahteva glave odgovornih v UKC Ljubljana in na nevrološki kliniki. Povsem jasno je, da bi morali tudi omenjeni odstopiti zaradi objektivne odgovornosti, vendar je ministrica Kolarjeva prva v hierarhiji zdravstvenega sistema in bi jim morala biti z lastnim odstopom za zgled.

Že objektivna odgovornost Kolarjeve v primeru Radan je razlog, zaradi česar bi moral premier Cerar odstaviti ministrico za zdravje. Obstajajo tudi številni drugi razlogi za njeno zamenjavo, povezani pa so z ministričino reformno nesposobnostjo. Kolarjeva od prevzema funkcije septembra lani do konca maja še vedno ni predstavila niti osnutka predloga zdravstvene reforme. Od zdravstvene reforme, ki jo je Cerarjeva vlada obešala na veliki zvon, doslej nismo videli še ničesar, razen sladkorčka za ljudstvo v obetu ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kaj šele da bi se začele dolgotrajne razprave o reformi. Kolarjeva se raje posveča poskusnemu gojenju zelišča, ki ga še ni v Sloveniji. Edini interes, ki ga je doslej pokazala, je kadriranje, na primer v ZZZS ali UKC Ljubljana. Kaj drugega je ne gane. Medtem zdravniki grozijo z večtedenskimi stavkami, kot leta 1996, bolniki vedno bolj trepetajo pred zdravniki in obupavajo nad neskončnimi čakalnimi vrstami, s katerimi so kršene njihove pravice.

Kolarjeva bi morala leteti tudi zaradi neverodostojnosti. Pred lanskim nastopom funkcije se je javno pohvalila, da je soavtorica koalicijskega sporazuma o zdravstvu, kjer predlaga ukinitev dopolnilnega zdravstvena zavarovanja in uvedbo nove dajatve. Najhuje je, da je ta predlog »reforme« v popolnem nasprotju s tistim, kar je Kolarjeva počela kot sekretarka na ministrstvu za finance pod prvim ministrovanjem Mramorja leta 2003, ko sta z omenjenim ostro nasprotovala Kebrovi zdravstveni reformi glede ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Danes Kolarjeva predlaga ravno to, kar je v preteklosti goreče rušila, in ob tem uporablja še demagoško retoriko, češ da jo moti zavarovalniško ožemanje ljudi: »Nisem za to, da ožemajo ljudi. Vzrok, da sem se angažirala, je nasprotovanje kapitalu in denarju, ki delata neusmiljeno.«

No, Kolarjeve ni motil »kapital in denar«, ko je bila v letih 2011–2013 celo predsednica uprave na Vzajemni, največji ponudnici dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja pri nas. Takrat se je kot predstavnica zavarovalniškega lobija hvalila, kako sta z Mramorjem blokirala Kebrovo reformo. Nasprotovala je tudi podobni ideji reforme zdravstvenega zavarovanja, ki jo je predlagal minister Marušič pod Pahorjevo vlado. Kolarjeva svojega popolnega preobrata v odnosu do dopolnilnega zavarovanja doslej javno ni hotela pojasniti. Prav tako je več kot očitno, da se ji ne sanja, kako bi reformo izvedla, saj se vsem konkretnim vprašanjem izmika. Izvedeli smo le, da za mastne honorarje v višini 360 tisoč evrov najema tuje svetovalce, ki naj bi analizirali slovenski zdravstveni sistem. Če reforme že ne bo, bodo nekateri vsaj lepo zaslužili.

Reformno nesposobna Kolarjeva je afero Radan izkoristila tudi za preusmerjanje pozornosti od stavke zdravnikov, ki prav tako zahtevajo reforme in korenite spremembe. Da je Kolarjeva reformno nesposobna, je opozoril že Mićo Mrkaić v knjigi To so bile svete krave (2007), in sicer v zvezi z Mramorjevo davčno reformo (2003/2004), ko je bila Kolarjeva državna sekretarka na ministrstvu za finance: »V resnici je bil Mramor tragikomična žrtev Milojke Kolar, ki je (brez ekonomskega znanja) zares vodila reformo in proizvedla skropucalo, iz katerega primeža se še vedno nismo izvili.« Prva Janševa vlada je zato morala trdo delati, da je omilila reformni fiasko dvojca Kolar-Mramor. Kaj naj torej zdaj pričakujemo od taiste Kolarjeve?!

Svoj pravi obraz je ob aferi Radan ponovno pokazal tudi premier Cerar. Kolarjeve ni pozval k odstopu ali predlagal njene razrešitve, čeprav je prišel na oblast, ker se je tržil z moraliziranjem in pozivom politikom, naj prevzamejo odgovornost in tako vrnejo zaupanje ljudi v politiko. Ob aferi Radan spet trosi moralistične puhlice, zaupanje v zdravstvo pa je še bolj na psu in ljudje dobesedno trepetajo pred zdravniki. Slednje je pozval, naj ne bodo lažno stanovsko solidarni, sam pa izkazuje lažno stanovsko solidarnost do ministrice Kolarjeve, ki kljub objektivni odgovornosti ostaja na položaju. Povrh vsega je reformno nesposobna in od nje še vedno ni nobene reformne pobude. Če pa že je kakšna, ponuja zgolj tisto, kar je pred več kot desetimi leti sama zrušila.