Delo je od nekdaj Kučanovo trobilo in glasilo ekstremnega levičarstva: je proti kapitalizmu in dobičku, naklada neumnosti o neoliberalizmu, cmeri se nad propadom totalitarne Jugoslavije, propagira ekstremistične ideje Združene levice, je izrazito antievropsko in antiameriško, podpira Rusijo in Putina in podobno.

Novico minulega tedna, da je FMR, kjer je prvi nadzornik Stojan Petrič, prevzel časopisno hišo Delo, je pospremilo sprenevedanje dominantnih medijev o povezavah Petriča s Kučanovim Forumom 21 (F 21). Po drugi strani je novico o Požarjevem prevzemu paketa Dela Revij oziroma Janševi napovedi o novem medijskem projektu spremljal običajen vik in krik medijskih »strokovnjakov«. V Sloveniji je seveda nekdo lahko strokovnjak le, če ni kritičen do Kučana ali njegovega omrežja. Kot Bernarda Jeklin, ki je šla tako daleč, da je celo Požarja izenačila z Janšo. Podobno se je pri komentiranju medijskega dogajanja izkazal tudi »strokovnjak« Marko Milosavljević, ki je Janšev projekt takoj označil za nezakonit. Povrh vsega ga je neskončno zaskrbelo, od kod Požarju denar za prevzem in ali bo sploh zmožen upravljali prevzete revije. Niti najmanj pa ni podvomil o prevzemu časopisne hiše Delo pod taktirko Petričevega FMR. Ker je Petrič pač Petrič: član Kučanovega omrežja moči, ki je za Milosavljevića in druge »strokovnjake« edino zveličavno in se o njem ne dvomi.

Za razumevanje tega dvoličnega odnosa do politično-ekonomskih elit in njihovega obvladovanja družbenih podsistemov (vključno z mediji) si je treba pogledati knjigo zdajšnjega urednika Sobotne priloge Dela Alija Žerdina Omrežje moči: epicentri slovenske politične in gospodarske elite (2012). Žerdinova knjiga je piar za kontinuiteto komunistične nomenklature, Kučana in njegovo omrežje moči. V knjigi ga nadvse skrbi vstop Pivovarne Laško v časopisno hišo Delo pod Šrotom, o podobno spornem primeru lastništva Dnevnika pa ne bomo izvedeli ničesar. Seveda ne, ker je bil Žerdin pred urednikovanjem pri Delu urednik tudi pri Dnevniku. Tako so za Žerdina tudi danes povsem »normalne razmere« ob prevzemu Dela. Kljub velikemu jadikovanju nad spornostjo vstopa Pivovarne Laško v časopisno hišo Delo, se Žerdinu in drugim pri Delu ne zdi sporno, da družba FMR kakor prejšnji lastnik Pivovarna Laško nima izkušenj z mediji.

Ker Žerdin še kako dobro ve, kaj sme in česa ne. Ni presenetljivo, da so konec 2012 na predstavitvi Žerdinove knjige na Hrovači v prvi vrsti sedeli ravno Kučan, Petrič in Janez Škrabec. Petrič in Škrabec kljub osrednji pripadnosti omrežju moči F 21 v knjigi seveda nista niti enkrat omenjena. Čeprav je Škrabec ustanovni član F 21 in je danes v upravnem odboru tega foruma, Petrič pa sedi v njegovem programskem svetu. Zaradi lepih (ne)omemb je ta trojka Žerdina počastila s svojo prisotnostjo: ker je bil in je »znanstvenik« njihovega omrežja. Žerdin se kot specialist za »visokooktansko« novinarstvo seveda ni oglasil niti ob Petričevi škandalozni izjavi iz leta 2008, ko je ta Financam v odgovor na vprašanja o poslovanju v tujini zabrusil, da bo on določil, katera vprašanja mu lahko postavljajo novinarji: »Po naši oceni so postavljena vprašanja delegirana izven vaše dejavnosti in so povsem nelogična, zato nanje ne bomo dali komentarja.« Petrič bo torej delegiral, katera vprašanja so in katera niso legitimna znotraj novinarske dejavnosti!?

Žerdinovo prepričanje, da ima lahko kljub formalnim volitvam oblast le eno omrežje, je jasno že iz njegovega citata Dolančevega govora v Splitu 1972, s katerim nakaže, zakaj je zanj edino sprejemljivo, da imata v rokah vse vzvode oblasti Kučan in njegovo omrežje: »Stane Dolanc je imel takrat v Splitu čudovit govor. ʻMi, komunisti, smo na oblasti,ʼ je povedal za ogrevanje. ʻKer če ne bi bili na oblasti, bi to pomenilo, da je na oblasti nekdo drug,ʼ je nadaljeval.« Sledi del Dolančevega govora, ki je Žerdinu najljubši: »Da ima partija pravico in dolžnost, da ʻneposredno vpliva na neposredne kadrovske rešitveʼ.« Zato Žerdin v knjigi analizira zgolj obdobje prve Janševe vlade (2004–2008), ker je takrat prišlo do nezaslišanega – prvič v samostojni državi ni imelo Kučanovo omrežje vseh politično-ekonomskih niti v rokah!

Za uresničitev Dolančevega ideala, to je nenehne ohranitve oblasti, je ključno obvladovanje medijev. Ravno Delo je od nekdaj Kučanovo trobilo in glasilo ekstremnega levičarstva: je proti kapitalizmu in dobičku, naklada neumnosti o neoliberalizmu, cmeri se nad propadom totalitarne Jugoslavije, propagira ekstremistične ideje Združene levice, je izrazito antievropsko in antiameriško, podpira Rusijo in Putina in podobno. Najhuje je, da zahteva socialno uravnilovko, hkrati pa je z odprtimi rokami sprejelo Petriča, ki je eden najbogatejših Slovencev. Po Managerjevi lestvici za 2014 je bil Petrič s hčerko Darjo na 38. mestu s 24,8 milijonov evrov (ocenjena vrednost premoženja). V tem lahko vidimo hinavščino Dela, ki neskončno benti nad razslojevanjem, revščino in neenakostjo, Petriču pa poje hvalnice.

S takšno uredniško politiko nam bodo tudi v bodoče prali možgane. V Delu takoj skočijo na noge in začnejo skrbno preiskovati in risati vplivna omrežja ekonomske in politične moči, če le delček moči uide iz rok vplivnemu Kučanovemu omrežju. Takrat razglasijo rdeči alarm. Sicer je vse mirno in spokojno, kot je bilo ob zdajšnjem prevzemu Dela, ko na prvi strani nismo pričakali naslova Kučanovo omrežje je prevzelo časopisno hišo Delo.