Čeprav je Miro Cerar politično kariero začel kot vstajnik, je takoj po volitvah začel brenkati na strune politične sredine in igrati novega Janeza Drnovška.

Premier Cerar se je s SMC v prvem letu po volitvah premaknil močno proti politični desnici in hodi v zelje Janševi SDS tako na političnem kot ekonomskem področju. Čeprav je politično kariero začel kot vstajnik in na lanskih volitvah pobral del glasov levičarskim skrajnežem iz Združene levice (ZL), je takoj po volitvah začel brenkati na strune politične sredine in igrati novega Janeza Drnovška. Na premierskem stolčku je postopoma prevzel ekonomsko identiteto druge Janševe vlade, ki jo je finančni minister Mramor razglasil za zgodbo o uspehu. Hkrati je Cerar okrepil značilnosti politične desnice, zlasti vero in domoljubje, s katerima se je sramežljivo tržil že pred volitvami.

Zaradi premika od vstajništva in skrajnega levičarstva, ki ga uteleša Meščeva ZL, je Cerarjeva SMC v zadnjem letu veliko izgubila v javnomnenjskih anketah. Na njen račun se je okrepila predvsem ZL, ne pa tudi SDS, ki vztraja pri približno enaki podpori. Cerar ima težave tudi v lastnih vrstah, kjer nekateri poslanci SMC sodijo ideološko bolj v ZL. To najbolj velja za vplivnega podpredsednika SMC Milana Brgleza, ki rad citira podpornika Sirize Slavoja Žižka, malikuje ekonomijo bankrotirane Jugoslavije in celo trdi, da je imela jugodiktatura višjo stopnjo državotvornosti od slovenske države?! Med levičarske prestopnike lahko prištejemo še javno izpostavljenega Bojana Dobovška, ki je že lani izstopil iz SMC, prejšnji teden pa še iz poslanske skupine in takoj podprl predlog ZL o še več zastonj kosilih na račun davkoplačevalskega denarja (predlog so podprli tudi v SDS?!). SMC je predlog javno označila za čisti populizem.

            Dejstvo je, da je Cerar v zadnjem letu povzročil nešteto sivih las svojim nekdanjim zvestim podpornikom v dominantnih medijih. Še nedavno so ga kovali v zvezde kot slovenskega Jezusa, danes pa bi ga najraje odvlekli stran v lisicah. Ker je seveda v Sloveniji očitno dovoljena samo ena vera, to je evangelij socializma, jugonostalgije, antislovenstva in antievropejstva. Ali skrajšano: evangelij po Milanu Kučanu in Jožetu Mencingerju. Slovenskim levičarjem se meša zaradi kakšne druge vere, predvsem katoliške, saj na rokah nosijo Svetlano Makarovič, ki meni, da je Cerkev treba sovražiti, ker da je to državljanska dolžnost. Zato je Cerar našim levičarjem dobesedno vtaknil prst v oko z obiskom papeža, med katerim je izrekel za levičarje »bogokletne« besede: »Sveti sedež je v novejši zgodovini Republike Slovenije zapisan z zlatimi črkami. Bil je med prvimi, ki je priznal samostojno Slovenijo, in s tem bistveno pomagal v ključnih trenutkih slovenske državnosti.«

Z odnosom do svetega sedeža se je Cerar izkazal za pomembnega tekmeca na desnici, saj je opozoril na vidike osamosvojitve, ki bi jih levičarji na čelu z ZL in njenim lakajskim zborom dominantnih medijev najraje izbrisali iz naše zgodovine. Zato je bila za levičarje hudo travmatična tudi nedavna Cerarjeva izjava na Expu v Milanu: »Ponosen sem, da sem Slovenec, ko vidim, česa smo zmožni.« V nasprotju od levičarjev, ki vedno bolj malikujejo propadlo Jugoslavijo in socializem, ki je zdaj pogorel še v bankrotirani Grčiji, se je Cerar kritično opredelil tudi do propadlega jugoslovanskega socializma. Levičarskim skrajnežem se je Cerar zagotovo najbolj zameril z nadaljevanjem varčevanja in privatizacije, ko je javno podprl prodajo Telekoma. Očitno so od njega pričakovali, da bo vse to ustavil in bo spet vse po starem z državnimi podjetji in proračunom kot molznimi kravami klientelističnih pijavk.

Drugače kot na levici smo v prvem letu Cerarjevega vodenja vlade videli, da vsaj del desnice do Cerarja kaže politične simpatije in ga dojema kot nekdanjega Drnovška, ki je bil branik proti Kučanu. To je Drnovšek javno potrdil pred več kot desetimi leti v pivovarski vojni, ko se je postavil za belgijski Interbrew in proti Kučanovemu nacionalnemu interesu, danes pa Cerar s preobratom v podpornika privatizacije in vstopa tujega kapitala. S tem je vsaj na načelni ravni nakazal, da ni Kučanov človek nacionalnega interesa. Prav zato je Cerar pri mnogih desničarjih bolje zapisan kot pri levičarjih. To je nedavno v intervjuju za Reporter jasno pokazal pomemben mnenjski vodja na desnici, Dimitrij Rupel. Predlagal je vlado narodne enotnosti, v kateri naj bi bila med drugimi tudi Cerar in Mramor, ki sta vse večji trn v očesu levičarskim skrajnežem v ZL in dominantnih medijih. S tem je Rupel samo potrdil simpatije dela desnice do Cerarja, kar so prvi jasno pokazali že v Gibanju za privatizacijo, ki so s podporo privatizaciji dejansko podprli privatizaciji naklonjeni del Cerarjeve vlade.

Bernard Brščič je maja v Reporterju razmišljal o generacijskem prelomu in zasnutkih novih desnosredinskih strank. Pri tem je spregledal, da se je Cerarjeva SMC v prvem letu na oblasti prelevila v stranko z liberalno-ekonomskimi, krščanskimi in domoljubnimi značilnostmi, vendar brez antievropskih teženj. Od tradicionalne slovenske desnice, ki se še vedno oklepa starih »usmeritev«, kot so razcep domobranci-partizani, odnos do propadle Jugoslavije in zlasti Udbe, do pomladništva in osamosvojitve, je Cerar pokazal na generacijski prelom, ki smo ga prejšnji teden videli tudi v sprejetju zakona o povojnih grobiščih. S tega vidika je prav SMC tista nova desnosredinska stranka, ki izriva konservativno NSI Novakove, naskakuje neopredeljene liberalne volivce in vedno bolj hodi v zelje tudi Janševi SDS.

...več...