Nedavni teroristični napadi v Parizu je pokazal, da ni razlike med islamskimi skrajneži in ajatolo slovenske levice, Slavojem Žižkom.

Pariški teroristični napad je namreč uresničitev Žižkove »intervencije«, njegovega januarskega poziva k uboju svetovnih voditeljev, med drugim tudi francoskega predsednika Françoisa Hollanda, ki je med terorističnim napadom spremljal prijateljsko nogometno tekmo med Francijo in Nemčijo na Stade de France. Vse do danes Žižkovega barbarskega, nečloveškega in terorističnega poziva k odvzemu človeškega življenja ni javno obsodil niti en sam slovenski levičar.

Poglejmo si dejstva: po januarskem terorističnem napadu islamskih skrajnežev na pariški tednik Charlie Hebdo (7. 1. 2015) je Žižek pozval k atententu na vodilne svetovne politike na shodu enotnosti v Parizu (11. 1. 2015). Iz solidarnosti do pariških žrtev teroristov so takrat po celem svetu družno ponavljali: »Je suis Charlie, jaz sem Charlie.« Žižek se je raje poistovetil s teroristi. Tako je na vprašanje, ali je tudi on Charlie, odgovoril: »Jaz nisem … Zato, ker se mi zdi to nekaj tako hinavskega. Prvič, kdo je ta 'suis'? Ali tisti gnusni politiki tam, ki bi jih bilo treba vse postreliti?« (RTV Slovenija, oddaja Utrip, 24. 1. 2015) Med temi »gnusnimi politiki« na Žižkovi listi za odstrel so med drugim bili Hollande, Cameron, Merklova, Renzi in naš premier Cerar. V nedavnem terorističnem napadu v Parizu pa je bil med tarčami tudi francoski predsednik Holland (13. 11. 2015).  

Krvavi teroristični pokol v Parizu je obsodil ves civilizirani svet. Iz solidarnosti do pariških žrtev so povsod ponavljali »Je suis Paris, jaz sem Pariz«. Razen islamskih skrajnežev in žižkerjanskih levih ekstremistov. Žižek januarja ni bil Charlie, njegova fundamentalistična celica pa sedaj seveda ni Pariz. Namesto tega Žižkov fundamentalistični sledilec in kolumnist Dnevnika, Tadej Troha, v Mladininem intervjuju širi levičarsko doktrino sovraštva: »Če bi odvrgli resnično ali zaigrano pretresenost nad nedolžnimi žrtvami, bi se mnogi v Franciji in Evropi strinjali, da je bil napaden pravi predel Pariza.« S to izjavo se je Troha zlil z islamističnimi skrajneži, ki slepo in zvesto sledijo ukazom svojih verskih voditeljev v sveti vojni. To vlogo za naše levičarske skrajneže igra Žižek.

Ker gre za ajatolo skrajne levice, lahko njegov poziv k uboju izenačimo s fatvo ajatole Homeinija nad Salmanom Rushdiejem. Zato sem že februarja v kolumni »Medijska policija Nataše Pirc Musar« pozvala, da je treba Žižkovo zavrženo izjavo javno obsoditi. Vendar javne obsodbe levice, ki nenehno izvaja lov na sovražni govor in povsod vidi Zlovenijo, še vedno nismo dočakali. Danes je možna le ena razlaga: vsi levičarji, vključno z našimi levičarskimi dominantnimi mediji, se strinjajo z Žižkovim barbarskim pozivom k ubojem. To smo videli tudi iz uradnega »žegna« Žižkovega poziva k atentatom oziroma k terorističnim napadom. Takrat je Žižka uradno opral Svet za odziv na sovražni govor (2. javni odziv, 24. 6. 2015), ki mu predseduje Nataša Pirc Musar. Žižka in njegov poziv k ubojem so zaščitili s skrajnje absurdno razlago, češ da so politiki kot denimo Hollande sami krivi za teroristične napade in da je Žižkov poziv k atentatu na Hollanda ali Cerarja v bistvu – ne boste verjeli! – odraz mirovništva. Seveda vse do danes niso obsodili niti Trohinega mnenja, da je bil napaden pravi del Pariza. Po drugi strani so bili Pirc Musarjeva in člani omenjenega sveta na začetku begunske krize neizprosni pri onemogočanju javne razprave: ni se smelo govoriti o begunski krizi, ločevati niti med begunci in ekonomskimi migranti ali pa zahtevati razpravo o varnostnih vidikih. Kaj šele omeniti, da se med begunci skrivajo tudi teroristi.

Beri dalje..