Na desnici redno razpravljajo o virantovanju, morali pa bi tudi o ruplovanju - Največji problem pri Dimitriju Ruplu namreč ni zgolj Rupel sam na sebi, temveč tisti, ki mu kljub njegovim številnim izdajam vedno znova nasedajo in ga sprejmejo medse.

Na desnici se oblikuje nova desnosredinska pobuda in pojavljajo se celo ideje o ustanavljanju novega Demosa, v zvezi s tem pa se kot rep iz preteklosti vleče senca Dimitrija Rupla. Gre za vsem dobro znanega »vsestolčkarja« in politika, ki je v zadnjih petindvajsetih letih pokazal, da je na lovu za stolčkom (beri politično funkcijo) pripravljen vse izdati. Na to je najprej opozoril Slivnik v svojih knjigah, njegove ugotovitve zlasti iz Kučanovega klana (1996) pa je s številnimi podrobnostmi potrdil nihče drug kot Kučanov dolgoletni svetovalec Zdenko Roter vPadlih maskah (2013). Čeprav Rupel še iz časov Demosa igra »moško« Spomenko Hribar, torej velikega razdruževalca in zdraharja, se prodaja kot veliki združevalec.

Ruplovi prestopi z desnice na levico in spet nazaj na desnico in stran od nje k novim žrtvam so stalnica v samostojni državi. Večno zvest je namreč zgolj lastni koristi in je bil zanjo vedno pripravljen vse izdati. Ker v Demosu ni mogel zadovoljiti poželenja po najvišjih stolčkih, saj ni postal premier, temveč »zgolj« zunanji minister, je po pisanju Slivnika sodeloval pri zdrahah, ki so vodile k razpadu Demosa, in prestopil v Kučanov klan. Tudi tam je bila njegova zvestoba odvisna od kakovosti stolčkov, ki jih je dobil v zameno. Pri Kučanovemu svetovalcu Roterju lahko preberemo, da je Roter Ruplu pomagal do številnih stolčkov, denimo do zmage na ljubljanskih županskih volitvah. Njegovo kandidaturo za ljubljanskega župana je podprl nihče drug kot ljubljanska Zveza borcev, to pa je Ruplu uspelo z Roterjevo pomočjo.

Beri dalje...