Na začetku se spomnimo znane Adornove misli, da je pisanje poezije po Auschwitzu barbarsko. Če je Adorno zaznal nevarnost eskapizma, ki je vpisan v kulturo in estetizacijo sveta, ki jo ta poraja, se danes ponovno lahko zavemo nevarnosti eskapizma racionalizacije ob pogledu na katastrofe (naravne, humanitarne), ki smo jim priče in ki čakajo za prvim vogalom: kot da bo te mogoče odpraviti, ko bo naša razlaga segla k vrhuncem ratia, ki bo potem z višav zrl na svet bede in se pokroviteljsko zazrl v obličje trpečih.
Če je nevarnost intelektualnega eskapizma v tem, da s pomočjo abstraktnih razlag omogoči pobeg pred soočenjem z aktualno brutalnostjo in nasiljem, potem je tisto, kar v njem ne zdrži etične presoje ravno to, da je kot takšen že prispevek k objektivnemu zlu. Ker je filozofiranje intelektualno početje, ali takšna nevarnost velja tudi zanj?
Vprašanje se zdi tehtno, saj bi tudi filozofiranje kot umik od sveta pojavov v svet čistih idej – stran torej od sveta teles, minljivosti, trp
Odgovor ni enoznačen. In zakaj ne? Poglejmo si nekaj argumentov.
Če vzamemo kriterij za presojo, ki ga je v članku Computing machinery and intelligence (objavljenem leta 1950), predlagal Alan Turing, potem lahko k vprašanju pristopimo tako, da računalnik vključimo v igro imitacije, v kateri sodelujejo trije igralci. Eden od njih je spraševalec, druga dva odgovarjata. Naloga spraševalca je ugotoviti, kateri odgovori prihajajo od človeka in kateri od stroja. Dokaz, da stroj misli, bi bil njegova zmožnost igrati igro imitacije. Dokler bi stroj zadovoljivo posnemal odgovore človeka, bi to pomenilo, da počne prav to, kar počne človek, kadar misli.
V nadaljevanju Turing razmisli o naslednjem ugovoru: »Ali stroji ne izvajajo nečesa, kar bi lahko opisali kot mišljenje, vendar se zelo razlikuje od tega, kar počne človek? Ta ugovor je zelo močan, vendar lahko vsaj rečemo, da če je kljub temu mogoče skonstruirati stroj, ki zadovoljivo igra igro posnemanja, se nam s tem ugovorom ni treba ukvarjati.
»Vstopamo v družbe nadzora, ki ne funkcionirajo več s pomočjo zapiranja, temveč s pomočjo nenehnega nadzora in hipne komunikacije. […] Tisto, kar se tipaje vzpostavlja, so novi tipi sankcij, izobrazbe, skrbi. […] Lahko predvidevamo, da se bo izobraževanje vse manj dogajalo v zaprtem okolju, se razlikovalo od ostalega profesionalnega okolja kot od drugega zaprtega okolja, in da bosta oba izginila v korist groznega permanentnega izobraževanja, nenehnega nadzora nad delavcem-učencem ali univerzitetnim okvirom. Poskušajo nas prepričati v reformo šole, medtem ko gre za likvidacijo. V režimu nadzora nikoli ničesar ne končamo.« (Gilles Deleuze v pogovoru z Antoniom Negrijem)
Te besede je Deleuze izrekel leta 1990 in zvenijo preroško. S svojimi konceptom družb nadzora je naznačil prehod od enega tipa družbe, ki ga je še posebej podrobno analiziral Michel Foucault (v svojih analizah strukture zapora, bolnišnice, tovarne in šole), tj. disciplinarnih družb, k tipu družb, ki proizvedejo nove oblik
Osnovna etična dolžnost, ki jo imamo kot govoreča bitja, je ta, da stvari poimenujemo s pravimi imeni – še posebno, ko gre za krivice, ki jih drug drugemu prizadevajo ljudje. V Gazi se dogaja zločin zoper človeštvo. Tako kot je bil zločinski napad Hamasa na izraelske civiliste, je zločinsko delovanje izraelske vojske zoper palestinske civiliste in načrtno ter sistematično uničevanje življenj. Tukaj ni nobene legitimnosti: med napadi na civiliste in legitimno pravico države Izrael, da se brani pred teroristi, ni ničesar skupnega.
Priče smo napadu vojske, ki jo podpira najbogatejša in vojaško najmočnejša država na svetu, na neoborožene in nič krive ljudi. Ne gre za pravičništvo in logika pravičnih povračilnih ukrepov je že zdavnaj odpovedala. Kot če bi za umor, ki ga je posameznik zagrešil v sosednjem mestu, poslali policijo tega mesta in v onem mestu, iz katerega prihaja morilec, naključno pobili na desetine nedolžnih ljudi – samo zato, ker so po naključju zločinčevi someščani. Nihče pr
Ena od funkcij ideologije je poskus narediti, da se bo ljudem to, kar je sicer nesprejemljivo, kazalo kot sprejemljivo; to, kar je sicer nedopustno pa kot nekaj dopustnega ali celo zapovedanega. Ideološki nagovori ljudi prepričujejo v upravičenost tega, čemur se sicer že njihov zdravi razum in elementarni moralni čut upirata, namen teh nagovorov pa je uveljavljanje moči, utrjevanje oblastnih razmerij in ustvarjanje soglasij.
Eden najbolj očitnih in žalostnih primerov uspešnosti ideologije danes se kaže v tem, da mnogi ugledni in vplivni ljudje na Zahodu izraelski vojaški napad na Gazo, ki uničuje predvsem življenja civilistov, zagovarjajo, češ da naj bi bil legitimen in torej sprejemljiv. Kaj se mora zgoditi, da se pobijanje civilistov, za katerega je v največji meri odgovorna izraelska vlada, kaže za kaj drugega kot to, kar je jasno zdravi pameti, in sicer da gre za vojni zločin brez primere in da je zanj še najbolj ustrezno poimenovanje genocid?
Moč ideologije se kaže še v enem njenih
Kakšna je vrednost filozofije danes? Kakšen je smisel študija filozofije? Zakaj ni dovolj znanost ali različna področja znanja? Kaj nam lahko izobraževanje na področju filozofije ponudi, česar nam ne more ponuditi noben drug predmet?
O zapisanih vprašanjih in njim sorodnih temah sta se pogovarjala avtor pričujočega zapisa in profesor filozofije Jesus Castillo-Coronado. Pogovor se je zgodil 14. 11. 2023 v srednji šoli St. John's v belgijskem Waterlooju. Avtor se prof. Castillu na tem mestu zahvaljuje za to priložnost.
V nadaljevanju sledi zapis iztočnic pogovora. Celoten dialog pa je dostopen na naslovu:
https://youtu.be/IqEfQAXGovc?si=FK5gH_S5dCmrTzNk
TEACHING PHILOSOPHY/ PHILOSOPHY OF EDUCATION
What is the value of philosophy today? What is the meaning of studying philosophy? Why is science not enough or the various fields of knowledge? What can education in philosophy provide for us that no other subject can?
There are two ways of thinking about philosophy and its value(s) today:
1. Philos
