»Vstopamo v družbe nadzora, ki ne funkcionirajo več s pomočjo zapiranja, temveč s pomočjo nenehnega nadzora in hipne komunikacije. […] Tisto, kar se tipaje vzpostavlja, so novi tipi sankcij, izobrazbe, skrbi. […] Lahko predvidevamo, da se bo izobraževanje vse manj dogajalo v zaprtem okolju, se razlikovalo od ostalega profesionalnega okolja kot od drugega zaprtega okolja, in da bosta oba izginila v korist groznega permanentnega izobraževanja, nenehnega nadzora nad delavcem-učencem ali univerzitetnim okvirom. Poskušajo nas prepričati v reformo šole, medtem ko gre za likvidacijo. V režimu nadzora nikoli ničesar ne končamo.« (Gilles Deleuze v pogovoru z Antoniom Negrijem)
Te besede je Deleuze izrekel leta 1990 in zvenijo preroško. S svojimi konceptom družb nadzora je naznačil prehod od enega tipa družbe, ki ga je še posebej podrobno analiziral Michel Foucault (v svojih analizah strukture zapora, bolnišnice, tovarne in šole), tj. disciplinarnih družb, k tipu družb, ki proizvedejo nove oblike podrejenosti in na novo vzpostavijo oblastne odnose.
Če je bilo za disciplinarne družbe značilno, da so od ljudi zahtevale podrejanje in disciplino (Foucault je še zlasti preučeval prakse discipliniranja teles, skozi katere je delovala oblast – njen prevladujoči način delovanja je bil z ukazi in prepovedmi), nov tip oblasti deluje drugače. Ta ni več toliko represivna, kot je proizvajajoča: bistvo delovanja oblasti ni v prepovedovanju ali zatiranju, temveč v reguliranju življenja, v predpisovanju tega, kako naj njeni podložniki živijo, katerim smernicam naj sledijo, kako naj ohranjajo zdravje, kako naj ostanejo vitalni ipd. Oblast postane voditelj ljudi (pastoralna moč) na poti k blagostanju.
Kar v svoji intervenciji poudari Deleuze, pa je še naslednje: sodobna oblast postane zastopnica nekega imperativa, ki onemogoča, da bi se proces proizvodnje kadarkoli sklenil. V družbah nadzora smo nagovorjeni k nenehnemu samoizpolnjevanju, k permanentnemu učenju, delu na sebi. Vsakdo se lahko vselej še izboljša in preseže svoje lastne omejitve. (Kar ostane prikrito, pa je natanko to, da ta »lahko« v sebi vsebuje »moraš«. Gre za ponudbo, ki je podložnik takšnih nagovorov preprosto ne bi smel zavrniti).
Zdi se, da je sodobna oblast mehkejša, saj omogoča več prostora za delovanje individuuma: vsakdo je sedaj sam tisti, ki ustvarja svojo življenjsko pot, nič mu ne stoji na poti, razen njega samega (njegovo pomanjkanje volje ali odločnosti). Vsakdo bi lahko dosegel še več, če bi se le potrudil. Za pastoralno oblast velja, da nič več ni takšna, kot je bila tradicionalna oblast v družbah nadzora – ta je predvsem skrbela za to, da so ljudje ostajali na svojih določenih družbenih mestih (skrbela je za ohranjanje videza fiksnosti porazdelitve teh mest, njena funkcija pa je bila kaznovanje tistih, ki bi to porazdelitev poskušali prekršiti). Ta mesta so bila določena že ob rojstvu, oblast pa je bila v svojem delovanju predvsem restriktivna in je skrbela za imobilizacijo individuov. Današnja oblast individue ne pusti v mirovanju, ampak jih ravno sili h gibanju. Ker si nadeva videz mehkobe in prijaznosti, se to siljenje h gibanju prikazuje kot spodbuda, a je dejansko mnogo več kot to. Ideologija v družbah nadzora njenim podložnikom namreč sporoča tole: če v svojem življenju ne napredujete, če torej niste danes presegli svojih včerajšnjih omejitev, je z vami nekaj narobe in povsem sami boste odgovorni, ker ne povečujete dovolj svojega uspeha. V jedru družb nadzora je namreč imperativ uspeha, mit o meritokraciji (»vsakdo lahko uspe, če se le potrudi«) ima za svojo hrbtno plat zapoved: »vsakdo bi moral stremeti k uspehu, sicer bo posledice nosil na svojih plečih«. Imperativ uspeha pa je v osnovi sadističen: nikoli se niste potrudili dovolj …
Kar se sprva kaže kot osvobajajoče, postane novo sredstvo prisile in nadzora: osvobojeni ukazov in omejitev disciplinarnih družb, navidezno postanemo svobodni za to, da dizajniramo svoja življenja in da uresničimo svoje potenciale. Samouresničitev postane novi ideal, ki nadomesti antični ideal evdajmonije. Če je bil slednji ideal dobrega življenja, ki se lahko udejanja samo v skupnosti (kot skrb zase, ki je vselej že skrb za drugega), pa je prvi izrazito individualističen. Govorimo torej o družbah dosežkov (achievement society), če si sposodimo izraz Byung-Chul Hana: dosežek pa nikoli ne sme biti dokončen, ampak mora vselej dopustiti nadaljevanje procesa samoizboljševanja ali neskončnega dela na sebi. V družbah dosežkov (kjer so ti dosežki strogo nadzorovani – natančno določeno je, kaj šteje kot dosežek, zato sta poimenovanji družbe dosežkov in družbe nadzora sinonimna izraza) obstaja ena sama herezija, in to bi bila dovršitev procesa dela. Podložnik družbe dosežkov je človek kot neskončni delavec, človek, ki naj dela 24/7, saj ga kot takšnega zahteva sama kapitalistična proizvodnja, ki naj bi bila tudi sama neskončna, kajti le kot takšna naj bi omogočala neskončno ekspanzijo (to pa je temeljna fantazma kapitalizma, ki kaže njegovo blodnjavost: neskončna ekspanzija temelji na predpostavki neskončnega izkoriščanja naravnih virov, kar je očitno nemogoče in uničujoče početje). Uresničitev takšnega tipa delavca so sodobni vplivneži, ki se predstavljajo kot osvobojeni klasičnih oblik dela, a se je njihov delovni proces raztegnil v njihovo zasebnost, tako da ni več lončnice med obema. Influencer je hodeča reklama, 24/7 v službi izdelkov, ki jih promovira. V liku influencerja se sovpadanje uspeha in nadzora pokaže v najčistejši obliki (o svobodi takšnega tipa eksistence bi lahko govorili kvečjemu v smislu prostovoljnega suženjstva).
Pomembna podlaga družb nadzora je izobraževanje: tudi tok informacij se danes kaže kot nekaj neskončnega. Zdi se, da nikoli nismo dovolj informirani, pri čemer se je skorajda nezaznavno zgodil konceptualni premik v samem jedru izobraževanja. Tisto, česar se moramo učiti vse življenje, je pomnjenje podatkov in njihova obdelava (razvrščanje, kategoriziranje, reprodukcija). Čemur se danes reče »učenje«, je predvsem zbiranje informacij in njihovo kroženje v izobraževalnih diskurzih (od osnovnih šol do univerz). Simptomatično je poudarjanje kritičnega mišljenja, saj je v družbah nadzora mišljenje nadomestil »numerični jezik nadzora«, kot ga imenuje Deleuze, kjer so pomeni nadomeščeni s šiframi: »Numerični jezik nadzora sestoji iz šifer, ki zaznamujejo dostop ali zavrnitev dostopa do informacije.« Za kritično mišljenje so značilne poetične premestitve, ustvarjanje pomenov, ustvarjanje simbolnih krajev, s katerih je mogoče stvari razumeti drugače. V družbah nadzora so naloge predpisane in ponavadi jih je veliko. Otroci se v šolah učijo predvsem tega, da dela nikoli ne bodo mogli opraviti do konca, saj bo nalog preprosto preveč. Družbe dosežkov so družbe, kjer so dosežki nedosegljivi, kjer vlada globoko nezadovoljstvo in ideologija uspeha poskrbi, da bo posameznik to nezadovoljstvo ponotranjil: namesto, da bi ga prepoznal kot strukturno nemožnost (nemožnost končati naloge, pred katere je bil postavljen – nemožnost, za katero skrbi sam sistem), jo pretolmači v osebno spodletelost: »Sam sem si kriv, če bi se le malo bolj potrudil, bi mi lahko uspelo.«
Samuelu Beckettu dolgujemo genialno formulacijo: »Poskusiti ponovno. Spodleteti ponovno. Spodleteti bolje.« Osvoboditev iz primeža imperativa uspeha, ki je v središču družb nadzora/dosežkov, je v sprejetju nujnosti spodletelosti ali tega, da nekaj nujno ne bo uspelo. Ali še drugače: v uvidu, da se s tem, ko človek poskuša temu imperativu ustreči, moč zapovedi še okrepi, občutki krivde ob spodletelosti pa tudi. Bolj ko se namreč priganjamo k uspehu, bolj smo izčrpani, močnejši bo občutek spodletelosti, in posledično se bomo počutili še bolj krive.
V opisanih družbah je življenje postalo imitacija: vsakdo imitira nekoga drugega, ki imitira nekoga drugega itd. Živi se le še imitacije imitacij – tudi vplivneži so le imitacije drugih imitacij. Izvirniki manjkajo (saj so za sisteme nadzorovanja nedopustni). Medtem pa je resnično življenje drugje.
(Za nadaljevanje razmišljanja bralki in bralcu predlagam v branje delo Alaina Badiouja La vraie vie in ogled dokumentarca D'ailleurs, ki ga je režirala Safaa Fathy.)
Mare Štempihar
Dec 29, 2023