Na promet se seveda več ali manj vsi spoznamo. »Jaz sem pa ja dober voznik.« Vsaj približno tako je po anketi Javne agencije RS za varstvo prometa aprila letos odgovorilo skoraj 96 odstotkov anketiranih – da so namreč dobri oz. povprečni vozniki. Dve tretjini tudi dobro pozna prometne predpise – prav nihče pa ni ocenil, da bi jih poznal slabo. Seveda, gre za subjektivno mnenje, samoocenitev, zato si lahko tudi sami o tem mislimo svoje.

Se bom ustavil le pri uporabi smerokaza v avtomobilu. Pri vožnji po slovenskih cestah se kdaj počutim nekako tako kot Gregor Čušin, ki pravi, da se takrat vklopi naša sposobnost za branje misli. Potrebno je namreč že vnaprej vedeti, kam bo avto pred tabo zavil ali kakšnega obrata se bo lotil voznik. Uporaba smernikov je namreč šla – verjetno nekje sredi 90-ih let prejšnjega stoletja – precej iz mode.

Mazzinijevski ekskurz

Če bi bil mazzinijevsko navdahnjen bi lahko razvil kakšno antropološko teorijo, ki bi vrgla luč na narodno psiho Slovencev v avtomobilih. Lahko bi ugotavljal, da smo postali Slovenci vase zagledani egoisti, ki nam ni mar, kaj se okrog nas dogaja – važno da jaz s svojim ‘nemcem’ pridem do svojega supermarketa. Morda bi lahko zaključil celo, da bolehamo za pojavom filozofske bolezni solipsizma, prepričanja, da je cel svet pravzaprav moja stvaritev, produkt moje misli, in da sem zares resničen le sam kot subjekt. Verjetno pa bi lahko tudi ugotovil, da je pomanjkanje uporabe smernikov simptom širše ravni komunikacije v naši družbi. Sicer obstaja zakon komunikacije, ki pravi, da ni mogoče nekomunicirati, a z neuporabo smernikov sporočamo predvsem to, da nam je vseeno.

To pa ni nič novega. Apatija je pač nekaj, kar Slovenci radi vzamemo za svoje. Lažje je potem ob šanku ‘šimfati’ in ugotavljati, kako so vsega krivi drugi vozniki ali pa da se tako pač pri nas dela. Morda je pa danes prav uporaba smernika tisto subverzivno dejanje, ki nas bo spravil na pot premagovanja apatične melanholije?

Kaj se nam zgodi v avtu

Psihologi in drugi strokovnjaki za človeka so prišli do zaključkov, da današnji stil življenja prispeva k temu, da avtomobil vedno bolj dojemamo kot naš ‘otoček miru’, kot svetišče našega ega. »Vsaj tukaj imam mir in mi nihče ne teži.« Smo kot v mehurčku, oklepu, ločeni in varni pred zunanjim svetom. Kot da bi se preselili v drugo mentalno stanje, v katerem mi drugi ne ‘smetijo’ in se lahko posvetim sebi in svojim mislim. Kako nevarno je to, ko na naše ukaze v takšnem stanju čaka še toliko in toliko ‘konjev’?

Zanimivo je tudi, kako nas napredna tehnologija, stroj, ki nas obdaja, spremeni še dodatno. Na pločniku bi se pazljivo in spoštljivo umaknili starejši gospe, ki težko in počasi hodi, medtem ko nas lahko v avtomobilu popade sveta jeza, ko ta ista gospa nekaj metrov preveč prevozi v drugi prestavi … Da ne omenjamo govorice, ki ‘pritiče’ jezi nad slabimi sovozniki.

Ko v Italiji gledam odrgnjeno in vdrto pločevino parkiranih avtomobilov, se malo nasmejim in pomislim na to, kakšna svetinja je lahko avto za Slovenca. Super bo, ko bo takšna svetinja tudi sovoznik. Takšen odnos se morda lahko začne že z uporabo smernika.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.