Verena Perko, foto: M.J.

Ddr. Verena Vidrih Perko (1952) je leta 1978 diplomirala na temo provincialne arheologije in zgodnjega srednjega veka. Magisterij in doktorat iz arheologije je opravila na ljubljanski univerzi, doktorski študij muzeologije pa je leta 2011 zaključila na zagrebški univerzi. Dodatno se je med drugim izobraževala na Češkem, v ZDA in v Veliki Britaniji. Na Filozofski fakulteti je docentka za arheologijo in pokriva področje materialne kulture na arheološkem oddelku ter področje muzeologije na individualnem doktorskem študiju heritologije. Zaposlena je bila v Mestnem muzeju v Ljubljani, od leta 1997 je delovala kot kustosinja v Gorenjskem muzeju v Kranju. Zadnje pol leta je opravljala funkcijo v.d. direktorice Direktorata za kulturno dediščino.

Ddr. Vidrih Perko je avtorica prek 150 znanstvenih in strokovnih prispevkov s področja arheologije in muzeologije ter različnih poljudnih člankov v domačih in tujih revijah. V soavtorstvu z možem Andrejem Perkom je pisala o človeških stiskah. Je tudi pravljičarka in pesnica.

Predvidevam, da funkcije v.d. direktorice Direktorata za kulturno dediščino na Ministrstvu za kulturo niste prevzeli z namenom, da bi se po pol leta poslovili?

Ne, ker ničesar v življenju ne počnem neodgovorno in na kratke proge. Sem se pa od vsega začetka zelo dobro zavedala, da je to delovno mesto mandatno in lahko zelo kratko traja! Navkljub temu sem ga vzela kot nalogo do dediščine in ljudi, kot priložnost, da združim teoretično znanje s prakso in se v skrbi za dediščino povežem z veliko zakladnico znanja svojih sodelavcev na Ministrstvu za kulturo. Vodenje direktorata je bilo zame poslanstvo v službi dediščine in ne funkcija, najpomembnejša dediščinska naloga po mnogih letih študija. Direktorat sem vodila v smer dialoga in prve tri mesece so se sestanki kar vrstili. Že zelo kmalu pa so mi dali v kabinetu vedeti, da to ni zaželeno. Delala sem odgovorno kot dela večina strokovnjakov na Direktoratu in na Ministrstvu za kulturo, žal pa je odnos do teh ljudi podcenjevalen in žaljiv. Delovni proces je na dediščini silno kompleksen in zahteven, zahteva maksimalni napor intelekta in etosa. Meni je izobrazba s področja dediščinskih ved, ki sem jo pridobila po svetu, pomagala do celostnega razumevanja dediščine. Delovne procese sem zelo hitro osvojila z maksimalno pomočjo sodelavcev, ki so mi izkazali vse zaupanje, za kar sem jim izjemno hvaležna. Če povem, da je moj delavnik na Ministrstvu trajal od pol sedme zjutraj do večera, po 12 ali več ur in da sem bila tudi za vikend tako rekoč priklopljena na računalnik in telefon, si lahko vsaj približno predstavljate moje in delo mnogih na Ministrstvu. Danes lahko zatrdim, da prave potrebe za tako histerijo ni in kar je še huje, ker je površinsko usmerjeno ni prineslo nobenih rezultatov ali vsebinskih premikov! To je za vsakega pravega strokovnjaka frustracija, ki pripelje ljudi slej ko prej v resne stiske in ustvarja psihotično delovno vzdušje, kar je prava pozeba za ustvarjalnost.

Kaj je bil razlog za konec vašega vodenja Direktorata?

Pravi razlog za odhod je spoznanje, da ne smem in ne morem asistirati pri odločitvah, ki vodijo v škodo dediščinskih procesov, in s katerimi se ne po človeški, še manj pa po strokovni plati, ne morem in ne smem strinjati, kaj šele, da bi jih podpirala! ‘Dediščina smo ljudje’, je prvi stavek, ki ga povem študentom, drugi pa je, da smo izobraženci dolžni odgovorno reflektirati družbo. Kdor je pričakoval, da bom zavoljo zveneče funkcije in dobre plače zatajila svojo profesionalno vest, se je zmotil.

Moja odločitev za odhod torej ni zgolj posledica ministričinega odziva na mojo udeležbo na Balantičevem večeru, je pa odločilno vplival nanjo. Moj odhod je namreč kategoričen odgovor na kratenje ustavne pravice do svobodnega izražanja misli. Je izraz osuplosti nad odnosom do ljudi, posebej do strokovnjakov in vseh zaposlenih na Ministrstvu za kulturo, ne le mene same! Pomislite, pravica do izražanja je temeljna vsebina demokracije in jedro dediščine Zahoda – meni se pa je to zgodilo, nota bene, na Ministrstvu za kulturo! Prepoved izražanja misli ali klicanje ljudi na odgovornost zaradi tega, je (bila) značilnost fašističnih režimov, to zelo dobro poznamo Primorci in tako so me učili v šoli – in nisem seznanjena, da bi kakšna nova teorija to zanikala!

Povsod po Evropi se muzeji in raziskovalne ustanove posvečajo odrinjenim, nezaželenim temam narodnih zgodovin. Govora je o ‘težki dediščini’. Kaj bi motiviralo Slovence, da bi se odrekli retoriki o zmagovalcih in poražencih in uvideli tragiko osebnih zgodb?

Zdi se mi, da tako kot je pri osebnem zorenju potreben čas, se tudi pri narodu ne da ničesar preskočiti. Poškodbe, ki so se zarezale v polpreteklosti v kolektivni spomin Slovencev, so dodatna ‘prtljaga’, ki bi jo morda lahko na dolgi rok odpravila vzgoja k odgovornemu državljanstvu (doma in v šoli) in zavestna odločitev, da kot narod naredimo korak k demokratizaciji družbe. Ko vidim, kaj se dogaja v »očesu« slovenskega tornada, nisem optimistična. Je pa res, da se Evropa zaveda simptomov in čeri ‘ostalgije’, kot imenuje dediščinska teoretičarka Barbara Misztal ljudsko nostalgijo za vzhodno evropskim socializmom. Po drugi strani pa je tudi res, da pod pritiskom sodobne družbe ni vzdržal niti Berlinski zid, pa se je zdelo, da bo stal tisočletja!

O retoriki grmenja in obkladanja nasprotne strani z »domiselnimi« izrazi, je treba vedeti, da sodi k tehnologiji razdvajanja in ničesar ne ureja. Čas bi že bil, da bi tudi Slovenci sodili svoje »kneze« po dejanjih, ne le po besednih akrobacijah in praznih obljubah.

Kakšna je pri tem specifična vloga muzejev?

O vlogi muzejev pišem in predavam že domala dvajset let. Muzeji na Zahodu so se že v sedemdesetih soočili z brutalnim kapitalizmom in kleščenjem proračunov. Temu so se uprli na eni strani z ustanavljanjem ekomuzejev, to je muzejev, ki temeljijo na izvornem dediščinskem okolju in v njih deluje lokalna skupnost. Na drugi strani pa je nastala nova dediščinska teorija, ki temelji na družbeni vlogi muzejev in dediščine. Razvoj informacijske tehnologije je postavil muzeje med medije in njihova osrednja vloga je postala komunikacija. Sodobni muzeji so se uprli elitizmu, ki dediščino interpretira po meri družbenih elit. Tudi pretirano ukvarjanje muzealcev z znanostjo štejemo k elitizmu. Sodobna heritologija izhaja iz stališča, da je dediščina last vseh in ima tudi javnosti pravico do aktivnega vključevanja v dediščinske procese.

Sodobni muzeji so prostori dialoga, povezovanja in demokratizacije družbe. Odpirajo ključna družbena vprašanja, so kritični do znanosti in establišmenta. So nekakšna dediščinska vest sodobne družbe. Muzeji povezujejo vse dediščinske ustanove v živi komunikaciji, s skupnim ciljem, da postane dediščina v izvornem okolju (torej ne le zbirke v muzejih) kvaliteta življenja. V prvi vrsti domačinov, lokalne skupnosti, marginaliziranih skupin pa še posebej. Vendar ne zadostuje, če se samo razglašamo za sodoben muzej! Da bi bili kos tem kompleksnim in družbeno aktivnim nalogam, je treba osvojiti temeljna heritološka znanja, izdelati državno strategijo razvoja Kulturne dediščine (Slovenija je ne premore!), usposobiti ustanove za skupne družbene cilje in, ne navsezadnje, zagotoviti finančna sredstva, ki omogočajo odgovorno izvajanje dediščinskih služb.

Kako je mogoče spoznanja sodobne muzeologije in potrebe po vključevanju javnosti v prezentacijo dediščine uresničevati v danih formalnih in političnih okoliščinah? So pri tem kakšne ovire?

V vsaki družbi so ovire, Zahod se je s tem srečal že v sedemdesetih. Edino pravo orožje je skupno teoretično znanje, ki dediščinskim službe povezuje z razumevanjem in usmerjanjem v družbene naloge. Takega znanja pa na slovenskih univerzah še ne ponujajo v rednem študijskem programu, kot ga na primer poznajo Hrvatje že skoraj 30 let, Čehi pa 50.

V vaši knjigi Muzeologija in arheologija za javnost ste razpravljali tudi o družbeni vlogi muzejev, ki ne smejo postati del ideologije, ampak nujno predstavitev dejanske preteklosti. Nam lahko več poveste o vašem videnju vloge muzejev, morebiti tudi v luči glavnega sporočila knjige?

Delno sem odgovorila že v prejšnjih vprašanjih. Predstavljanje preteklosti ni enostavna naloga. V resnici preteklosti ne poznamo, to kar pišejo knjige, kažejo filmi in če hočete, razkriva arheologija ali zgodovina – je zgolj interpretacija preteklosti. Sodobnemu človeku pa je največja muka priznati, da nečesa ne zmore. In vendar je tako. Drži sicer, da več kot imamo podatkov, bolj natančna je naša podoba preteklosti. Popolna pa nikoli ne bo. Prav tako tudi ni mogoče objektivno predstavljanje preteklosti. Vsakega od nas določa njegova vzgoja, vera ali nevera, okolje in nenazadnje ustanova v kateri deluje in vse to zaznamuje njegovo razumevanje posameznih podatkov in s tem tudi interpretacijo preteklosti. Da bi se muzeji temu izognili, morajo dobro poznati heritološko teorijo, ki jih usposablja, da lahko prepoznajo ideologiziranje. Ker tega znanja pri nas ni, je kritični razmislek domala odsoten in večina izenačuje rezultate znanstvenih raziskav z resnico. Da na področju dediščine zares ne gre tako enostavno, nam dajo misliti znanstvene raziskave, ki so postale temelj rasne politike in pripeljale do iztrebljanja manjvrednih ras.
Zato se je v s sedemdesetih letih pojavilo stališče, da sodobni družbi ne zadostuje zgolj ena sama, ponavadi znanstvena razlaga in ne eno samo stališče. Razvoj je šel v interdisciplinarnost, celo multiparadigmatičnost na polju znanosti in v aktivno vključevanje javnosti. Posledično so izginile metanarativna prikazovanja preteklosti skozi velike zgodbe o herojih, interpretacija se je nagnila v prid osebnih zgodb o trpljenju malega človeka.

Cilj takega prikazovanja preteklosti je vzbujanje sočutja in usmerjanje obiskovalčevega pogleda v samega sebe. Obiskovalci se na ta način empatično odpirajo tragiki na osebni ravni, prisiljeni so razmišljati, kako bi v takem primeru sami reagirali. Taka postavitev vodi k spoznanju, da se največje zlo skriva v nas samih in se mora vsakdo vedno znova izrekati v prid skupnosti in občečloveškega dobrega. Temu pravimo katarza, ki je velikega pomena za duševno ravnovesje vsake skupnosti in oblikovanje kolektivnega spomina. Muzeji danes promovirajo idejo miru in osebne odgovornosti.

Kakšno vizijo dela ste imeli na področju varstva kulturne dediščine, ki ste ga pokrivali? Ste uspeli kaj od načrtovanega uresničiti?

Moja vizija je bila strniti področje, povezati dediščinske stroke in odpreti dialog z javnostjo. V Sloveniji je nepremična dediščina izključno domena Zavodov, premična pa muzejev in posebej slednji ne prevzemajo v zadostni meri vloge »mostu« med strokami in nimajo opaznejše družbeno aktivne vloge medija v dediščinski celoti, kar je temeljna paradigma sodobne muzejske doktrine. Posebej boleča je nepovezanost stroke z javnostjo in sprejemanje odločitev o dediščini zgolj s formalnim konsenzom ali pa celo brez vpliva javnosti. Posledica takega, sodobni družbi povsem nesprejemljivega dogajanja vodi na eni strani do nezrelega odnosa Slovencev do dediščine, na drugi pa v izkoreninjenost na kolektivni in osebni ravni. Tu so tudi najusodnejši izvori slovenske mlačnosti do okolja in svoje lastne preteklosti. Če pa k temu dodamo še brezvestno manipuliranje odgovornih, dobimo mračno, samomorilsko nastrojeno slovensko družbo.

Že dolgo se tudi zavedam, kako zelo potrebujemo skupnih izobraževanj, pa sem želela tudi na tem področju kaj storiti ali vsaj vzpodbuditi in prevetriti, npr. že desetletja nespremenjene programe strokovnih izpitov, ki vsebinsko ne odražajo sodobnih dediščinskih konceptov. Je pa tudi nujno potreben enoten register nepremične in premične dediščine, pa uredba o varstvenih področjih, pa e-arheologija, pa strategija…in vseh teh »prevratniških« idej nisem niti skrivala, tako da sta bila kij in mesarica že kmalu pripravljena… Ni mi ostalo skrito, kdo od najbližjih sodelavcev si je za to prizadeval! Bog jim pomagaj!

Sedaj ste na ministrstvu od blizu spoznali slovensko politiko, vzvode njenega delovanja. Kaj ob tem čutite?

Zgroženost. In globoko čudenje nad slovensko naivnostjo in brezbrižnostjo. Slednje leti predvsem na izobražence!

Ker sem že po dveh mesecih tekanja, pisanja vedno novih in novih odgovorov novinarjem, poslancem, urah sestankov, nezmotljivo ugotovila, da so vse sile naravnane zgolj v vzdrževanje fasade, medtem ko vsebinska kolesa meljejo v prazno in bistveni problemi pa ostajajo nedotaknjeni, me naraščajoča nemilost kabineta ni niti kaj dosti ganila.

Morala sem si priznati, moje znanje, moja prizadevanja za dialoškost in povezovanje so bili odvečni. Sem pa pogosto poslušala v medijih, da ima Ministrstvo za kulturo vrhunske strokovnjake in tako sem si bila v duhu Ericha Fromma dolžna odgovoriti: haben oder sein (imeti ali biti)? Meni slavospevi niso potrebni, slovenski dediščini pa bi bila ta hip vsa naša skrb in vsi razpoložljivi finančni viri premalo! V Belgiji sem se aprila udeležila najvišje konference evropskih kulturnih ministrov, ministrica je bila menda tedaj zasedena, za kar sem ji zelo hvaležna. (Konferenca je sad slovenskih prizadevanj in se tudi imenuje Portoroški proces!). Na ministerialu je bila sprejeta deklaracija o uničevanju dediščine kot zločinu proti človeštvu in oblikovana skupna evropska dediščinska strategija. Belgijski minister nas je nagovoril z besedami: kamni so nemi, mi smo dolžni jim dati glas, dediščina je naša skupna dolžnost.

Ta konferenca mi je z najvišjega vrha potrdila , da se ne motim in mi utrdila prepričanje, da sem se dolžna reagirati v duhu profesionalne etike.

Teh šest mesecev je zlata vredna izkušnja, ki me bo pri ustvarjanju še dolgo navdihovala, hvaležna sem ministrici za povabilo. Odhajam brez zamer in polna novih idej, žal mi pa je, da ni realnih možnosti za njihovo uresničenje na Ministrstvu za kulturo.

Drugi del pogovora z Vereno Vidrih Perko boste lahko prebrali jutri.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.