Leto 2015 še posebej zaznamuje obletnica konca II. svetovne vojne. Vrstile so se spominske slovesnosti, znanstveni posveti, bolj ali manj črno-belo obarvane komemoracije, kulturni dogodki in še marsikaj. Vse to v spomin in opomin, čeprav poziv ‘Nikoli več vojne!’ vsak dan znova zveni bolj cinično. Med slovenske ustanove, ki ohranjajo živ spomin na dogodke med II. svetovno vojno in po njej, ki bi jih marsikdo rad pozabil, sodi že vrsto let Nova slovenska zaveza. Namesto običajne junijske številke revije Zaveza, ki je prvič izšla leta 1991, je Nova slovenska zaveza predstavila zbornik Temelj prihodnosti. V samem naslovu je skrit namen zbornika – predstaviti tudi novim rodovom drugačen pogled na zgodovino in posledično na sedanjost, tudi kot temelj za drugačno prihodnost.

V spremni besedi Lenart Rihar, urednik revije Zaveza, opozori na pojav zla med in po vojni, pri čemer je bila »zloraba vojnih razmer edinstvena in nezamisljiva zgoščenost zla, ki se ji reče revolucija – ne glede na pridevnik boljševistična, stalinistična ali komunistična in ne glede na masko NOB, za katero se je po potrebi skrivala in se po potrebi skriva še po sedmih desetletjih.« Po njegovem mnenju je prav boljševiška revolucija tisti razlagalni ključ, brez katerega je slovenski problem 20. stoletja nerešljiv.

V uvodnem prispevku zbornika Justin Stanovnik poudari, da se v Novi slovenski zavezi res zbirajo zaradi preteklosti, a pri tem mislijo predvsem na prihodnost. Justin Stanovnik je prepričan, da po propadu komunističnega projekta »stojijo ideje, ki nosijo slovenskega človeka v protiboljševiškem upor, danes kot tisti temelj, ki dajejo možnost, da narod biološko, duhovno in politično preživi«. V prihodnost naj bi Slovenci namreč potrebovali izostren pogled za resnične in na drugi strani utopične narodove interese ter zvestobo narodovi biti, pri čemer Stanovnik za oboje vidi vzor v katoliškem protikomunističnem uporu. V zborniku sta objavljena še dva esejistična prispevka prof. Justina Stanovnika.

Janko Maček v prispevku Od Čebin do Barbarinega rova predstavi kronologijo nekaterih dogodkov v letih med 1937 do 1945. Naredi lok od ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije (KPS) preko nekaterih ključnih dogodkov med vojno vse do maja 1945. Izpostavi, da je Edvard Kardelj oktobra 1940 v Zagrebu napovedal, da se bodo okupatorju odprli le pod pogojem, da bodo imeli možnost za revolucijo in če bo to v interesu Sovjetske zveze. Pri tem jim je množičnost zagotavljala OF, saj je imela KPS aprila 1941 le 1200 članov. V svojem drugem prispevku Janko Maček predstavi nastanek vaških straž kot spontan odpor proti komunističnem nasilju in za ohranitev življenj. Svoj prispevek prične z opisom dogajanja pri Sv. Vidu nad Cerknico, aprila 1942, kjer je partizanska patrulja v eni noči pobila župana in njegova sodelavca ter tako naredila ‘prostor za vzpostavitev nove oblasti’.

Jurij Pavel Emeršič predstavi razvoj komunistične organizacije v tridesetih in v začetku štiridesetih let 20. stoletja. Pri tem poudari, da slovenskim komunistom nacionalno vprašanje ni bilo prioritetno, marveč je KPS nastala šele po predlogu Kominterne, naj komunisti bolj upoštevajo narodni moment. Kratko predstavi usodno pot slovenskih komunistov z Sovjetski zvezi, kjer je bilo v letu 1936 okrog devetsto Jugoslovanov. Najmanj osemsto jih je bilo med Stalinovimi čistkami zaprtih, iz taborišč in zaporov pa se jih je uspelo vrniti le okrog štirideset. Pri likvidaciji potencialnih partijskih konkurentov predstavi tudi pomembno vlogo Josipa Broza Tita. V nadaljevanju se avtor posveti načrtnemu mehanizmu ljudskih front. V Sloveniji so za pridobivanje ljudskih množic iz SLS komunisti izogibali verskim temam, poudarjali pa demokratični značaj ljudske fronte, propagirali mir in antifašizem ter prikrivali revolucionarne cilje. Jurij Pavel Emeršič prikaže še nekaj zakulisja Komunistične partije Jugoslavije, ki vojno pričaka v zelo dobri formi.

Helena Jaklitsch v prvem prispevku objavi poimenski seznam žrtev revolucionarnega nasilja pred ustanovitvijo prve vaške straže, v drugem (In vendar smo živeli) pa prikaže pot beguncev po vojni. Marko Kremžar je pripravil razmislek o smislu begunstva in o ohranjanju narodne identitete v emigraciji. V prispevku dr. Kremžar spregovori tudi o pritiskih po odpuščanju in spravi, ki so jih bili deležni svojci pobitih po vojni ter o dolžnosti kristjanov, da izprosijo milost kesanja in obžalovanja na strani storilcev.

Matija Ogrin piše o treh dimenzijah domobranstva, Brane Senegačnik pa o vprašanju resnice in postrevolucijske kulture. Vanja Kržan, ki je doslej v reviji Zaveza objavila številna pričevanja o zločinih komunističnih partizanov, v svojem prispevku pravi, da so žrtve sicer odpustile, a si želijo da bi bilo zadoščeno pravici in resnici. V zborniku je objavljen tudi izbor krajših prispevkov Antona Drobniča o komunistični revoluciji. Na koncu je Peter Sušnik, predsednik NSZ, objavil prispevek z naslovom Preko farnih spominskih plošč do prenove naroda, in v njem predstavil pogled na prevladujoč odnos Slovencev do revolucionarnega nasilja in njegovih posledic.

Temelj prihodnosti je pomemben pričevalec dolgoletnih prizadevanj Nove slovenske zaveze, tudi skozi številne številke revije Zaveza. Mnogi prispevki in pričevanja utemeljujejo drugačno zgodbo slovenske polpretekle zgodovine, tudi najnovejši zbornik sestavlja del tega temelja. Kako širok bo ta temelj pa je odvisno od spodobnosti za dialog, prepričljivost in avtorefleksijo vseh, ki se nas te vsebine bolj ali manj dotikajo. Kdo vse ga bo gradil?

Knjigo Temelj prihodnosti lahko naročite na povezavi.