Objavljamo nadaljevanje intervjuja z islamologom Raidom Al-Daghistanijem (prvi del lahko preberete na povezavi.)

Na dogodku Forumu za dialog med vero in kulturo ste opozorili na selektivno branje Korana, ki se ga poslužujejo tudi militantni islamisti, da opravičujejo svoje nasilje. Je mogoče današnji študij Korana primerjati z eksegezo Svetega pisma, ki se zadnja desetletja pospešeno poslužuje zgodovinsko-kritične metode?

Bistvo militantnih islamistov je v tem, da islamsko izročilo izrabljajo za uresničitev svojih politično-ideoloških ciljev. V ta namen izvzemajo določene verze iz Korana, ki pa jih je sicer mogoče razumeti bodisi zgolj v povezavi z drugimi verzi bodisi v njihovem situacijsko-historičnem kontekstu. Osamosvajanje in posledično posploševanje sporočila določenih verzov iz Korana zato predstavlja logično-metodološko napako. Kar pa se tiče zgodovinsko-kritičnega pristopa k eksegezi Korana, se moramo najprej zavedati, da Koran ni Biblija. Medtem ko Biblija zaradi svojega historičnega razvoja nujno zahteva zgodovinsko kritičnost, je geneza Korana precej drugačna. Za muslimane Koran predstavlja neposredno razodeto Božjo besedo. Koran torej razpolaga z lastno in od Svetega pisma različno genezo, pri kateri je potrebno upoštevati njegovo »vertikalno« in »horizontalno« razsežnost, tj. transcendentni Logos in obenem njegovo časovno umeščenost. To pomeni, da je genezo Korana potrebno izpeljevati iz Korana samega. Islamski mistiki, ki so bili tudi izvrstni eksegeti, razlikujejo celo med štirimi ravnmi pomena: med dobesednim, simboličnim, skritim in absolutno transcendentnim.

Sodobno preučevanja Korana se vendarle vse bolj poslužuje zgodovinsko-kritične metode, ki si prizadeva pojasniti razmerje med božjo transcendentno Resnico in njeno situacijsko »pogojenostjo« in s tem dvojni karakter samega Korana. Zgodovinsko-kritična metoda se mi zdi ne samo sprejemljiva, temveč tudi nujno potrebna, saj priznava Koran kot neposredno Božje razodetje, hkrati pa upošteva njegovo zgodovinsko resničnost. Zgodovinsko-kritičen pristop h Koranu je prav tako učinkovito metodološko sredstvo za preprečevanje arbitrarnih interpretacij Besedila. A pri tem je vendarle pomembno, kako sploh razumemo pojem kritike. Če ga namreč razumemo kantovsko, tj. kot kritiko pogojev možnosti, potem z omenjeno metodo pri eksegezi Korana ne bomo prišli daleč. Kajti kritika samega Božjega logosa ni mogoča, je pa mogoča kritičnost njegove »zemeljske umeščenosti«, tj. koranskega posredovanja. V ta namen je zgodovinsko-kritična metoda – katere se v veliki meri poslužujejo predvsem predstavniki »ankaranske šole« (Turčija) – razvila nekakšen katalog kriterijev za preučevanje Korana.

Možne so torej naslednje kritike: kritika zgodovinskih okoliščin razodetja, kritika jezikovnega karakterja, kritika stilske raznolikosti, kritika koranske presodnosti, kritika časovnih presledkov, kritika teološko-hermenevtičnega karakterja in kritika »medverskosti« koranskega izročila. Zgodovinsko-kritična metoda trenutno še zdaleč ne predstavlja prevladujoče metode v preučevanju Korana, vendar pa pridobiva na pomenu. Tudi sam menim, da je takšen prestop vsekakor smiseln in se tako pridružujem besedam Milad Karimi, ki je dejal: »Razodetje brez zgodovine je fantazija, zgodovina brez razodetja je prazna.«

Bi bila v primeru, ko bi islam na svetovni ravni poznal podobno avtoriteto kot je papež v katoliški Cerkvi, mogoča tudi bolj jasna obsodba dejanj ISIS? Ali so vendarle tudi v islamu podobne avtoritete, ki jih muslimani po svetu priznavajo oz. upoštevajo?

V islamu dejansko ne obstaja religijska institucija, ki bi jo bilo mogoče primerjati s katoliško Cerkvijo. Islam prav tako ne pozna instance oz. avtoritete, kakršno predstavlja papež. Zato pa je v islamski zgodovini vedno obstajala množica mnenj religijskih učenjakov, ki so v skupnosti uživali poseben ugled in priznanje. Eden od njih je bil ravno že omenjeni Al-Ghazali, ki si je kot edini v zgodovini Islama prislužil celo častni naziv »porok vere«. Decentralizacija avtoritete ima tako svoje prednosti kot tudi slabosti, a zagotovo predstavlja enega od razlogov za soobstoj mnoštev interpretacij ter pluralnosti diskurzov, ki je bil tako značilen za klasično obdobje islama. Vendar pa je ne glede na raznolikost mnenj in naukov v islamu vedno obstajal prevladujoči, večinski tok. In tamainstream islam tudi danes strogo obsoja in zavrača mišljenje in početje pripadnikov ISIS-a, ki – povsem značilno za radikalno-militantne islamiste – v imenu islama izvajajo dejanja, ki duhu islamu absolutno nasprotujejo. Da takšnih obsodb vse premalo slišimo, je nenazadnje krivo tudi medijsko poročanje, ki se večinoma osredotoča na negativno plat dogajanja. Koliko ljudi recimo ve za globalno islamsko fatvo (tj. pravno-religijsko sodbo) proti ISIS-u, ki jo je sestavilo več sto najvplivnejših muslimanskih učenjakov, intelektualcev in religijskih avtoritet iz celega sveta? Številni imami in svetovno priznani muslimanski učenjaki so od samega začetka ostro obsojali ne samo dejanja ISISovih privržencev, temveč tudi vseh drugih terorističnih akcij, povzročenih s strani islamističnih ekstremistov. Bralce, ki jih zanima kakšno pozicijo je natanko zavzela islamska učenost do religijskih ekstremistov, priporočam v branje knjigo Muhammada al-Yaqoubija Refuting ISIS.

Kakšno je prevladujoče razumevanje človekovih pravic v islamu, npr. na primeru vloge in pravic žensk?

Očitka, ki ju morda najpogosteje slišimo, sta, da v islamu ne obstaja ločnica med politiko in religijo ter da so ženske v Islamu zapostavljene. Oboje je ne zgolj zgodovinsko-faktično napačno, temveč tudi izredno kontraproduktivno, ko gre za vprašanje razumevanja »islamskega prava«, tj. šerije. V islamski zgodovini je namreč vseskozi obstajalo ločevanje med religijo in politiko, kar med drugim dokazujejo tudi številni medsebojno neodvisni diskurzi (teološki, literarni, politični, filozofski, etični, mistični, znanstveni, idr. (za več glejte Bauer, Kultura dvoumnosti: drugačna zgodovina islama, Krtina 2014). Omembe vredno dejstvo je, da v islamu religijski dostojanstveniki načeloma niso bili del oblasti (kot je bilo značilno recimo za krščanstvo), temveč »na strani« naroda, zato emancipacija od oblasti ni pomenila emancipacije od verske avtoritete (kot se je dogajalo v zgodovini Zahoda).

Očitek, da islamu manjka razsvetljenstvo, ni nič drugega kot kliše. Kajti eden od razlogov, da v islamski zgodovini ni prišlo do vsesplošnega procesa sekularizacije leži ravno v tem, da sta v islamu sekularno in sakralno že vseskozi obstajala vzporedno. Kar pa se tiče šerije, moramo vedeti, da ne gre za enoznačno kodificirano zakonodajo, temveč za produkt večstoletnega prizadevanja muslimanskih pravnih in religijskih učenjakov v iskanju odgovorov in pravnih rešitev, ki zadevajo vprašanja vere, življenja, svobode, človekovega dostojanstva, lastnine in medčloveških odnosov. Po mnenju Thomasa Bauerja šerija celo predstavlja enega najbolj dinamičnih procesov v človeški zgodovini. Predpisi in določila, ki so vsebovani v šeriatksem vrednostnem sistemu temeljijo na štirih osnovnih pravnih virih: Koranu, Suni (izjavah in dejanjih preroka Mohameda), konsenzu religijskih učenjakov in analognem sklepanju. Koran je torej zgolj eden od štirih pravnih virov, in zato nikakor ni absolutni družbeni kodeks, ki bi v celoti določeval socialno obnašanje in družbeno življenje muslimanov. (Najvišja vrednost Korana leži pravzaprav v njegovi duhovni in estetski dimenziji, ki se je nemuslimani še vedno vse premalo zavedajo).

Kljub temu pa je v Koranu mogoče najti kar nekaj verzov, ki izrecno govorijo o medčloveških odnosih in konkretno o odnosu med moškim in žensko. Ena vodilnih sodobnih nemških arabistk in islamologinj Angelika Neuwirth trdi, da Koran ravno v odnosu do ženske označuje revolucionaren, zgodovinski prelom, saj naj bi bil edino Sveto besedilo, ki obravnava žensko pred Bogom na povsem enaki ravni kot moškega. Ta enakovreden status ženske in moškega pred Bogom jasno izpričuje 35. verz 33. sure. Pri tem se moramo zavedati, da je takšno sporočilo v času (7. stoletju), ko so še vedno potekale razprave o tem ali ženska sploh ima dušo, predstavljalo edinstven pojav. Toda Koran ne da zgolj dodeli enakovrednega položaja ženskam v versko-metafizičnem smislu, temveč jim tudi v marsikateri posvetni zadevi podeli prednost in pravice (pravne, lastninske ipd.), ki so bile za takratne družbe in vrednote skoraj nepredstavljive.

Tega, da danes ženske v Saudski Arabiji ne smejo sesti za volan, zato ni nikakor mogoče utemeljiti na osnovi islamskega prava, temveč na osnovi patriarhalno in konservativno orientirane družbe vahabističnega kova. V sosednji državi Oman (kjer sem tudi sam preživel nekaj časa), ki velja za izredno tradicionalno državo z islamskimi vrednotami, ženske ne zgolj vozijo avta, temveč tekmujejo v jadranju in hitrem čolnu. Za na konec bi samo še dodal, da ko imamo opraviti z besedilom Korana in pri tem želimo njegove verze aplicirati na današnje okoliščine, moramo pri interpretaciji vselej upoštevati razmerje med tekstom, izvornim kontekstom in dano situacijo. Skratka: tekst – kontekst – sedanjost.

Kako vidite možnost nadaljnje integracije tako muslimanov v Evropi in kot islama z evropskimi vrednotami laicizma?

Večina muslimanov je v Evropi odlično integrirana; veliko Evropejcev tudi je muslimanov, veliko muslimanov je Evropejcev. Islama in Evrope ne vidim kot dva nasprotujoča si bloka (ravno tako kot krščanstva in arabskega sveta ne). Za nadaljnjo integracijo tako samih muslimanov kot tudi Islama kot religije in kulture pa se mi zdi nujno potrebna obojestranska pripravljenost za sodelovanje ter – doslednejša informiranost. Plediram za večjo angažiranost muslimanov v smeri konstruktivnega doprinosa družbi in okolju, v katerem živijo, bodisi v Sloveniji, Nemčiji ali v katerikoli drugi evropski državi. Po drugi strani pa si želim več odprtosti, naklonjenosti in pozitivne radovednosti s strani nemuslimanov. Večja ozaveščenost in poučenost (na obeh straneh) sta v tem procesu interakcij izredno pomembna dejavnika. Verjamem namreč, da je ravno celostno, tj. ne zgolj akademsko, temveč tudi moralno izobraževanje eno najučinkovitejših sredstev tako v boju proti ekstremizmu in radikalizmu, kakor tudi proti ustvarjanju iracionalnih strahov, ki vodijo recimo v islamofobijo. Eden izmed ciljev našega Centra v Münstru je ravno v tem, da želimo mladim ponuditi neko alternativo. Vendar pa – če parafraziram profesorja Ahmeta Alibašića – naša naloga ni v tem, da popravimo vsako deviacijo, temveč, da v družbo vnesemo pozitivno-kreativno energijo in vrednote. Kajti znanje brez vere je prazno, a vera brez znanja je slepa.

Kaj je po vašem mnenju lahko največji prispevek islama današnji zahodni civilizaciji?

Morda bi bilo vprašanje smiselno postaviti nekoliko drugače, namreč: na kakšen način lahko muslimani prispevajo današnji zahodni civilizaciji? Ves čas namreč govorimo o islamu kot o subjektu, toda islam kot tak pravzaprav ne obstaja; obstaja le niz interpretacij islama. Res je, da obstajajo nespremenljivi temelji islama, ki predstavljajo samo bistvo njegove dogme in verske prakse. Ti stebri islama so šahada (izpričevanje Božje enosti), salat (molitev-meditacija), saum(post v mesecu Ramadanu), zekat (dajanje miloščine) in hadž (versko romanje). Obstaja tudi nekaj osnovnih načel, kot je načelo raznolikosti, ali pa načelo »prave mere«, wasatiyya. To so temeljni principi Islama. Toda že od tu naprej se stvari začno deliti, zato je izredno težko govoriti o islamu kot enotnem bloku.
Pa vendarle, islam kot vera, svetovni nazor in vrednostni sistem lahko (v vsej svoji raznolikosti) zahodni civilizaciji vsekakor ponudi duhovno-etične vrednote, ki krepijo trajnost in vodijo v družbeni razvoj. Te vrednote so pravičnost, odgovornost, strpnost, vztrajnost, stanovitnost, požrtvovalnost, milost, strahospoštovanje do življenja, potrjevanje življenja, poenotenje mišljenja in delovanja, empatija in zavest o Transcendenci. Od posameznih muslimanov in muslimank pa je odvisno v kolikšni meri bodo te vrednote uresničevali in živeli.