Pedro Opeka med pogovorom na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu Foto: Aleš Čerin

Peter (Pedro) Opeka je človek, za katerega velja, da ga ni potrebno predstavljati. Najbolj zato, ker njegova dejanja govorijo prepričljivejše od vsakega novinarskega opisa. Z misijonarjem smo se kratko srečali po predavanju za pedagoške delavce ob robu misijonske vasi v Zavodu svetega Stanislava. Ob koncu pogovora je dejal še: “Hvala za zanimanje.” Ne, hvala vam!

Kako zdržite vaš tempo življenja, tudi te dni, ko sodelujete na obilici dogodkov in srečanj? Marsikdo precej mlajši od vas bi verjetno že omagal …

Ko vidim veselje, zanimanje med ljudmi, da bi spoznali, kako drugi ljudje živijo, da bi jim pomagali, takrat ne čutim teže, truda. Vidim, da ljudi zanima in da hočejo nekaj narediti. To je smisel mojega življenja in sem vesel, da ljudje prisluhnejo.

Pride kdaj za vami ves ta napor?

Brez dvoma, tudi danes me že malo hrbet boli.

Te dni ste v Sloveniji, ki sodi v Zahodni svet. Depresija, osamljenost, potrošništvo, druge zasvojenosti in še kaj so današnje bolezni zahodnega sveta. Se kdaj ob vseh teh boleznih počutite nemočne?

Brez dvoma se včasih čuti nemoč, obenem pa si rečem, da je to dejstvo in če imamo voljo, ljubezen, vero in zaupamo v človeka, potem lahko nekaj naredimo. Kot vedno rečem, ni receptov za nobeno tragedijo, ampak so rešitve. So rešitve, ki jih je potrebno iskati skupaj z drugimi ljudmi. Ker to delo je delo skupnosti. Jaz potujem sam, ker je drago potovati, sicer bi rad pripeljal s seboj ekipo mojih sodelavcev, da bi videli, kako se ljudje za njih zanimajo. In da bi ljudje tukaj videli moje sodelavce. Ampak je tako drago, letalska karta je draga in Malgaši težko dobijo vizo za Evropo.

Vendar vedo, da se v Sloveniji zanimajo za njih?

Ja, vedo. Jim pa tudi rečem, da mi tega ne delamo za zadoščenje ali priznanje. To delamo zaradi naše obveznosti. Rečem jim, da je to njihov narod, njihovi otroci,  in zato morajo delati še z večjim navdušenjem zastonj in ne pričakovati nobenega priznanja. Če je, hvala Bogu, ampak če ga ni, mi delamo naprej. Moramo biti iskreni z ljudmi in včasih smo ljudje žejni priznanja, nekih priznanj. Ampak mi ne smemo delati zaradi.

Mnogi Slovenci in drugi po svetu vas občudujejo, a hkrati kaj hitro obupajo v smislu: “Jaz bi tudi tako, če bi bil Pedro Opeka, a kaj, ko nisem” Kaj jim bi vi odgovorili?

Jaz sem enako mislil, ko sem bil star osemnajst, dvajset let. Rekel sem si: »Jaz nisem Martin Luther King, nisem Janez Pavel II., ne morem nič narediti za svoje ljudi.« Ne, jaz mislim, da lahko vsi naredimo nekaj in v tem je ta premik, takrat se začne nekaj spreminjati. Ker lahko vsi, tam kjer delamo, nekaj spremenimo. To moramo verjeti, ne samo misliti in reči. To lahko naredimo, ampak če se res zavzamemo za to. Da res čutimo. Ker včasih kdo hoče pomagati, ampak potem reče, da je pretežko in gre domov. Tisti, ki hoče pomagati, se mora res prepričati, ali ima v svojem srcu dovolj moči, dovolj potrpljenja, dovolj idealizma, da bo premagal težave. Ker kjerkoli boš delal, bodo težave. Ne smemo pričakovati samo zahvale ob pomoči.

Pa je bil kdaj kakšen trenutek, ko ste se res borili sami s sabo, ko ste bili pred tem, da boste vse pustili in šli?

Ja, po petnajstih letih na Madagaskarju je bil tak trenutek, ravno pred tem, ko smo začeli Akamasoa. Mislili sem kar iti … ker sem bil bolan, ker sem tako intenzivno živel s temi ljudmi, z njimi trpel, jedel, kar so oni jedli, pil, kar so oni pili … Tako da sem močno zbolel in se nisem mogel držati pokonci. Takrat sem mislil zapustiti Madagaskar.

In takrat, ko sem bil tako slaboten, me je Božja previdnost poslala na neko smetišče. Ko sem bil majhen, potrt, bolan, ko nisem imel veliko volje, ko me je vse bolelo, sem šel na ta kraj, in skupaj z njimi smo se potem dvigali. Jaz sem prišel k tem revežem kot revež, na drug način. Revež, ker sem bil bolan, ker sem zgubil veliko upanja, korajže, in so mi oni to vrnili nazaj. In smo si eden drugemu pomagali. Eni in drugi smo se dvigali in zdaj letimo na lepi višini (smeh).

Že številna leta se vračate v domovino vaših staršev, vse od leta 1968. Katere spremembe so v tem času v Sloveniji za vas najbolj očitne?

Ko sem prišel prvič v Slovenijo, je bila še pod komunizmom, še v Jugoslaviji. Danes je Slovenija svobodna in se to takoj čuti. Čutim, da smo v Evropi, zdaj je Slovenija Evropa. V Sloveniji je šel razvoj naprej in gre še naprej. Brez dvoma ne tako, kot si želijo vsi Slovenci. Ampak v primerjavi z Afriko, s tamkajšnjimi reveži, je tukaj še raj.

Mi moramo enkrat dojeti in to bi rad rekel prijateljem v Sloveniji: ne iščimo samo denar. Ne iščimo samo dobiček, ker ne bomo našli sreče. Delajmo, imejmo dostojno življenje, imejmo vse, kar vam nudi današnji napredek, ampak ne navežite se na stvari tega napredka. Ker nobena naprava, noben telefon, noben avto, naj bo še tako lep, vam ne bo dal sreče, ki vam jo da odkritje ljubezni v sebi. Vera, dostojanstvo, upanje, to vam ne bo nobeden dal.

Želim si, da bi v Sloveniji iskali sožitje, harmonijo. Da se ne bi stalno prerekali in stalno iskali kreganje. Kreganju, ko pa smo po številu tako majhni – dva milijona je eno malgaško mesto – zakaj? Imamo tako lepo deželo, zakaj bi se kregali med seboj? Zakaj ne bi iskali več veselja v vsem, kar nas združuje?

Zakaj naše zgodovine, ki je bila posebej po drugi svetovni vojni zelo ranjena, ne celimo skupaj, si skupaj odpuščamo, kar je bilo zla? Da sprava ne bi bila samo besede, ampak bi sprava prišla tudi v življenje, v družbo slovenskega naroda. Tudi zato nimam recepta, ampak če imamo dober namen, če ljubimo Slovenijo, če ljubimo slovenski narod, moramo v to smer. Je edina smer, ki nam bo pomagala, da bomo kot narod obstali. Dokler bomo obstali, ker ne vemo, kaj bo čez tisoč let. Upajmo, da bomo še Slovenci tukaj. Ampak odprti Slovenci, dobri Slovenci, kot smo vselej bili. Odprti, sprejemljivi in da bi ta kraj, ki nam ga je Bog dal, še naprej branili, da ga ne bi izkoriščal in da bi naravna lepota Slovenije zmerom obstajala. Ker v lepoti, v naravi, se vidi tudi delo Stvarnika, lepota govori o Bogu, in slovenska narava je lepa. Bog daj, da bi bila zmerom lepa, da bi se zanjo zavzemali in jo branili.

Kako gledate na prihajajoče begunce, kako se naj Slovenci do njih obnašamo? Kako naj hkrati branimo Slovenijo in pokažemo odprtost, da prepoznamo uboge med njimi?

Jaz sem bil zgrožen, ko sem videl, kako so begunce pred mejami pustili na mrazu, na dežju. Ko so enkrat prišli v Evropo, jim je potrebno pomagati, zdaj jim je potrebno pomagati! Na takšen način, da bodo razumeli, da so naši bratje, da so ljudje kot mi. Ne moremo gledati otroka, mame, očeta, ki trpijo na dežju, lačni. Ne moremo ljudi pustiti tako!

Zakaj smo premišljevali in pustili ljudi, da se je število večalo? Ko se število veča tudi med begunci ni solidarnosti, vsak hoče rešiti sebe. Tako so se tudi naši ljudje na smetišču zavedali, da morajo preživeti, tudi če hodijo čez trupla njihovega brata. Hitreje bi morali reševati, saj so oblasti vedele, da so begunci v Grčiji in da so čez teden v Sloveniji. Morali bi se pripraviti. Dovolj je prostora. A z evropsko skupnostjo ni bilo povezave, prisotnosti duha, da bi bili bolj učinkoviti pri pomoči beguncem.

Beguncem je treba pomagati, vsaj da niso na dežju, na mrazu, da niso lačni. Potem jim lahko rečemo, da vseh ne moremo sprejeti in se poišče, kdo drug bi jih lahko sprejel. Seveda ni lahko, ker so to množice, ampak tudi mi delamo z množicami. Nismo se ustrašili stotih družin, ki so prišle naenkrat v Akamasoa. Sprejeli smo sto družin v eni noči, nismo se ustrašili. Dali smo jim prostor in jim rekli, da bomo vsak dan izboljševali njihovo stanje, da bomo pogledali, kakšne so njihove težave.

Jaz sem sin beguncev in sem hvaležen Argentini, da je sprejela slovenske begunce in begunce z vsega sveta. Z odprtimi rokami. Za vsako begunsko družino mora biti na našem svetu prostor. Ga moramo najti, če smo humani.

Foto: Aleš Čerin