Včasih se med kolegi pogovarjamo o tem, koliko naš poklic vpliva na naša življenja. Izkušnje so seveda različne, saj smo tudi mi različni. Prav tako je drugačna vsaka ura in vsak klient. Je mogoče psihoterapevtski poklic vzeti le kot eden izmed poklicev, saj se tako lažje razmejiš v privatno, neobremenjeno življenje ali je to vendarle poslanstvo in nikoli ne bo drugače, če se še tako trdimo vzpostavljati meje, tehnike, stik s teorijo, refleksijo, delo na sebi, samo-pomirjanje, delati redno meditacijo, razločevanje, racionaliziranje. Naš vegetativni živčni sistem kljub temu postaja prepleten in na dolgi rok prepojen s klienti in njihovimi emocijami, doživljanji, vzorci. Naša življenja se nezavedno začnejo prepletati. Včasih se počutimo, da imamo s klienti tako močno navezavo kot bi jo imeli s svojimi otroki, čeprav delamo z odraslimi ljudmi, se dotikamo njihovih otroških delov iz neke starševske pozicije in kljub temu pretakanju odnos ostaja profesionalen. Znan je psihoterapevtski poja
Če se navežem na temo prejšnjih zapisov, trpljenje ni tukaj zato, da v njem vztrajamo, ampak zato, da ga začutimo, ozavestimo, se mu na nek način pridružimo, se lahko vanj tudi potopimo, a z namenom, da ga enkrat presežemo.
V človeku lahko torej začne istočasno obstajati muka in radost, zahteve in igra, višina in globina, mogoče se je naučiti nositi vse to in mogoče je vsakdanjikom vdahniti zrak, dodati radost v sicer zahtevne življenjske preizkušnje, to pa je že korak na poti boljšega psihičnega zdravja, sploh za ljudi, ki so globoko zakopani v depresivne vtise. Drugo je, če sistem želi psihično zdrave ljudi in zakaj je bila psihoanaliza v družbi zatirana, to pa je že tema za kakšne druge opise, za večji svet od mene. Danes bom misli razvijala še naprej in sicer na poti v radost.
Izpoved tega tedna – radost me išče, zasleduje, skoraj napada, jaz pa se branim, blokiram, se ne dam, ne bomo se predali. Kako fantastičen opis vztrajanja v trpljenju in strahu pred ljubeznijo in lepim, potreb
»Številni ljudje še vedno verjamejo, da je trpljenje nekakšna moralna vrlina, da je nekaj normalnega ali celo potrebnega, ne prepoznajo ga kot izziv za spreminjanje, od zunaj je videti, kot da ne bi hoteli bolje živeti. Ključno sporočilo psihoanalize je, da trpljenje ni usoda, temveč izziv za osebnostno rast in duhovno preobrazbo.« (D.R.)
Te dni razmišljam ravno o tem, da je največja potrata časa neskončno vztrajanje v nepotrebnem trpljenju, pa vendar je ravno slednje prepojeno v kolektivno nezavedno slovenske družbe in se zdi celo kot moralna prednost. Trpljenja ne vidim kot nekaj, v čemer bi ljudje uživali, čeprav sta bolečina in užitek lahko blizu, trpljenje vidim kot nekaj vsiljenega, večjega od tega. Kaj se pravzaprav dogaja na psihoterapiji, ko ta preide naprej od preživetja in osnovne varnosti?
Eden od ciljev terapije je torej ta, da človek preneha vztrajati v trpljenju, pride sam do uvida, da je to povsem nepotrebno ali pa svoje trpljenje vsaj dodobra osmisli. Kot je zapisal log
To so včasih izkušnje klientov, njihovi iskreni izrazi. Mnogi avtorji omenjajo, da je cilj psihoanalize dosežen, ko ta postane notranji avtomatizem in preide v samoanalizo. Klienti sčasoma vzpostavijo notranji psihoterapevtski dialog. Psihoanalitik Janko Bohak pa vse to zaobjame z mislijo – »Človek, postani, kar si!« Četudi je to karkoli in nič koristnega za ta svet. Slutim, da je v tem nekaj resničnega. Značaj človeka ni mašina, kot bi včasih želel zunanji svet, ni tukaj zato, da se ga popravlja, preoblikuje, odpravlja njegove napake, saj je dovolj dober takšen kot je in je tukaj zato, da se ga globoko dojame, začuti in sprejme. In odmik od sebe je zagotovo ena izmed poti do trpljenja, zato se je dobro učiti stika s seboj in z drugim, česar naš šolski sistem žal ne zaobjame v šolsko snov.
Ljudje vztrajajo v trpljenju, nekateri tudi do konca življenja in nekaterih nihče ne more prepričati za kakšno drugo smer, saj pomoči ne sprejemajo, ne želijo in pri tem ni mogoče narediti ničesar,
Kako nenavaden stavek, že s tem, ko ga zares izgovorim, se osvobodim in te dni mi prihaja vse več v misli. Strah me je, da me ni več strah strahu. In sebe. To pa je tudi eden izmed obstranskih ciljev psihoterapevtskega procesa. Človek gre večkrat direktno v strah, pridobiva in nalaga pozitivne izkušnje, slabe ustavlja in tako manjša in manjša življenje v strahu, začne se prebujati nekaj povsem drugega. Takšnih ljudi pa kmalu ni več mogoče manipulirati, saj jih ni mogoče več ustrahovati in si jih podrejati. Danes je dan žena in če dodam misel: »Ni mogoče kontrolirati in manipulirati družbe, če imajo v njej ženske polno prisotnost v telesu.«
Torej, če grem še dlje. Človek je lahko toliko navajen živeti v strahu, običajno neozaveščeno, da ga skorajda išče, ko strahu ni več in razmišlja, če se ob tem dogaja kaj slabega, kaj narobe. Išče, kje so takšne situacije, sprašuje se, zakaj izginjajo in se čudi samemu sebi, kako je to mogoče. S širjenjem zavesti vse to prihaja na svoje mesto, se na
Ta teden sem se odpravila po zasneženi naravi bližnjega hriba, v kateri sem zares uživala s celim telesom. Ponovno sem se spomnila, kako fizična dejavnost pripomore k duševnemu zdravju, saj možgani tako zadihajo in se prevetrijo sami od sebe že s tem, ko se premaknemo s telesom in v telo. Včasih so običajne navade spanja, prehrane in gibanja že velik doprinos k boljšemu počutju, če slednje ni preveč upostošeno in pomoč pri stresu, če ta ni že v leglu izgorelosti. Te dni berem knjigo Bolezen je zdravilo od Petra Wilberga, ki nagovarja življenjsko medicino in vidi bolezen kot pomen, sporočilo, kot novo pot do občutenja sebe in s tem odpira drugačna prepričanja o zdravju in bolezni.
Med hojo po gozdu sem opazila še nekaj. Tihi glas v meni je prihajal na plan. Prihajal je čez misli, čustva, balast in vse nabrano tekom tedna. Tako sem lahko prisluhnila tihemu glasu v sebi, ki je v resnici imel toliko jasnih, pravih sporočil in me vabil v ljubečo prisotnost. Že ta je bila sama po sebi zdravi
Včeraj sem se udeležila meditacije, kjer je učitelj povedal zgornji stavek in hkrati tudi to, da ne bo učitelj, saj je vsak lahko učitelj le sebi in to se je tudi dogajalo. Kar je želel povedati, je to, da ne bo poučeval enostransko in tako smo vsak pri sebi širili zavest in to smo počeli hkrati skupaj, v skupini. Kar je nastalo, seveda ni bilo v naprej znano. Tako pa bi lahko potekalo tudi šolanje v običajnih šolah, zakaj ne? Kaj je pri učencih drugače? Zakaj se tudi učitelj ne bi učil- ravno od učencev, ob njih in z njimi?
To najavlja tudi čas širjenja kolektivne zavesti, kar lahko spremljamo skozi navdihujoče kolektivno prebujanje študentov v Srbiji, ki ga vidim tudi kot kolektivno zdravljenje medgeneracijske travme ter množično preraščanje prednikov in se kaže tudi skozi sinhroniciteto drugje. Že gledati in spremljati opisane proteste, je lahko izkušnja vstajanja iz depresije. Sama to sinhroniciteto opažam individualno pri sebi, na individualnih terapijah pri klientih ter širše, ko
Človek se nekajkrat v življenju običajno in normalno znajde na razpotju, ko ne ve več kako naprej, prav tako ne more nazaj. Izgubljenost je stanje ali občutek, ki ga ljudje težko prenašamo. Lahko traja dlje, lahko vmesno obdobje ali pa se pojavi tu in tam. Kdor ima občutek, da je našel svoje mesto, je potreboval prej zdržati določeno mero izgubljenosti, saj brez tega ni raziskovanja, je le življenje po glasovih staršev, avtoritet. Torej, pozdravljam občutke izgubljenosti, saj lahko ravno v njih odkrijemo zdravilo! Nekaj, kar smo doživeli do sedaj, ne deluje več, ne najde več stabilnega mesta v našem življenju. In ravno usmerjeni ljudje, ki so bili navajeni šablon, negotovo izgubljenost, ki se nenadoma pojavi, najtežje sprejmejo, saj se je v resnici ne da dobro nadzorovati, izmuzljiva je, ni črno bela, na enkrat se zazdi, da ni oprijemališča, da vse polzi iz rok, čeprav se paradoksno ravno v tem stanju vse najde, če mu prisluhnemo. O tem pripovedujejo ljudje, kakor da se tega stanja bo
Te dni sem se udeležila predavanja na temo spolne in seksualne manjšine, ki se me je dotaknilo do srca in tudi zato kaj naučilo. Vstopila sem s strogo binarnim pogledom na spol ("spola sta dva"), a s hkratnim zavedanjem kako malo vem o tem, se vmes spopadala z občutki ogroženosti, da vendarle potrebujem zaščititi svoj teritorij spola in večinski pogled in sebe kot žensko, se soočala s svojimi predsodki, se spoprijela s svojimi dvomi koliko sem jaz ženska, drzno vstopila v dialog, za katerega sem neizmerno hvaležna, saj je takšno učenje mogoče le ob drugih ljudeh in ne v jami "samouresničevanja" ter tako ob koncu prišla do širjenja sebe, brez da bi se odrekla svojemu kotičku. Tako sem svojemu duševnemu kotičku dodala nov kotiček, da blizu mene živijo tudi ljudje, ki se v ob rojstvu pripisanemu spolu ženske ali moškega ne prepoznajo ali pa se prepoznajo le delno. Ni treba vedeti zakaj, ker svoj spol preprosto veš, ker tudi "normativnih žensk in moških" nihče ne sprašuje zakaj so ravno t
Na sredi realnih obveznosti, ki pritiskajo name s svojimi roki, se jaz odločim pisati. Za trenutek pomislim, če se počutim krivo, a krivde skoraj ni. Rada se učim, a vse težje tisto kar mi predpisujejo drugi, kar moram. V prihodnjem letu se želim več učiti in brati teme, ki mi jih ni treba, a me resnično zanimajo. Prav tako si želim več pisati. Brez posebnega razloga. Ker to preprosto rada počnem in mi pomaga živeti v tem svetu.
V teh dneh novega leta sem razmišljala, kako si je mogoče lajšati življenje. Kako se je mogoče vključevati v ta svet s čim manj mučenja in napora. Dober »jaz« ves čas korigira med nezavednimi impulzi, nadjazom, ki pritiska na nas s svojo staro moralo »bodi delaven in priden« ter zahtevami realnosti, ki se jim ni mogoče izogniti, saj bolj kot se jim izogibaš, bolj te zasledujejo. Všeč mi je stavek, »the only way out is in«. Če »jaz« ni dovolj zgrajen je življenje tu še toliko težje. Vključevanje v sodobno družbo se mi mnogokrat zdi sila naporno, zdi se, da vzdu
