Da nekom odpustim, sem velik človek.

To je osebna odgovornost za obnavljanje duha in zdravo prihodnost. Ko nekomu odpustim, se rana ne bo zacelila in ne bo prekinila bolečina, a dejstvo je, da s tem dobim svoj notranji mir in grem v življenju naprej. Nič več ne čakam. Odrečem se upanju in s tem spoznam, da je vsega konec. Da me ponovno ne more več prizadeti.
Res je, da ni pravično, a razlogi, da te je nekdo prizadel so nekje globoko spodaj. Ne poznaš jih. In vsak nosi svojo odgovornost za to kar izreče in stori. Ne obsojaj. Nikoli ne veš, kako so ga drugi prej prizadeli in to bolečino zdaj nosi s seboj. Verjemi pa, da se bo spomnil na to, kar ti je storil, kajti saj poznaš
pregovor : "Usta lahko lažejo, oči ne morejo. Ljudje lahko pozabijo, karma ne bo".
Zato dragi oče, jaz ti odpuščam.
Prva stvar, ko pomislim nate, je obisk cirkusa in fotografiranja z opico. Še danes nosim v denarnici to fotografijo, ko sedim na sedežu dvorane in v naročju držim opico. Ne vem zakaj, ampak prav ta lep spomin na otroštvo povezujem s tabo, ko si naju s sestro in mamo peljal na predstavo v ljubljanski cirkus. Takrat sem se  tvoji družbi tako smejala in zabavala, da tega nikdar nisem pozabila. Vse drugo, kar si bil pa v življenju, spominja le na surovo moč in nasilje. V veliki meri pa hrepenenje. Prav takšna je bila tvoja vloga v naši družini. Se spominjaš, imenovali smo jo poldružina.
Prideš, ko hočeš, odideš ko hočeš. Totalno pijan se pojaviš na vratih doma, napraviš cirkus, pretepeš mamo, ustrahuješ mene in sestro ter izgineš.
V otroštvu sem pogosto čakala na tvoj pogled, na očeta, ki bi me opazil in bi mi dal vedeti, da nekaj pomenim, da obstajam, da sem dobra takšna, kakršna sem.
V vseh odnosih, ki jih vzpostavim, iščem očetovo pozornost, ki jo pri tebi nikoli nisem prejela, razen v nasilni obliki.
Tvoja odsotnost mi je povzročila pomanjkanje zaupanja vase in  manj varnosti. Dogajali so se mi odkloni, povezani z avtoriteto.
Oče naj bi imel vlogo avtoritete, zakonodajalca, predstavljal naj bi simbol moči v družini, vcepil sistem vrednot. V meni vzbudil samospoštovanje. Tega pa od tebe nisem dobila, razen zapuščenosti.
Ampak veš kaj, oče, ne obsojam te in ti odpustim. Verjetno nisi znal drugače in boš moral to lekcijo ponoviti v naslednjem življenju in želim ti, da bi se takrat bolje odrezal. Da bi se zbudil in ravnal drugače. Tako kot je prav.
#Marsen Max