Moja življenska zgodba, vas bo prebudila in odprla oči, da lahko svoje življenje korenito spremenimo in ga živimo tako kot sami želimo, ne glede na to, kako zelo so nas drugi prizadeli in nam škodovali.  

Če sem iskrena, kar vsekakor bom, povem, da sem tistim, ki so me razočarali, hvaležna za novo spoznanje in vso ljubezen, ki jo zdaj čutim do sebe in drugih.  

Po dveh letih borbe s seboj sem znorela. Želela sem pomoč, pogosto prosila zanjo, a nekaj težkega, kot bi bila prikovana na verigo, me je ves čas vleklo nazaj. 

Bolj ko sem se upirala bolj me je zadrževalo in mi ni dovolilo, da se odpnem.   

Na koncu sem čutila tono težko telo, ki me ne posluša in ne uboga in trpljenje na trpljenje me je pripeljalo do popolnega zloma. V življenju sem naredila zadosti napak, da lahko rečem, da je karma že zdavnaj odplačana, saj so me drago stale. Ampak res drago.  Ločitev,  izguba službe, porušeno družinsko življenje, izguba odnosov, nekajletno odtujitev od otroka, izguba zaupanja in celo mojega imena. Stalno me je spremljal občutek krivde in sramu, zato sem se pogosto spraševala kako to popraviti in povedati ljudem, da jaz nisem slab človek, ampak, da za tem tiči nek razlog. Takšen čuden, ki se ga ne da prikazati, dotakniti  in ne izmeriti, tako da še sama nisem vedela kaj se dogaja z mano.  Ljudje znajo povedati, da sem prijazna, delovna, kadarkoli pripravljena pomagati in zaščititi karkoli in kogarkoli, če zaznam, da se komu godi krivica.  A kaj, ko sem še kar naprej ponavljala ene in iste napake in "padala na izpitih", tam, kjer sem menila, da sem že zdavnaj "diplomirala". Večkrat  sem iskala vzrok, za to početje, a na poti vedno obupala in vse izpustila iz rok, da je peljalo, kamor je želelo. Za nekaj časa v svetlobo, nato se je prikazala spet temna noč. Vsakič znova sem bežala od krivde, ki so jo spremljale posledice ne da bi se z njimi soočila, a beg je bil vedno bližnjica in ker ni nič bolelo, sem se je vedno znova oprijemala. Že sam občutek krivde, ki je vztrajno hodil za menoj pa je bil sam po sebi hudo moteč in trpeč. Ko me je obsojala še okolica, ljudje, ki so me poznali in tisti drugi, ki me nikoli niso ne videli, je bilo še huje. Bolj ko sem se trudila da bi dokazala, da zadeva ni takšna, kot na videz izgleda, manj so mi verjeli. Nevedneži pa so še naprej vztrajno govoročili. Vztrajnost pa nikoli ni bila moja vrlina, zato sem umaknila nazaj v svoj mali "svet" in se zaprla pred drugimi. 

Veliko je knjig, ki nas učijo, da znova vzdignemo glavo in se soočimo s situacijo, četudi zelo boli. Pravijo, da so negativna čustva znanilci, ki nam sporočajo, kje smo se zataknili.  Trenutek, ko se znajdemo v hudi stiski pa učitelj, ki je vedno z nami. Ampak, knjige nam nasplošno dajo moč, jaz pa potrebujem rešitev, ki bo na koncu odrešitev.  Kaj zdaj, ko sem padla že ničkolikokrat? Ali torej  to spet pomeni, "še enkrat znova, nisi dobro opravila"? Le, kdaj bom pot prehodila sploh do konca?  Ko listam album svojega življenja, vidim večina prizorov, ki predstavljajo trpljenja. Ta in ona. V vseh možnih oblikah in barvah, povsod “razmazki” takšni in drugačni. Tu in tam se najde kakšna slika, z ljubimcem, katera spominja na slepo ranjeno dušo, v tem sem bila res prvakinja. Enkrat ta, drugič oni, tretjič tretji.  Običajno sem večkrat v dnevu  izgovorila njihova imena, kot svojega. Kako sem bila lahko pripravljena narediti bolj nore stvari od norega,  zato, da bi nekomu pripadala, da bi me nekdo sprejel in me imel rad. Zato, da sem  bila všečna drugim in da sem jim bila vedno pripravljena ustreči. Sebe nekje na poti pa izgubila in zatrla. Tako so me leta nakopičene nesnage nerazumnih ravnanj, pripeljale do spoznanja, da to ni več življenje, da je to eno samo trpjlenje. Moja vsemogočnost je v hipu izpuhtela in vedela sem, da moram končno vsaj enkrat v življenju poskrbeti zase, saj ne pravijo kar tako,  "pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal".  

Zato sem pohitela. 

Naslednji dan, zgodaj zjutraj sem se usedla v avto in se odpeljala na 200 kilometrov dolgo pot, na obisk k NJEMU. Zdaj sem bila popolnoma prepričana, da je pravi čas, saj si od vsega najbolj želim sprememb in miru. Pripeljala sem se pred hišo, ugasnila motor in čakala na povabilo, da vstopim. Uf....postalo mi je vroče. Če sem iskrena, sem čutila veliko tremo in strah pred resnico, kajti pred NJIM ne moreš nič skriti,  nič zamolčati in prav nič olepševati. Nič zatajiti. Vedela sem, da se bom morala iskreno pogledati v ogledalo, ki bo zrcalilo precizno mene in moja dejanja, tako dobra kot tista slaba. A na to sem bila dobro pripravljena. 

Ura je točno 7:00.  Že po doslednosti za čas sem opazila, da je tu Dom častne energije in v trenutku začutila ljubezen in še enkrat samo ljubezen. Vstopila sem v svetlo, majhno sobo, v kateri sta bila stola, okno, mizica in na njej prižgana bela svečka.  

Ob pogledu na plamenček te svečke, sem začutia toplino in mir. Vdahnila sem enkrat...vdahnila drugič...nobenega strahu nisem več čutila, ne bolečine. Le toplino in ljubezen. Po uri druženja, kot bi se reklo, me je ON soočil z resnico vseh resnic. Velika beseda, za tako velik pomen, vem,  a zame je bil in je ta trenutek največje bogastvo v življenju, ki sem ga kadarkoli bila deležna.  Prvič v življenju se  popolnoma razumem. Razumem svoja dejanja, ki sem jih  v preteklosti storila,  tako dobra kot slaba.  Zdaj jih razumem in ne obsojam.  Ne obsojam več drugih, kajti vsako  človeško bitje je spoštovanja vredno, še najbolj sočutja, saj nihče ne ve, zakaj je nekdo takšen kot je. Kaj ga je naredilo takšnega in kaj mu je bilo storjeno, ne po svoji volji in ne krivdi. Jaz zdaj vem. 

ON je natančno pogledal v globino moje duše in davnine. Povedal mi je, da se je 13 let nazaj na mene, vsilila zastala energija,  imenuje jo duh, v času, ko je nekdo blizu mene izdahnil nasilne smrti. 

Od takrat naprej mi povzroča nevšečnosti in težave. Upepeljena energija je energija duha, ki mi vedno znova in znova povzroča neprijetnosti, ker me nagovarja in ščuva. Pojasnil je, da prihaja večino časa ob moji avri, predvsem v stanovanjskem prostoru in da se je ta energija, zažrla v mene v  hiši, kjer je predhodno že bil dom, a se je tam še dogradilo in dozidalo. Da se bom že spomnila, katera hiša to je. Opozoril me je, da dokler ne bom dojela, da to nisem jaz, bom tega duha potihoma še naprej poslušala, ko mi daje sugestijo in usmeritev, da se oprimem katere ideje ali odločitve, pa tudi, da je vedno močnejši, zato, ker ga poslušam in mu pogostim. Ker mu sledim in ravnam, tako kot želi on. Ko ga bom prvič opazila bom dobila na lastni moči in ga nadvladala, to je skušnjava. Več, ko bom v naravi, v zelenju in tišini, bolje bo zame, mi je dejal. Če  dobro premislim, sem pogostokrat  imela občutek, da to res nisem bila jaz. Gledala sem si v oči in se spraševala, kdo sem.  Takrat nisem upala verjeti, da kaj takega lahko sploh obstaja, čeprav je del mene to čutil in vedel. Nekaj tako neznanega, nekaj presežnega je bilo to, da si sploh nisem upala pomisliti, da bi bil to lahko nekdo drug. Ko se z mislijo vračam trinajst let nazaj sem  takrat živela v hiši staršev mojega nekdanjega moža. Tam sva si ustvarila dom, kjer sva nadgradila hišo z mansardnimi prostori ravno v  takratnem času, ki ga je omenil ON in res je od takrat dalje se pojavljajo situacije,  ki me lomijo in uničujejo. Zdaj mi je jasno, da mi je rajnikov duh vsilil trpeče breme in sem tako padla v karmo ujetosti. Ko bom o tem pripovedovala nekdanjemu možu, bo rekel, tega jaz ne razumem. To preprosto ne more biti res. Jaz pa vem, da je to čista resnice.  Saj je nekdanji mož priča in tisti, ki najbolj ve, da so se pričele vse moje traparije istega leta, ko je sosedov mož, v hiši, v kateri sem takrat živela, naredil samomor in se ustrelil v glavo.  In ne, nista prebivala, kot se reče v sosednji hiši,  pet metrov stran, temveč v hiši dvojčka, ki se je držala dotično z našo hišo.

Spoznala sem, da življenje ni igra. In da je zemlja šola. Iz šole pa se nekaj naučimo, odkrijemo kaj je dobro in kaj ni dobro. Življenje pred življenjem je tisto nekaj, zaradi česar se nahajam tu in zdaj, tako sem znova na preizkušnjah, ki jih v prejšnjih življenjih nisem dobro opravila. Zakaj se je sosedov duh naselil ravno v mene, nisem posebej odkrivala, spomnim pa se, da sem se čustveno zelo vpletla v bolečino njegove žene in ji stala ob strani, ko ga je izgubila, ta pa je bil očitno prepričan, da sem jaz tista, ki bo zmogla spomin preoblikovati in ga spremeniti.  Zdaj mi je jasno, da bolj, kot se drugim pustim manipulirati, jih poslušam, o njih globoko razmišljam in jim nudim usluge, večjo energijo karmičnega zapisa si ustvarjam. Zapise pa vem, da je potrebno izživeti in jih počistiti, a več kot jih imam, daljša je pot in bolj se trpi. Ne pravijo kar tako, naključij ni. In res jih ni. Vse je vnaprej zapisano. Ko sem dojela, kaj se dogaja z mano, sem na prvo mesto svojih nalog postavila soočenje z njim – z duhom. To je izgledalo tako, da kar je mogoče videti v temi, ni nujno vidno v dnevni svetlobi. Čakala sem ga nekaj tednov, da se je ponovno priklatil v moje stanovanje in mislil, da me bo spet ukanil. Da me bo zmanipuliral in me ščuval na bogve kakšne limanice. Na nove stranpoti in napačne presoje. "Ne, ne, tokrat bo vse drugače", sem si zažugala in bila odločena. In res.

Ni bilo prijetno, prav nasprotno, bilo je grdo, ni bolelo, še huje - žgalo je kot v peklu. Žgalo je moje srce, duša in telo. Več kot stokrat sem ga vprašala zakaj? Zakaj moram tako trpeti, zakaj me pošilja znova in znova v ogenj?  Telo pa mi je tako drhtel, da sem se vsa tresla. Pa se mi je smejal.  Več kot desetkrat sem ga vprašala, zakaj me ni izpustil, ko sem že tolikokrat padla, zopet vstala in se pobrala? In spet padla?  Pa se mi je cinično režal v obraz. 

"Pa kaj bi rad od mene"? sem se vsa živčna drla nanj, kolikor so mi dale glasilke ter upala, da kdo od sosedov ne pokliče v psihiatrično bolnico. Začela sem mu opisovati bolečine, ko mi je v življenje, pošiljal ljudi, ki so me držali za vrat in me dušili, medtem, ko sem najbolj potrebovala njihov objem. Pa se je celo krohotal in ploskal z dlanmi.  Zakričala sem, če ve, kako je, ko te pošljejo v zapor ?  Pa mi je rekel, : Ooo, ne vem ne vem". Dejal je, da bi moral  iti v zapor pravzaprav on, pa se je raje ustrelil v glavo in to izkušnjo prepustil meni.  Da je vedel, da bom jaz to zmogla, da je svoji družini tako prihranil sramoto, mene pa tako poslal na pot razsvetljenja. Da me je posebej izbral.  Da še ni bil pripravljen na to nalogo, a ve, da ga čaka v naslednjem življenju in pred to preizkušnjo poslal mene.  Ko je videl, da sem na robu popolnega zloma in da sem bom zdaj zdaj zdrobila na koščke je dejal :  

"Umaknil se bom iz tvojega telesa, ko se boš pokesala in boš pomagala drugim, kot si ti. Le takrat te bom izpustil in osvobodil trpljenja".  Dodal je : " Trpljenje je deloma končano, a čaka te še nekaj dela, da te zapise v celoti počistiš. Poslal sem te v pogubo, da se nekaj naučiš. Dal sem ti izbiro, ti pa se odloči, ali boš spet rinila v težave, v trpljenje ali boš odprla vrata v raj.  Vse na tebi." Vedela sem, da ne bo popustil in da me bo prej ali slej znova vrgel v bolečino, če ga ne bom upoštevala. Tega si nisem več želela. S svojimi modrimi besedami, me je napravil radovedno, da sem popustila in se umirila. Medtem, ko je v prostoru zavladala tišina  sva drug drugemu zrla v oči. 

Sestavljala sem še tisto nekaj moči, da sem ga stežka vprašala: "dobro, vse razumem,ampak le tega ne, zakaj si izbral ravno mene?" 

Dejal je: " zato, ker nisi dovolj zrela, ker nisi pametna, ker ne razmišljaš s srcem, temveč z umom, ker špekuliraš in ker se vsakomur in vsakokrat pustiš manipulirati ter dovoliš, da ljudje hodijo po tebi, te zaničujejo, tebi pa malo mar zato.  

Prav zato, sem te pošiljal v trpljenje na trpljenje, tolikokrat te bom še poslal, dokler se ne naučiš postavljati drugače in zase.  

Samo skozi bolečino boš to doumela, to si zapomni." 

To, kar je povedal je bila realnost mojega življenja na Zemlji, zato sem ostala brez vseh besed. Vsa leta sem v naročju pestovala in negovala energijo davnine, ki je bila dovolj blizu, da sem jo vzela za svojo, a se tega nisem zavedala.  Nekje na poti v prejšnjih življenjih sem jo očitno že izkusila, a je nisem zaključila, zato me ta naloga čaka zdaj.  Povsem smiselno sem zato ves čas ponavljala ene in iste napake in padala na izpitih, ki so bili pravzaprav samo preizkušnje, a tega še nisem vedela. V življenju se vse plača, kot bumerang se vrača. Torej je namen bolečine, da nas premakne v akcijo, ne zato, da trpimo? 

Moram priznati, da sem v preteklosti sama že podvomila v to, ko je nekdo dejal: "karma je prasica", vendar, več izkušenj v tem življenju, ko jih imam, bolj kot sem zrela, starejša in modra, bolj temu verjamem oziroma v to zdaj prepričano verjamem. Ubogi tisti, ki so prepričani, da predhodna življenja ne obstajajo in da so brez napak ali prekrškov, pa občutijo na lastni koži, da se jim takšne stvari dogajajo.  Ti, ki v reinkarnacijo ne verjamejo živijo v zmoti, saj si po eni strani dopovedujejo, da nečesa ni bilo, po drugi strani pa pravijo, da se jim dogaja krivica, ker se jim  nekaj zgodi, ki je v nasprotju z njihovimi pričakovanji. Zakaj se jim potem to dogaja, če ničesar ni? Njihovo življenje bi potemtakem moralo biti popolno. Vse v najlepšem redu in po redu, kajne? Vsakdo mora sam izbrati pot in čas za spoznanje, ki odpira spremembe v njihovem življenju, tako kot je bilo pri meni. Sama sem začela iskati tisto nekaj, ko sem želela izvedeti zakaj se mi nekaj dogaja in ponavlja. Želela sem si sprememb. Sprejela sem, da sem le nekakšno nadaljevanje nečesa, kar je bilo v prejšnjem življenju in da sem zdaj tu, da to preoblikujem, da spremenim vzorce in navade ter tako iz sebe naredim najboljše od najboljšega. Ko je nekaj najboljše zame je tudi najboljše za druge. 

Tako je prišel dan, ko sem si rekla: "zdaj se pa končno spravi v red, dovolj dolgo si trpela, čas je, da se dvigneš." Ko sem uvidela, da se mi dogodki ponavljajo, ni ostalo drugega, kot, da stvar vzamem v svoje roke in jih zapeljem po svoje.  Tako kot hočem in želim jaz in ne tako, kot od mene pričakujejo drugi.  Zdaj že vem, kako je, če poslušam druge ali jim ustrežem, pa čeprav,  mi instinkt  jasno pravi "ne počni tega" ! Pa vem, da ne smem, ampak kljub temu, to počnem.  Pa me opozori: "preganjana boš".  In jaz še vedno slepo in gluho sledim drugim, ne instinktu, kot da ga ni, da ga ne slišim. Me drugič opomni: "kaznovana, boš".  In kar tlačim glavo v zid, dokler se ta zid ne poruši na mene in potem boli. Skrajni čas je bil, da sem začela poslušati sebe in da sem se odločala po občutku, saj vsaka stvar, ko se sliši v srcu, se sliši tudi v ušesu.  Tako sem odslej vsak dih, misel in trenutek v tem življenju ponavljala tolikokrat, dokler ni postalo v ravnovesju srčnosti in ljubezni, kajti samo ta prinaša čisto misel in čisto srce. Oh, kako je življenje lahko lepo. To sem zdaj spoznala. To je skrivnost srečnega življenja. Čutenje mi sicer ni šlo kar tako hitro in preprosto, a večkrat, ko sem se prepustila občutku, močneje sem  ga čutila in kasneje je vse postalo tako naravno in preprosto, kot je naravno, da uživamo ob dobri hrani. Če nekaj čutim, da je blizu in zame dobro, je občutek topel in srčen, če je nekaj daleč, ne čutim nič, morda le hlad in se v dogodek niti ne spuščam oziroma se mu preprosto izognem.  Ravno danes se mi je zgodilo, da sem v mestu srečala nekdanjo sošolko, ki me je ogovorila. Že od nekdaj  je zelo radovedna in klepetava, in vedno, ko naprej raznaša nove informacije, pride ven vse drugo, le tisto, kar je slišala, ne. Ko je pričela pogovor s klevetanjem drugih sem se po nekaj minutah od nje poslovila in odšla naprej. Tako sem se izognila dogodku, ki ga ne potrebujem, saj se mi je že v preteklosti zgodilo, da sem v podobnem pogovoru, bila sama označena za tistega, ki je opravljal druge, čeprav ni bilo tako. Ne glede na vse, sem se naučila, da lahko v življenju sama oblikujem dogodke. Ko nekaj ni moje, naj gre po svoje. In takrat se bom vedno umaknila in si rekla to me ne zanima. Temu se reče pot poslušanja samega sebe.  In to mi daje svobodo, ne ujetosti. In le svoboda je ljubezen. Ljubezen je moč, je novo življenje. Novo življenje pa pomeni, da točno vem, kdaj spregovoriti, kdaj molčati. Kdaj slediti, kdaj se upreti. In kdaj nameniti in kdaj izogniti. 

To je na koncu koncev, vseh življenj, ki jih živimo kot posameznik zmagovalna kreacija, da zmoremo hrepeneti, ljubiti, biti iskreni, hvaležni, srčni, predani in da imamo želje. Opazno razliko med stanjem trpljenja in stanjem blaženosti sem seveda najprej opazila na sebi.  Ko sem trpela in se jezila na cel svet sem bila večinoma hladna, ukazovalna, vzvišena, bojevita in manipulativna, medtem, ko sem zdaj umirjena, srčna in ljubezniva. Prijazna sem vedno bila, a če kaj ni bilo, po mojih pričakovanjih sem kaj hitro postala odrezava.  Ranljive ljudi sem vsepovprek obsojala in jih zaničevala, kar mi zdaj zagotovo ne pride niti na pamet.  A zdaj vem,  da sem to počela, zato, da sem sebe navidezno postavila na oltar idealnega, drugi pa so bili daleč za mano,  malovredni ali pa sploh nič. Najbolj pogosto sem to počela ob pogledu deklet, ki so bile uspešne in lepe.  Kako nespoštljivo in nesramno sem se bila zmožna vesti, da se danes prav čudim svojim ušesom, da je to sploh mogoče.  Zato sem zdaj še posebej huda do kakršnegakoli obsojanja. Ni prav, da nekoga obsojamo, ker vem, da je to človek, ki so ga v danem življenju zaznamovali bodisi z bolečino, nesrečo ali žalostjo, katero nosi s seboj kot prtljago prejšnjih ali sedanjega življenja. Sama sem bila na tem,  zato dobro vem, kako težko je s tem živeti, če si ne moreš pomagati in če ne veš zakaj si tak, kot si. Ranjen in zlomljen. Ko sem v nekih trenutkih že skoraj pozabila na bolečino, mi je duh, kot da nisem že dovolj trpela, namerno ponovno odprl spomin in me znova vrgel na preizkušnjo, na kateri sem seveda spet pogrnila in padla. In zopet od začetka, stopničko po stopničko navzgor. In spet padec navzdol. Zato opozarjam, nikoli nikogar ne obsojaj in ne pozabi, da so tudi drugi ljudje, samo ljudje.  

Če sem želela postati svobodna, sem morala izpolniti prvo nalogo. Ta je bila, da se pokesam za vse napake in  prekrške, ki sem jih storila v življenju. Razmišljala sem kako in na kakšen način bom to opravila, da bo pokora res iskrena, saj sem si to tudi sama želela. V mislim sem imela dva načina, a sem se odločila za tistega, ki mi je bil blizu je bil občutek ob tem topel. Tako sem se opogumila in tistim, ki so se v življenju srečali z menoj ter okusili res težak in boleč pečat, napisala opravičilo in jim ga odposlala v pismu. Vnaprej sem vedela, da ga vsakdo ne bo sprejel odprtih rok, a tisti, ki ga bo in mi bo odpustil Aleluja,  izrekam vso ponižnost in hvaležnost. Drugi, ki tega še ne zmorejo vsekakor sprejmem razumevanje in bom počakala na odpustek morda  v naslednjem življenju. Nikoli ne veš.

Draga mami.  

Vem... zaradi mene si dostikrat jokala in nisi spala. Prevečkrat si pred oknom stala in me doma čakala.  

Traparij in kozlarij....si preko mene res mnogo spoznala, a zdaj za vse draga mama, iskreno ti hvala. Takšna kot si, si prava mama in od vseh si mi TI najbolj pomagala. OPROSTI mi. 

Draga sestra.  

Ti si edina oseba na svetu, ki v meni vidiš najboljše in najslabše in jaz ti to dovolim, brez vsakršnega dvoma.  

Vedno naju je povezovala sestrska ljubezen, tudi bolečina, ko sem te znala s svojimi dejanji včasih celo osramotiti. 

Oprosti, ker sem ti polomila najljubšo Barbi punčko. 

Oprosti, ker sem te v otroštvu prezgodaj zjutraj budila s svojim petjem in glasbo. 

Oprosti, ker sem ti uničila bordo rdeče kolo. 

Oprosti. ker sem ti strgala tisti črni dres za gimnastiko. 

Oprosti, ker te je oče nekega dne, zaradi mene namlatil, ker nisi znala povedati, kam sem odšla. 

Oprosti, ker ti lansko leto nisem osebno voščila za rojstni dan. 

Oprosti, za vsak trenutek, ki sem ga v zgornjem seznamu pozabila. 

Moj prvorojenec. 

Edina pravljica, ki sem jo živela je bilo tvoje rojstvo. Že prve tedne, ko si pokukal na svet, se je izkazalo, da si zadovoljen dojenček,  

ki malo joka, veliko spi in pridno podira kupčke. Moram povedati, da si bil razvajen otrok, saj si imel doma in v okolju veliko podpore, tako očeta, babic in dedka, kot moje potuhe. Največja prelomnica v otroštvu za mene je bila, ko sem te vpisala v vrtec. Prve dni sem se  ves čas spraševala ali dobro pazijo nate in ali lepo skrbijo zate. To je bilo zame zelo stresno obdobje in ko sem videla, da si srečen, sem se potolažila. Skozi osnovno šolo ti ni bilo lahko a si se naučil postaviti zase, kar ti zdaj pride zelo prav.  Prepričana sem, da ti je šport dal, ne le zdrav telesni razvoj, pač pa tudi  psihično stabilnost in samostojnost, kar je odlična osnova za tvojo prihodnost. S svojo pridnostjo in marljivostjo, verjamem, da boš v življenju prišel zelo zelo daleč. Na tem mestu bi se ti rada opravičila, ker se nisem dovolj potrudila, da bi vzgojiteljici v vrtcu, dopovedala, naj te ne silijo jesti solate.  Šele danes se zavedam, kakšno napako ti je to povzročilo. Ne zato, ker jo danes ne maraš, temveč, zato, ker je nisi želel jesti, pa si jo moral, zaradi volje drugega.  Danes mi je žal, da te v tem primeru nisem bolj zaščitila.  Opravičujem se ti, ker ti na bencinski črpalki takrat, ko si imel štiri leta, nisem mogla kupiti Spider man avtomobilčka. Opravičujem se ti, ker te je zeblo v prstke na roki, ko smo pred leti silvestrovali v prestolnici. Opravičujem se ti za čas, ko nisva mogla biti skupaj. Opravičujem se ti, za trenutke, ko si me potreboval, pa me ni bilo ob tebi.  Opravičujem se ti, da nisi mogel biti del otroštva s svojim pol bratcem. Opravičujem se ti, da sem te kadarkoli prizadela. Sine, neizmerno te imam rada. 

Moj drugorojenec. 

Ni besed s katerimi bi opisala, kako zelo te pogrešam in ni dneva, da ne pomislim nate.  Ni besed s katerimi bi povedala, kako čakam, dan, da se ponovno srečava in objameva. Ni trenutka, da ne bije moje srce zate. Zgodil se je dan, ko se je tvoj oče odločil, da te bo sam vzgojil in skrbel zate. Tej odgovornosti iskren poklon in  brez slabe vesti, klofuta na obraz, on že dobro ve zakaj. Po klofuti, ki sem mu jo namenila, pa odpustek, da lahko sebe osvobodim. Tako, da mu odpustim.

Nazadnje, ko sem te videla, si bil star, natanko tri leta, tri mesece in 14 dni. Vsa ta leta sem ti za rojstni dan in Božička vestno pošiljala voščilnice v pismih, pa še danes ne vem, ali ti jih je oče izročil ali prikril. Ko si bil star pet, šest  let sem ob pošiljanju kuvert, ki so bile napisane na tvoje ime, samo upala, da bi poštar “naletel” nate. Saj se tudi zgodi, da poštar kdaj pošto otroku izroči. Na to sem upala. Ali pa. Da bi se igral pred hišo, ko bi prinesel pošto ali da bi ob prihodu iz šole, pred vrati na tleh, našel moje pismo. Če je bilo kdaj to upanje uslišano, ne vem. Vem pa, da sem mnogokrat klicala in povpraševala, kako si, kje si in kako živiš? Vem, da sem pogosto ljudi, ki so ti blizu, molila in prosila za vsaj eno tvojo fotografijo. Jo vedno tudi dobila. Še pred tem pa se  pogosto spraševala ali imaš še vedno moj nosek in očetove oči? Ali so se ti lasje posvetlili ali potemnili? Sto vprašanj in nobenega odgovora. Največ informacij o tebi, na žalost sem prejela od drugih ljudi in ne tvojih bližnjih. S solzami v očeh in boleči duši namenjam te vrstice tebi, sinko. Oprosti, ker nisem znala drugače, ker nisem zmogla drugače in oprosti, da me od tistega dvanajstega julija ni bilo več ob tebi. Da nisi več slišal maminega glasu, da nisi mogel več poslušati najine pravljice o Volku in sedmih kozličkih, da nisi dobil več mojega pečenega meska in "pileja" , ne maminega objema in ne poljuba.  Oprosti, da me ni bilo na nobeni tvoji nogometni tekmi. In velik oprosti, da nisi mogel biti del otroštva s svojim polbratom. Za prav vse, oprosti mi. 

Odtujeni oče. 

Prva stvar, ko pomislim nate, je obisk cirkusa in fotografiranja z opico. Še danes nosim v denarnici to fotografijo, ko sedim na sedežu dvorane in v naročju držim opico. Ne vem zakaj, ampak prav ta lep spomin na otroštvo povezujem s tabo, ko si naju s sestro in mamo peljal na predstavo v  Ljubljanski cirkus. Takrat sem se  tvoji družbi najbolj smejala in zabavala, vse drugo spominja le na surovo moč in nasilje. V veliki meri pa hrepenenje. Prav takšna je bila tvoja vloga v naši družini. Se spominjaš, imenovali smo jo pol družina. Prideš, ko hočeš, odideš ko hočeš. Totalno pijan se pojaviš na vratih doma, napraviš cirkus, pretepeš mamo, ustrahuješ mene in sestro ter izgineš. V otroštvu sem pogosto čakala na tvoj pogled, na očeta, ki bi me opazil in bi mi dal vedeti, da nekaj pomenim, da obstajam, da sem dobra takšna, kakršna sem.  V vseh odnosih, ki jih vzpostavim, iščem očetovo pozornost, ki jo pri tebi nikoli nisem prejela, razen v nasilni obliki. Tvoja odsotnost mi je povzročila pomanjkanje zaupanja vase in  manj varnosti.  Dogajali so se mi odkloni, povezani z avtoriteto.  

Oče naj bi imel vlogo avtoritete, zakonodajalca in kaznovalca, predstavljal naj bi simbol moči v družini, vcepil sistem vrednot. V meni vzbudil samospoštovanje. Tega pa od tebe nisem dobila, razen zapuščenosti.  

Ampak veš kaj, oče, ne obsojam te in ti odpustim. Verjetno nisi znal drugače in boš moral to lekcijo ponoviti v naslednjem življenju in želim ti, da bi se takrat bolje odrezal.  Da bi se zbudil, takrat, ko sam začutiš, da je pravi čas. 

Znanci, prijatelji in prijateljice, 

tudi vam, vsakemu posebej, če sem vas namerno ali nenamerno prizadela, užalila ali razočarala, sprejmite moje opravičilo. Danes bi zagotovo drugače naredila, a preteklosti se ne da spremeniti. Opravičilo je resnično od srca in iskreno in žal mi je, za vsako dušo, ki je trpela ali pretrpela zaradi mojega ravnanja. Če mi bo le ena oseba izmed vas odpustila in  sprejela to opravičilo, je moja naloga več kot opravljena.  

Če sem želela  popolnoma svobodna stopiti na novo življenjsko pot, sem poleg kesanja, morala opraviti še eno dodatno nalogo, ki sem si jo zadala sama. In za katero sem čutila, da jo moram storiti.   

"Najboljša jeza je tista jeza, ki zruši vse. V nemoči se jeza rodi. Iz jeze pa se modrost rodi." Vredno je bilo in modro, da sem razbremenila tisti del jeze, ki se je ves čas moje mladosti kopičila v prostoru krhkega telesa. 

Na list papirja sem izlila bes tistemu, ki me je najbolj zaznamoval in  poškodoval na poti življenja.   Beseda, ki je postavljena in zapisana na papir, postane živa. Ko postane živa postane telo. In ko postane telo, osvobaja in preoblikuje spomin čutenja, tako, da je bil s tem zapisom, ustvarjen le še en proces mojega zaključka.  Še na misel mi ni prišlo, da bi si napravila kakšen strošek za nakup znamke ali pisma. List papirja z napisanim sem zažgala, kar pomeni, da je preko energije duha informacija prišla do vsakogar. Tako je vsaka beseda pristala na svojem mestu in prišla tja kamor mora. 

"Gospod" Strah. 

Ne vem ali naj se ti zahvalim za to izkušnjo, ki sem jo doživela v odnosu s tabo ali naj te obsodim na največji gnev, ki sem ga srečala. Vem pa, da ti imam veliko za povedati, kajti nasilna dejanja, ki si mi jih pokazal v neštetih in intenzivnih odtenkih so pustila velik pečat v meni. Ko sva se spoznala si se predstavljal v najbolj mogočni in lepi obliki moške vrste. A tokrat vem, da je to bil to znak, da si vse, le to kar si igral nisi. Ali ti ni težko, da moraš igrati in se pretvarjati, da si kar nisi? To ti mora vzeti veliko energije? Kako lahko potem vsako noč mirno zaspiš? Dolgo časa se nisem zavedala, da tvoji izbruhi terorja niso odvisni od tega, koliko sem skrbna, dobra gospodinja in preprosta oseba, ampak odvisni od tvojega nestabilnega razpoloženja. Ves čas sem krivila sebe, namesto tebe. Ti pa si brez slabega občutka svojo jezo obračal name, ko nisem bila prav nič kriva.  Nerodno mi je bilo, da nisem dovolj dobra, da bi te spremenila in te odvrnila od nasilja. Stalno si me spominjal na moje pretekle napake v življenju in s tem upravičeval, svoje vedenje. Tako si me paraliziral iz dneva v dan. In jaz sem temu verjela. Trapa! Zdaj vem, da je bil problem v tebi in ne meni. Ker je življenje prekratko, da bi se jezila zaradi takih osebkov, kot si ti, ti le dam na znanje, da sem ti hvaležna za najino neprecenljivo izkušnjo, v kateri sem se naučila, da ni zlato, vse kar se sveti.  In še nekaj....odpuščam ti, ker verjamem, da iz davnine v sebi nosiš  kot spomin jezo in žalost. In morda še marsikaj slabega. Imaš pa tako kot vsi ljudje, tudi ti priložnost, da ta spomin prebudiš in ga spremeniš z navdihom ljubezni ter se osvobodiš.  

"Gospod" posiljevalec, 

mislim, da mi je bilo 14 let, ko si se me dovolil vzeti brez moje privolitve. Že davno je tega, a se spomnim, kot da bi bilo včeraj. S prijateljico sem bila v klubu, ko sem jo prosila,da bi odšli domov, pa se ona s tem ni strinjala. Želela si je še več zabave in plesa. Ko si slišal mojo prošnjo, si mi ponudil prevoz domov. Prav veselila sem se, a kaj ko se je vse sprevrglo v največjo moro moje mladosti.  Tvoja prijaznost, da me odpelješ domov mi je takoj vzbudila kanček dvoma, a sem si zaželela čimprejšnjega prihoda domov in zato privolila.  Pot iz Ljubljane preko Trzina je potekala povsem sproščeno, pogovor, smeh in glasba na radiu. Dokler nisi nenadoma zapeljal preko železniških tirov na gozdno pot. Ustavil si avtomobil v gozdu ter ugasnil luči. Slišala se je le glasba na radiu. Obrnil si se k meni in me pričel božati. Najprej okoli vratu, nadaljeval po prsih vse do mojega mednožje. Lepo sem te prosila, da prenehaš a se nisi ustavil temveč postal celo bolj drzen. Zahteval si da odpnem hlače in jih odložim. Rekla sem, Ne. Trdno si me prijel za vrat, mi odpel hlače in jih jih pričel grabiti od mojega telesa. Branila sem se, jokala in te prosila, da mi ne počneš tega, kar ne želim sama. V solzah sem predlagala, da lahko izstopim in grem peš domov, a si nadaljeval s svojo sprevrženostjo. Iztrgal si mi hlače, nato še spodnjice in se zvlekel name. Jokajoče sem te prosila in moledovala, pa nisi prenehal. To si mi počenjal nekaj minut, meni pa se je zdelo, da se dogaja nekaj let, saj ni bilo konca in kraja. Ko si končal, si se oblekel, zapel hlače, mi ukazal, naj se oblečem in me odpeljal domov. Iz avta sem skočila prestrašena in osramočena ter stekla proti domu, kolikor hitro so me lahko nosile noge. In sedaj  me poslušaj ti posiljevalec! To kar si mi storil sem vzela zelo osebno in zelo globoko. Poznam te, vem kdo si. Sedaj imaš družino in otroke.  Ne, ne želim ti, da bi tvoje hčerke doživele kaj podobnega,to nikakor ne. In ne ne želim ti, da ti odpove spolni ud, pa bi ti lahko. Želim ti, da bi zmogel preden se posloviš iz tega življenja, pomisliti name, na krhko deklico, ki si jo zaznamoval za vedno in ozavestil to dejanje, kot hud prekršek in si odpustil, kajti jaz ti odpuščam.  Le tako se boš znal soočiti z lastnim zapisom, ki si ga prinesel s seboj v tem življenju in ga boš lahko preoblikoval ter tega nikdar in nikoli več storil. Vedi pa, da je karma prasica. 

Pomembna lekcija v življenju človeka je brezpogojna ljubezen do sebe, drugih, do živali in narave. Izkušnje nam dajo vedeti, da najtežje preizkušnje, ki povzročajo najtežjo karmo, zagrešimo, ko zatajimo v ljubezni. 

Pravilo karme je, da tiste ljudi, ki sem jih sovražila, zaničevala in izkoriščala, jih bom ponovno srečala, le zato, ker potrebujem šolo, da njegovi duši lahko odpustim. Tako se žrtev in storilec enkrat že ponovno snideta, saj imata oba za opravit novo nalogo. Storilec potrebuje to izkušnjo, da njegovi duši lahko odpusti, žrtev pa, ker je storilca za njegovo ravnanje sovražila in se mora naučiti odpustiti. Obema pa je skupni cilj ljubezen, le tako se vse duše združijo v ljubezni, kar pomeni zaključek popotovanja in s tem ni več več preizkuševalcev, da bi se znova srečali s takšno izkušnjo.  

Slabo je vedno slabo in dobro je vedno dobro. To je zlato pravilo življenja. Ljubezen pa je najmočnejša energija s katero lahko vsakdo preoblikuje, kar je slabo v dobro. In še to: “niče ni dolžan storiti več, kot je mogoče”( Latinski pregovor), jaz vsekakor sem. 

Zdaj pa me čaka še ena naloga – pomagati drugim. 

Marsen Max