samo gobezdanje tistih, ki sedijo na stolčkih in niso nikoli delali v gozdu. Jaz sem pri spravilu lesa, izgubila najmlajšega brata. Letos 10. maja. Država je lastnikom gozdov naložila, da morajo pospraviti svoje gozdove. Da bi jim olajšala delo pa ni nič storila. Tistega dne, bilo je maja sta se ponesrečila še dva fanta. Brat je za sabo pustil sedem otrok! Državo pa nič ne briga. Nihče ni vprašal niti, če kdo rabi kakšno psihološko pomoč. O tem nihče ne govori. Ko sem zaprosila ministrstvo za pomoč pri nadaljnjem spravilu in odkupu že krvavo spravljenega lesa iz gozda, so mi povedali, da ne morejo pomagati... Bukve, hrasti, kostanji bodo ostali v gozdu, ali pa se prodali po nizkih cenah. Človeško življenje pa se ne bo povrnilo.... Mislim, da mi ni treba nadalje komentirati nobene stranke in nobenega ministra. Pomoč so nam ponudili, čisto preprosti ljudje, ki niso v nobeni stranki in niso ministri.

odgovor na članek: