"Otroke spravim v šolo, na delo se s kolesom približno štiri kilometre daleč pripeljem ob 9. uri. Odgovorim na 50 e-poštnih sporočil. Programiram. S sabo ves dan nosim pozivnik in prenosnik, če morda dobim poziv, da je treba nekaj nujno narediti. Na poziv se je treba javiti v petih minutah. Domov grem ob 19. uri, pozivnik in prenosnik imata polno baterijo. Če med potjo domov prejmem poziv, se moram ustaviti in narediti, kar je treba. Ko je ura 22.00, delo predam programerju v Dublinu, ki bo moje delo opravljal, ko bo pri nas noč. Programer sem že 30 let." (Donald William Gillies, programer, Google)

"Delovni dan pogosto traja od 9. ure zjutraj do polnoči. Na srečo sem doma zelo blizu, vmes lahko skočim domov in obratno, da preverim, ali testi programske opreme še vedno potekajo nemoteno. Budilka je vsako jutro brez izjeme nastavljena ob 6.30. V posteljo vsak večer padem kot pokošen, spim, a ne sanjam. Žena, tudi programerka, vstaja tri ure prej, da lahko popoldneve preživi z otroki. Dejstvo, da smo doma blizu dela, ima svojo ceno - če v družini ne bi bilo dveh dobrih programerskih plač, si hiše ne bi mogli privoščiti." (JK Megram, programer v podjetju, ki izdeluje čipe)

"Dogaja se, da opravljaš enako delo kot nekdo drug, ki pa se je po spletu okoliščin ali zaradi gole sreče znašel v startupu, ki ga je nekdo kupil za milijardo dolarjev. Zdaj na leto za enako delo kot ti zasluži desetkrat več." (Anonimni programer)

"V indijski Silicijevi dolini, mestu Bangalore, se pojavlja trend, o katerem tarnajo tudi v ZDA - programerji se zapustijo ter prenehajo skrbeti za svoje telo in zdravje. Polplešasti petindvajsetletniki s pivskimi trebuhi so v visokotehnološki sferi vsakdanji prizor." (Sanjeet Kathuria, programerka).

"Prebujanje, prha, vožnja na delo, ena ura v prometni gneči. Pred podjetjem ni prostega parkirnega mesta. Zajtrk pred računalnikom, delo, kosilo, delo. Ena ura vožnje nazaj domov, znova ujet v prometu. Spanje. Ponovi." (Anonimni programer)

Vir: članek