Še malo ostajam pri hišah, če že praktično vse življenje živim v njih. Tokrat se bom navezal na dve aktualni temi, ki sta se pojavili na ZAPSovi novi spletni strani Arhitektur(ne)politike. Prva je že poznana in v zadnjih letih že precej prežvečena tema o barvnih fasadah, bolje poznana pod terminom mavrični terorizem, ki srhljivo širi svoje barvite lovke tudi po večstanovanjskih stavbah. Druga pa je dilema o tem, ali res potrebuje vsaka hiša svoj vrt. Zanimivo pri tem je, da imata temi skupen izvor.

Hiša z okolico, slikarsko platno zatirane svobode

Najprej o fasadah. Kot rečeno, je bilo že dovolj povedanega in napisanega o tem, mogoče še preveč. Stroka obsoja kreativne izbruhe fasadnih slikarjev, ti pa se vztrajno sklicujejo na svoje pravice, češ “kaj bom JAZ počel na svoji LASTNI zemlji, pa nobenega ne briga!” (nekaj o tem fenomenu je razpredal tudi pisatelj Miha Mazzini). Vendar je nujno treba izpostaviti dejstvo, da je fasada del javnega prostora, saj je vsem na očeh. Če ima kdo fasado, ki zaradi živih barv mimoidočim povzroča napade epilepsije, bo pač moral odgovarjati za posledice. Zaradi tega bi, kot vse skupno dobro, morala biti fasada regulirana. Seveda obstaja tudi možnost, da se raja izobrazi v tej smeri in dojame, v katerem grmu tiči zajec, do takrat pa bo potrebna palica po betici.

Hobi slikarji se s tem seveda ne strinjajo, saj bi izgubili enega od zadnjih kanalov individualnosti oz. osebnega izražanja. Naj razložim. Človeku najpomembnejša vrlina je svoboda in v današnjem svetu je svobode vedno manj, saj smo neprestano omejeni z raznimi pravili. Malo je kontradiktorno, da zagovarjam uvedbo pravil za fasade, ker je že itak preveč pravil, ampak naj bo. Torej, omejeni smo z raznolikimi pravili, ki se jih moramo držati - v nasprotnem primeru lahko pričakujemo bolj ali manj drastične sankcije. Imamo državne in lokalne zakone, pravila obnašanja, pravila oblačenja, pravila v službi, pravila v izobraževanju, moralna pravila ... Skratka, skoraj vse, kar obstaja in nas obdaja, je podrejeno pravilom in zakonom. Naša svoboda je potisnjena na skrajni rob eksistence. Razen takrat, ko smo doma, v lastni hiši ali stanovanju - kralj(ica) na svojem posestvu, pa še to samo, če je naše ali pa če nosimo hlače v hiši.

Skoraj vse, kar obstaja in nas obdaja, je podrejeno pravilom in zakonom. Naša svoboda je potisnjena na skrajni rob eksistence. Razen takrat, ko smo doma, v lastni hiši ali stanovanju - kralj(ica) na svojem posestvu.

V nasprotnem primeru štrik ni daleč. Zakaj pa mislite, da so tako imenovane soccer moms oziroma bolj desperate housewives tako aktivne pri iskanju hobijev in zaposlitev, kjer bi se lahko izživele? Ker so doma prav tako brez prave svobode, razen pri izbiri blazin za kavč v dnevni sobi in kaj bo za kosilo. Posledično prihaja do izbruhov uveljavljanja lastne volje - vse frustracije zaradi nemoči in primanjkljaja svobode privrejo na dan in se manifestirajo v osebnem izražanju. Malo barve tukaj, malo barve tam, tukaj takšno pohištvo, v tistem kotu kamin, na tej steni znančeva slika, na nasprotni okrasne nalepke itd. Vse lepo in prav v mejah normale, dokler se nadobuden umetnik ne naveliča interjerjev in se loti zunanjosti ter s tem tudi našega skupnega prostora.

Celoten zapis se nahaja na Portalu PITA.