V prejšnjem članku sem omenil gonjo proti zvezdniškemu arhitektu Calatravi, čigar impozantna arhitektura v Valencii prehitro propada. Slovenija ni imuna na podobne težave. Največkrat je možno zaslediti tragične zgodbice o osnovnih šolah, v katerih ubogi otroci bodisi zmrzujejo bodisi se kuhajo na tropski temperaturi preko 30 stopinj Celzija

Arhitekturni biseri, polni banalnih napak

Morda so za pozornost krivi le prekomerno panični starši, ki želijo najboljše za svoje potomce, a problema ni mogoče spregledati. Na udaru kritik sta predvsem dve arhitekturno večkrat nagrajeni osnovni šoli. Prva je OŠ Ob Rinži Kočevje, delo Nicholasa Doda, Tadeja Glažarja, Vasje J. Perovića, Arneja Vehovarja in krajinske arhitektke Ane Kučan, kjer se arhitekturi očita napačna izbira materiala (beton), zamakanje ravne strehe, enormne toplotne izgube, pokanje tal, prehitro razpadanje fasade in stavbnega pohištva. Druga grešnica je OŠ Brinje na Grosupljem, delo arhitekturnega biroja Ravnikar - Potokar, kjer je znova kriv beton, ki je med slovensko javnostjo zaradi svoje vizualne podobe očitno zelo nepopularen. Dodatno se s strehe po njem razlivajo padavine, kar povzroča na že tako ali tako neprivlačnem betonu temne lise. Poleg tega je zahodna fasada z naklonom nepraktična, notranji hodniki pa veljajo za klavstrofobične.

Pod kritiko javnosti se ne znajdejo samo šole izpod rok znanih arhitektov, ampak tudi druge. Dober primer je II. OŠ Slovenska Bistrica, katere avtor je Matija Suhadolc, brat bolj poznanega vagabunda in bivšega profesorja na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo Janeza Suhadolca. Povsem klasično ima šola težave s pregrevanjem, ki so posledica neustreznega senčenja - na jug obrnjene učilnice so bile načrtovane brez senčil, kar je pomenilo 30 stopinj Celzija v razredih prve triade že v mesecu marcu. Dodatno pregrevanje povzroča steklena streha nad šolsko avlo, ki ima samodejno delujoča senčila, ki pa se ob premočnem vetru umaknejo; ker je na lokaciji šole pogosto kar močan veter, so senčila večino časa pospravljena in torej nefunkcionalna. Za popolno ironijo pa naj le omenim, da so pri projektiranju šole povsem pozabili na prezračevanje.

Vprašljiva kvaliteta in nefunkcionalnost nista odliki le osnovnih šol, saj jim po akutnosti takoj sledijo tržnice na prostem. Najzloglasnejši primer je mariborsko polje dežnikov izpod rok članov skupine Projektarna. Poleg funkcionalne nelogičnosti so glavna težava prav dežnikaste strukture, ki ne izpolnjujejo edine naloge, za katero so namenjene - zaščita pred vremenskimi vplivi. Ob dežju je vse mokro, ob vetru se strukture lomijo, ni zaščite pred mrazom ... Takšna tržnica bi mogoče funkcionirala nekje na jugu Španije, ne pa v Mariboru. Rešitev je tako popolnoma zgrešena, da so bili letošnjo zimo prisiljeni postaviti montažni šotor.

Ob dežju je vse mokro, ob vetru se strukture lomijo, ni zaščite pred mrazom ... Takšna tržnica bi mogoče funkcionirala nekje na jugu Španije, ne pa v Mariboru. Rešitev je tako popolnoma zgrešena, da so bili letošnjo zimo prisiljeni postaviti montažni šotor.

Drugi primer je celjska tržnica avtorjev Tomaža in Lene Krušec. Ponavlja se temeljni problem zaščite pred vremenskimi vplivi: zaradi visokih odprtin na robovih lahko dež ob zmernem vetru prodre globoko pod streho, kar pa seveda ni zaželeno.

Celoten zapis se nahaja na Portalu PITA.