V naravi konstantno potekajo boji za prostor tako v rastlinskem kot živalskem svetu. Gozdovi se širijo ali krčijo na račun jas, potoki in reke ustvarjajo zareze v krajini, živali označujejo svoje s hrano bogate teritorije itd. Nastajajo specifični habitati z edinstvenimi karakteristikami (niti dva habitata nista med sabo popolnoma enaka), med njimi pa nastajajo meje (ekotoni), kjer se pojavljajo robni učinki. Ekotoni so robovi med različnimi življenjskimi prostori, kjer se pojavlja visoka biotska raznovrstnost - število različnih oblik življenja je zelo veliko. Najbolj izraziti učinki robov se kažejo na območjih s fragmentiranimi habitati, ki prehajajo en v drugega in se med sabo mešajo. Dober primer so območja bibavice, kjer dinamičen nivo vodne gladine ustvarja mikrohabitate glede na zasičenost z vodo: nekateri predeli so vedno pod vodo, drugi le občasno, na tretje pa zaradi valovanja včasih prši, kar ustvarja mnogo različnih primernih pogojev za številne rastlinske in živalske vrste.

Človeška obsesija s postavljanjem mej

V naravi je značilno, da se habitati med sabo prepletajo in tvorijo mehke robove, kjer se robni učinek sploh lahko razvije. V nasprotju s tem je človek oblikoval prostore z izjemno ostrimi mejami. Začelo se je s preprostimi zatočišči, ki so ustvarila fizično mejo med notranjostjo - občutek identitete, varnosti in skupnosti - ter zunanjostjo. Z neolitsko revolucijo, ko je človeška vrsta začela živinorejo in poljedelstvo, se je nomadska kultura ustalila v naseljih. Za zagotovitev življenjskih potrebščin ni bilo več treba slediti hrani in vodi, ampak je naselje vse to že zagotavljalo na stalnem mestu. Zaradi potrebe po varovanju rodovitne zemlje, dostopa do sveže vode in drugih dobrin ter večanja populacije in s tem pogostejših stikov različnih plemen so se okoli naselij pojavili obrambni zidovi. Ti predstavljajo še eno ostro fizično mejo v prostoru. Edini robni učinek, ki se je pojavil med dvema naseljema (človeškima habitatoma), so bile borbe in vojne za primeren prostor ter naravne dobrine.

Čez čas so se zaradi specifičnih namenov razvile stavbe z različnimi funkcionalnostmi, kot so templji zaradi vere, šole zaradi izobraževanja, delavnice za opravljanje obrti, hlevi za rejo živali ipd. Nekoč multifunkcionalne stavbe, kjer se je zvrstilo celotno življenje od spanja in kuhanja do dela in obrti, so zamenjale gradnje z določenim programom.

Nekoč multifunkcionalne stavbe, kjer se je zvrstilo celotno življenje od spanja in kuhanja do dela in obrti, so zamenjale gradnje z določenim programom.

S tem se je prostor razdelil na programske enote. V urbanizmu se je princip drastično razširil na začetku 20. stoletja z uvedbo coniranja. To je bilo sicer mišljeno kot varovalni proces, ki bi preprečil brezglavo gradnjo in reguliral predpisane programe na primernih območjih (kot recimo kmetijstvo na rodovitni zemlji in umazano industrijo na degradiranih območjih, stran od stanovanjskih sosesk), a se je izjalovilo zaradi pojava preobsežnih homogenih območij. Industrijska območja so zasedla cela okrožja mest, pojavljali so se sprawli oziroma spalna naselja tisočerih hiš, ki so si bile vse podobne, mestna središča pa so zavzeli poslovne stavbe za bele ovratnike in nakupovalna središča. Večina starih mestnih jeder zaradi kulturnega varstva prostorsko in programsko ni mogla slediti temu trendu in nov program se je vzpostavil na mestnih obrobjih, ki so kmalu zaživela in posrkala življenje iz starih mestnih jeder, slednja pa so postala le še atrakcija za turiste. Največji krivec za to so velikanski trgovinski kompleksi, kot sta BTC v Ljubljani ali Europark v Mariboru, ki so prestavili mestne promenade v svojo notranjost.

Celoten zapis se nahaja na Portalu PITA.