Dragi Božiček,

vem, da je še dober mesec do božiča in jaz zopet prehitevam. A tokrat gre res za veliko željo. Ne prosim te za pete Jimmyja Chooja niti za noč v Peterburgu z Murakamijem, čeprav se ne prvega ne drugega ne bom branila. Letos je zadeva malce bolj kompleksna.

Vse se je začelo z nekim škandaloznim posnetkom. Saj veš, kako je, ko se Goga prebudi: tako tihotno, a vendar sem jih slišala reči: »To se ne bi smelo zgoditi! In takšni učijo naše otroke! Može on da kontroliše sistem, a ne može da kontroliše samog sebe!« Tako sem torej poslušala glasove ljudstva in kar silili so me, da naj vendarle pogledam škandalozni posnetek gospe in gospoda izpod režiserske taktirke mozoljastega pubertetnika, ki sta mu mamica in ati že za birmo podarila vrhunsko snemalno opremo iz Kitajske, da bi nekoč postal velik človek. A on se še vedno počuti majhnega, ko si stiska mozoljčke in v šolskem stranišču skrivoma masturbira, čeprav ve, da se to ne počne, da to ni v redu. Ko masturbira, vrata vedno zaklene, saj ve, da ko enkrat dovoliš vsemu svetu, da ti pogleda v spodnjice, tvoja dejanja več niso zgolj tvoja dejanja, temveč postanejo kost za glodanje celotnemu sistemu. Morda le šolskemu ali okoliškemu, pa vendar te je sram, ko ministriraš, frajerke s trajno v prvi vrsti pa si te ogledujejo kot satanovo seme. Beri dalje