Tako imenovana afera Depeša je danes celo tema skupne seje parlamentarnih odborov za zunanjo politiko in kulturo, ki jo vodita Matjaž Nemec (Socialni demokrati) in Violeta Tomič (Levica). O njej se nekaj izreka tudi predsednik republike Borut Pahor, gre pa za afero, ki je prejkone izmišljena, umetno nabildana, je produkt sforsirane virtualne resničnosti slovenske medijske scene ter predstavlja zgolj enega od vrhov brutalnih političnih spopadov med epidemijo koronavirusa.

10 RESNIC AFERE DEPEŠA

1 Na kratko: Depeša, ki naj bi jo pripravili na Uradu vlade RS za komuniciranje, konkretno naj bi jo napisal Uroš Urbanija, direktor urada in nekdanji novinar, poslali pa so jo, kot vladno depešo, na Svet Evrope, kjer so od slovenske vlade uradno zahtevali odgovor na pisanje novinarja Blaža Zgage, ki je na prostostoječi platformi Sveta Evrope za zaščito in varnost novinarjev (opomba: na tej platformi lahko vsak napiše, kar želi, tudi vsak od bralcev Požareporta, nihče pa ne preverja, ali zapisano res drži ali ne) objavil, da se znotraj Slovenije dogaja državni udar, da je tukaj strahovlada skrajno desne koruptivne vlade Janeza Janše, da preganjajo novinarje, njemu pa strežejo po življenju. Pri kroženju tega Zgagovega spisa je proaktivno sodeloval tudi Matjaž Gruden, direktor za demokratično participacijo pri Svetu Evrope in čisto naključno tudi kolumnist mariborskega časopisa Večer, znan po večkrat izraženih radikalno levih političnih stališčih.

Več o vsebini vladne depeše si lahko preberete na tej povezavi.

2 Vsebina vladne depeše je pravzaprav zelo resnična, razen nekaj tehničnih napak (o tem, recimo, kdaj je bil Peter Jančič razrešen kot odgovorni urednik Dela), ki pa na vsebino nimajo odločilnega vpliva. Prav tako depeša ni ideološka (tema), saj gre za zgodovinska dejstva. Če jih nekateri zanikajo zaradi ideologije in golih potreb političnega boja, to še ne pomeni, da dejstva niso dejstva.

In ker so podatki, zapisani v depeši, faktografsko dovolj resnični, tudi ne morejo biti žaljivi - niti za Slovenijo, niti za slovensko novinarstvo, kar skuša dopovedati del politike in najbolj privilegirani del novinarskega ceha. Saj, kar je resnično, pač ne more biti žaljivo.

Slovenski mediji kot monopol politične levice

Dejstvo je namreč, da vsi veliki (tako imenovani večinski, mainstream ali MSM) mediji, razen nekaj novih, vendar maloštevilnih, ki so vzniknili šele po slovenski osamosvojitvi, izvirajo iz "komunističnih časov": Delo, Dnevnik, Večer, Primorske novice, RTV Slovenija, paket revialnega tiska, znanega pod imenom Delo Revije, Mladina ...

Dejstvo je tudi, da politična levica prek tajkunov in kapitala ter političnih vzvodov dosledno nadzoruje vsaj 90 odstotkov slovenskega medijskega trga. Nadzoruje ga kapitalsko, proračunsko, uredniško oziroma novinarsko in poslovno, na primer z oglaševanjem. Vse to ima tipične značilnosti medijskega kartela in ta kartel se tako tudi vede. Podpirajo drug drugega, samo drug drugega vabijo v goste (kar velja tudi za državno RTV Slovenije in Slovensko tiskovno agencijo, ki sta sicer v javni lasti in ju financirajo davkoplačevalci, vendar delujeta kot izjemno agresivni del tega kartela), povzemajo in citirajo samo drug drugega. Dosledno, tukaj so brez milosti, kot bi šlo za kakšen kokainski medellinski kartel, še huje, vsak dan se bolj politično radikalizirajo. Tisti, ki smo se novinarstva šli že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, lahko to vidimo in tudi suvereno presojamo.

Dejstvo je tudi, da so nekateri mediji, ki so nastali celo pod okriljem politične desnice, danes že pristali med tistih 90 odstotkov medijskega trga, ki ga obvladuje politična levica. Tipičen primer je "desna" revija Reporter, prej imenovana Slivnikov Mag, ki ga je prevzel medijski tajkun Martin Odlazek - če izvzamemo posamezne kolumniste. Vsi drugi desni mediji, razen malega medijskega koncerna Ognjišče, ki je politično blizu RKC, so medtem že propadli.

In dejstvo je tudi, da politična levica prek kadrovskih in oblastnih vzvodov tesno obvladuje največjo slovensko komercialno televizijsko hišo Pop TV (Kanal A), čeprav je Pop TV ves čas v tuji lasti (doslej ameriški, zdaj pa prehaja v last najbogatejšega Čeha Petra Kellnerja) in posluje prek davčnih oaz. Kanal A, denimo, ki je sestavni del Pop TV, je nastal kot televizija stranke LDS, zamišljena in ustanovljena za vsak primer, za rezervo, če bi desnim uspelo zavzeti RTV Slovenija. Ker jim to ni, ker je levici pač uspelo obdržati primat na RTVS, so Kanal A - prek znane družine Polič - prodali Američanom.

Levici oziroma nekaterim frakcijam znotraj levice, je kadrovsko uspelo obvladovati tudi poslovni časnik Finance, sicer v lasti velike švedske založniške skupine Bonnier. Milan Kučan, denimo, se je avtorju teh vrstic sam pohvalil, da ga je Peter Frankl, dolgoletni direktor in odgovorni urednik Financ, prosil, naj reče Švedom, predstavnikom skupine Bonnier, ko so prihajali v Ljubljano, da je Frankl primeren za prvega človeka Financ, in ja, spomnimo, Finance so Kučanu leta 2003 podelile posebno nagrado za - ne boste verjeli - posebne gospodarske dosežke (vir). Kasneje je objem levice okoli Financ sicer popustil, saj so Finance postajale vedno bolj nišni medij in vedno manj politično vplivne, je pa nad Financami kljub temu še vedno zadržal velik vpliv Borut Jamnik, kar se je lepo videlo konec lanskega leta, ko je šlo za kulminacijo spopadov med kabinetom Marjana Šarca in Jamnikovim krogom.

In dejstvo je tudi, da veliko večino, če ne skoraj vse lokalne radijske postaje obvladuje levica, spet prek medijskega imperija Martina Odlazka.

Edini del medijskega trga, ki ni pod neposrednim objemom levice, je že prej omenjeni minikoncern Ognjišče, "imperij" okoli televizije in spletnega portala Nova24TV, kamor lahko prištejemo tudi revijo Demokracija, ki jo poslovno obvladuje madžarski medijski kapital (blizu Viktorja Orbana), politično pa stranka SDS, in del neodvisnih spletnih portalov, denimo portal, ki ga pravkar berete ali pa desnosredinska portala Domovina.je in Časnik.si pa tudi PortalPlus in seveda oddaja Faktor na TV3, če je govora o politično-informativnih medijih. In seveda družabna omrežja.

Posebna zgodba so Telekomovi mediji, spletni portal Siol.net in Planet TV, ki sta podobno kot državni Telekom Slovenije vedno plen vladajoče politike. Zadnjih sedem let je Telekomove medije trdno obvladovala levica, med vlado Marjana Šarca pa sta bila Siol in Planet nepojmljivo drastično zlorabljena.

3 Politična levica, pozor, kljub desnosredinski vladi Janeza Janše še vedno trdno obvladuje državno RTV Slovenija in vladno Slovensko tiskovno agencijo. Spletni portal RTV Slovenija - MMC na primer velja za pravo medijsko celico stranke Levica, vodstvo RTV Slovenija pa se med epidemijo vede kot politična stranka, ki je v spopadu z vlado?!

Politična levica trdno obvladuje tudi Društvo novinarjev Slovenije, ki se je kljub demokratizaciji Slovenije spremenilo v radikalno društvo novinarskih aktivistov, ki svojega kolektivnega političnega prepričanja sploh ne skrivajo več. Združenje novinarjev in publicistov*, ki pri Društvu novinarjev Slovenije in medijih levice sicer velja za izrazito desno, janšistično, a še zdaleč ni tako radikalno ter deluje bistveno bolj profesionalno in racionalno kot DNS.

4 In tako politična levica prek 90-odstotkov obvladovanih medijev precej uspešno, kar ni čudno, če ima tak medijski monopol, vsiljuje tezo, da je "normalno", resno, neodvisno in kredibilno novinarstvo tisto, ki je levo, torej oni, vsi ostali pa so "nenormalni", neresni, tabloidni, nekredibilni, lažnivi in polni sovražnega govora, če ne celo janšisti, kar je celo najhujša psovka med slovenskim večinskim "novinarskim cehom", ali novinarji iz madžarskega "imperija laži", kot prvi najraje pravijo onim na Nova24TV ...

(nadaljevanje jutri - 2. del)

* Avtor teh vrstic ni član nobenega novinarskega združenja, niti DNS ali ZNP, v slogu maksime slavnega ameriškega filmskega režiserja Woodyja Allena, ki je nekoč izjavil, da ne bi hotel biti član društva, ki bi njega hotelo za člana.

PRIHAJA NOVA KNJIGA BOJANA POŽARJA