Ko je bil nekdanji premier Miro Cerar ml. le še zunanji minister v komični vladi Marjana Šarca, mu je tedanji vodja njegovega kabineta Stojan Pelko (sicer dolgoletni tesni in vdani sopotnik Gregorja Golobiča, ki je med vladavino Roberta Goloba najprej postal programski direktor EPK Nova Gorica & Gorica, potem so mu zagotovili javnosektorsko službo direktorja ljubljanske Kinoteke, njegova aktualna žena Špela Španzel pa je - pri ministrici Asti Vrečko iz Levice - postala generalna direktorica Direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo) intelektualno priliznjeno, z izbranimi besedami, kot Pelko to zna in obvlada, prišepetoval, kako je on - Cerar - vrhunski material za predsednika države iz levega bloka. Toda tranzicijska levica, beri: Milan Kučan, se je odločila drugače, izbrali so še bolj noro ambiciozno, povsem brezkompromisno in tajkunskofinančno preskrbljeno Natašo Pirc Musar. Ko je Cerarju propadel tudi njegov zadnji kadrovsko-politični gambit, da med covidom in tretjo Janševo vlado postane nekakšen nadpolitik, kot predsednik državnega zbora, čemur Janez Janša in Zdravko Počivalšek, takrat že novi boss nekoč Cerarjeve SMC, nista nasedla, se je bil hočeš nočeš prisiljen vrniti nazaj v službo na matično pravno fakulteto v Ljubljani. Kjer se jr, kot se za bivšega predsednika leve vlade tako rekoč spodobi, ob prvi priložnosti prigrebel do funkcije dekana fakultete.

Hkrati se vrača na svoja stara pota zaželenega in kontroliranega komentatorja večinskih medijev, ki predvsem politično moralizira, mnogi neuki in površni novinarji pa ga običajno še vedno titulirajo z nazivom "ustavni pravnik", čeprav Miro Cerar to v resnici nikoli ni bil. Ponuja se tudi za govorca na procesijah različnih političnih strank (Logarjevi Demokrati, Prebiličev Prerod, celo pri Karlu Erjavcu se je pojavil, na veliki fešti nove Erjavčeve stranke Zaupanje v ljubljanskem Grand hotelu Union, a to menda iz družinskih razlogov, zato, ker je bil Erjavec ob začetku svoje uradniške kariere na ministrstvu za pravosodje protežiranec Cerarjeve mame, takratne pravosodne ministrice in podpredsednice LDS Zdenke Cerar. Tiste pokojne mame Zdenke, no, bila je tudi generalna državna tožilka, ki je nekoč dejala Tonetu Ropu, da njen sin Miro žal ni za politiko.

Kljub temu se Miro Cerar ml. ponovno ponuja za predsedniškega kandidata (hej, nove volitve PRS so že prihodnje leto!), čeprav vam bo javno to seveda takoj zanikal.

Vse lepo in prav, toda njegove medijske politično-moralne pridige, še zlasti takrat, ko govori o pravni državi in kadrovanju na ustavno sodišče (bil je pravkar na Odmevih, TV Slovenija, kjer je - med drugim - 17. junija 2017 pred Igorjem E. Bergantom odmevno in nepozabno izustil, "vsi vemo, kdo je Bojan Požar"), imajo en velik črn madež, za katerega se Cerar sicer dela, kot da ga ni. To pa je oseba po imenu Matej Accetto. Tisti ustavni sodnik, bil je celo predsednik ustavnega sodišča, ki je na ustavno sodišče prinesel (p)osebno personalno prtljago, imenovano doktrina eklatantnih laži. On je bil namreč prvi predsednik slovenskega ustavnega sodišča, ki je dokazljivo lagal (vir: Pravna klika SMC) - in ostal živ. No, ne samo živ, ostal je celo ustavni sodnik, še več, iz funkcije podpredsednika ustavnega sodišča je po teh razkritjih in dokazanih lažeh postal še predsednik ustavnega sodišča. Da o njegovih razvpitih kolobocijah z Golobovo novelo zakona o RTV sploh ne govorimo.

A spomnimo in ne pozabimo: na funkcijo ustavnega sodnika je Mateja Accetta, "tihega podpornika SMC", tako rekoč osebno, za roko, pripeljal Miro Cerar ml. in prav takrat - točno med Cerarjevo vladavino - se je začel tudi pospešeni razkroj ustavnega sodišča. Taisti Miro Cerar pa danes nonšalantno moralizira o kadrovanju ustavnih sodnikov in pravni državi?! Bi lahko tudi rekli, vse to je precej neukusno.

Dobite jo v vseh boljših knjigarnah po Sloveniji, sicer pa je na voljo - v tiskani ali elektronski izdaji - tudi tukaj: https://bojanpozar-knjiga.si/