Afere Roberta Goloba (15% v Bosni in Hercegovini, nakup oziroma prevzem svojega zasebnega podjetja BCP, d. o. o. z denarjem državnega podjetja, ki ga vodiš, kar si doslej, preverjeno, ni drznil storiti še noben direktor ali predsednik uprave državne družbe - vse podrobnosti na tej povezavi, (p)osebno financiranje vsaj ene novinarke z državnim denarjem, javno laganje o višini plače na GEN-I, prikrivanje dohodninske napovedi, "pozabil" prijaviti svoje premoženje Komisiji za prerečevanje korupcije in zdaj še famozni bančni račun v Romuniji (ko Golob nadbizarno trdi, da so mu leta 2018 nekje sredi Romunije, in to v podružnici avstrijske Raiffeisen Bank, nič manj kot ukradli identiteto?!*1) ter pripadajoči medijski odzivi nanje so tipični odraz (obraz!) slovenske tranzicije. So mešanica ponujenih in izkoriščenih možnosti, pohlepa, arogance, neučinkovitosti pristojnih organov in ne nazadnje dovoljenje za vse, razen morda za ubijanje še ne, ki ga - tako ali drugače, ob točno določenih obdobjih za določen čas uporabe - statusno pridobijo novi obrazi tranzicijske levice (Zoran Janković, Alenka Bratušek, Miro Cerar, Marjana Šarec, Golob) in za večinske medije pod kontrolo tranzicijske levice postanejo praktično nedotakljivi. In ko - vsaj za velik del volilnega telesa - postanejo tako rekoč politični bogovi, kar se zdaj, kot vidimo in spremljamo, dogaja Robertu Golobu, predsedniku Gibanja Svoboda.

On zdaj sicer ni označen za "Luko Dončića slovenske politike", lahko pa reče in počne vse, kar hoče, pa mu bodo eni, z mediji vred, ploskali. Saj pritrjevali bi mu tudi, če bi minuli petek na Trgu republike nonšalantno izustil, da je on na minimalcu.

Pri tem je seveda povsem jasno, da znotraj nobene spodobne evropske države noben politik ne more preživete niti ene same takšne afere, kaj šele vse skupaj, kot je tukaj in zdaj dopuščeno Robertu Golobu.

Pri nas pa mediji pod kontrolo tranzicijske levice, ki politično branijo Goloba, ob tem zagreto - in brez vsakršnega novinarskega preverjanja dejstev - poročajo, da gre za t. i. "predvolilne poskuse Golobove diskreditacije", ne pa za politikovo odkrito javno laganje, evidentne zlorabe davkoplačevalskega denarja in skoraj zagotovo tudi za kazniva dejanja. Noro.

Toda, čisto resno, če mu, recimo, Golobu precej naivno verjamemo, da on nima bančnega računa v tujini, predvsem seveda takšnega, za katerega pač Furs ne ve, recimo v Dubaju ali Panami, se moramo logično vprašati, kje, za božjo voljo, pa je potem res (skrit) Golobov denar?! Zato, ker je:

- Samo s plačo v zadnji štirih letih (!) zaslužil 1 milijon in 660 tisoč evrov.

- Ker Golob sam razlaga, da ima na banki prišparanih samo 180 tisoč evrov.

- In ker ima svoje nepremičnine (zemljišča), pri čemer naj bi mu bili dve zemljišči celo podarjeni (?!), zemljiško-knjižno prepisane na ženo Jano Nemec Golob*2, vključno s tisto parcelo v Kromberku (Nova Gorica), kjer stoji družinska hiša zakoncev Golob in ki je za nameček kupljena s kreditom pri Abanki (140 tisoč evrov) ...?!

Vir: Zemljiška knjiga

Povedano drugače:

Follow the money (sledi denarju). Potrebno je zgolj slediti denarju Roberta Goloba!

*1 Mirko Mayer ima prav, kdo pa je Golob v svetovnem merilu, da bi njemu ukradli identiteto?

*2 Zakaj Robert Golob praktično vse svoje nepremičnine prepisuje na svojo ženo Jano, ki pa z njimi, kot je tudi razvidno iz zemljiške knjige, ne more prosto razpolagati, je pa sploh posebno vprašanje ...?!