Milan Sellak

Pol stoletja od Kocbekove tržaške eksplozije ali zakaj Sinja knjiga ostaja edinstvena in zgodovinska slovenska listina.

Piše: Igor Omerza*

Julij Cezar je bil zaklan 15. marca, 44 let pred našim štetjem, torej na marčeve ide po rimskem koledarju. Dobrih dva tisoč let pozneje sta v Trstu zamejska pisatelja Boris Pahor in Alojz Rebula 18. marca 1975, trije dnevi so minili od marčevih id, na svetlo spravila znamenito knjižico (Udba jo večkrat imenuje brošura) z naslovom Edvard Kocbek - pričevalec našega časa. Pahor in Rebula sta jo zaradi sinjih platnic (resnici na ljubo, barva vleče precej na zeleno) ljubkovalno poimenovala Sinja knjiga. Kakorkoli že, v počastitev tega velepomembnega jubileja sem napisal knjižico Kocbekovo tržaško pričevanje in Udba* (moje platnice so sinje sinje!), ki bo premierno predstavljena točno na petdesetletnico izida pričevanja, torej 18. marca 2025 ob 11. uri na Slovenski matici (Kongresni trg 8 v Ljubljani).

Najpomembnejši del Sinje knjižice je samointervju Edvar

"Če smo ves čas pisali o nepredvidljivosti, lahko zapišemo tudi nekaj docela predvidljivega. Z mandatom sedanjega ameriškega predsednika se uvajajo spremembe, po katerih nič več ne bo, kot je bilo."

Piše: Boštjan M. Turk*

Na inavguracijo Donalda Trumpa so bili iz Slovenije povabljeni ljudje, ki predstavljajo pojem uspešnosti v svojem poklicu. V tem smislu sta izstopala Ivo Boscarol in Metka Zorc, ustanoviteljica mednarodnega centra za zdravljenje srčnih bolezni Medicor. Ivo Boscarol je v zvezi z Zorčevo na televiziji napovedal, da bodo zoper njo spričo tega najverjetneje naknadno izvedene določene represalije. Razlog je na dlani. Tistega dne v Washingtonu ni bilo namreč nobenega uradnega predstavnika današnje slovenske oblasti. Iz ljubljanske perspektive je bila ta odsotnost groteskna, a logična. Zunaj politično-medijskega tranzicijskega kokona (njegov pokrovitelj ostaja Milan Kučan) ne Robert Golob ne Nataša Pirc Musar namreč ne predstavljata dosti.

O Pirc-Musarjevi se je dokaj jasno iz

... se je na je na ploščadi Trga revolucije v petek, 1. decembra, okoli 12. ure zbralo kakih 30 do 40 Srbov in Črnogorcev (večinoma "domačih", torej živečih v Sloveniji), ki so protestirali proti prepovedi mitinga. (foto: Tone Stojko, RSNZ)

Piše: Igor Omerza*

Predsednik Zveze društev Sever Tomaž Čas neprestano in že kar nadležno pripisuje akciji Sever osamosvojitvene potence. Ta akcija, prav v teh dneh je potekala 35-letnica, je bila sicer pomembna in hvalevredna ter primerna za spominjanje, toda v njej ne boste našli, niti z lučjo pri belem dnevu, ščepca osamosvojitve. Tako politični naročevalci akcije (slovensko komunistično vodstvo) kot izvrševalci (slovensko notranje ministrstvo oz. predvsem njegova javna in državna varnost) so z akcijo zasledovali predvsem ohranitev socialistične oblasti in ohranitev Jugoslavije. Več o tem, veliko več si lahko zainteresirani bralec prebere v moji glomazni knjigi Udba in akcija Sever, kjer s številnimi in prvič objavljenimi dokumenti podajam po

Piše: Boštjan M. Turk*

Ob vseh zlorabah, ki si jih na račun državljanov v Sloveniji (a tudi v EU) privoščijo vladajoči, je treba vseeno pogledati za hip v tujino. Morda pa nauk zadnjih dveh tednov vrže kakšno luč tudi v slovensko temo. Francoski pesnik Paul Valéry je v znamenitem Obmorskem pokopališču izpovedal svoj optimizem z besedami: "Veter vstaja, poskušajmo tedaj živeti." Sledimo temu zgledu in se ozrimo po svetu, najprej seveda v ZDA.

Brez težav zato ugotovimo: zmaga Donalda Trumpa je logična posledica razvoja dogodkov. Da je temu res tako, pove dejstvo, da se je nekaj docela analognega zgodilo tudi v Evropi 9. junija, ob volitvah v evropski parlament.

Spomnimo: volivci so tedaj dobesedno kaznovali neosocialistične stranke, ki so eksperimentirale s temami, kot so nenadzorovane migracije, zeleni prehod, LGBT. To je bila hkrati tudi agenda zadnjega vodstva Evropske komisije, ki ji je predsedovala Ursula von der Leyen. Ob tem je treba nujno ugotoviti, da je prav nekdanja in sedanja p

Piše: Aljuš Pertinač*

Donald Trump je novi stari predsednik ZDA. Če je bila v prvo njegova izvolitev za voditelja če že ne najmočnejše, pa še vedno daleč najvplivnejše države na svetu presenetljiva in nepričakovana in če je bil njegov poraz na prejšnjih predsedniških volitvah kontroverzen, je njegova tokratna absolutna in popolna volilna zmaga čista kot solza. Trump je bil favorit vse od začetka, in to se je na koncu potrdilo tudi na volitvah.

Trumpa so podprli oziroma zanj volili praktično vsi. Podprl ga je Robert Kennedy mlajši, tako rekoč zadnji preživeli iz nekoč najmogočnejšega družinsko političnega klana v ZDA, ki je bil v startu sam neodvisni kandidat za predsednika, ker mu demokratska stranka ni dovolila, da bi se potegoval za njeno dominacijo. Kennedyjevi so simbol demokratov in prvič v zgodovini se je zgodilo, da bi kakšen kennedyjevec na predsedniških volitvah podprl republikanskega kandidata, kaj šele, kot sedaj kaže, imel pomembno oziroma izpostavljeno vlogo v njegovi priho

Piše: Boštjan M. Turk*

V Sloveniji je eksplodirala nezaslišana zloraba pravosodja. S tem smo dobili še en primer, ko se sodstvo izrablja za obračune s tako imenovanimi notranjimi sovražniki. Pravzaprav gre za najhujšo zlorabo od časa dachavskih procesov.

Bivšemu sodniku Zvjezdanu Radonjiću so na okrožnem sodišču v Celju namreč izrekli denarno kazen v višini kar devet tisoč evrov zaradi domnevnega obrekovanja in razžalitve sodnice Andreje Sedej Grčar in tožilke Blanke Žgajnar. Zdi se, da je sodišče slepo sledilo tožilstvu, brez pravega premisleka o resničnosti in teži obtožb. A ne konča se pri tem. Poleg denarne kazni mu nalagajo še plačilo sodnih stroškov, sodne takse in stroškov obeh oškodovank. In če teh stroškov ne bo mogel poravnati, mu grozijo celo s šestimi meseci zapora.

A dramatični vrhunec te zlorabe pravosodja je bila nasilna privedba nekdanjega sodnika, čeprav je imel legitimne razloge za svojo odsotnost - bil je namreč na bolniški. Vendar to sodišča očitno ni zanimalo. Ko je

Piše: Boštjan M. Turk*

Bolj ko se pomikamo v 21. stoletje, manj so voditelji Zahoda usposobljeni za to, kar naj bi opravljali. Najboljši zgled lahko najdemo v domačem logu. Pustimo ob strani ministre, ki so takšni kot glinasti golobi. Več jih je že na tleh kot v zraku. Prvi od golobov bi si - po svojih dejanjih - zaslužil biti zadnji od ministrov, a ga zakulisje zaenkrat še ne da. Zato tudi gledamo vse te komedije. Kdo mu je, Robertu Golobu, svetoval tolči po govorniškem odru v OZN, najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Razen če vprašamo Tomaža Akvinskega, davnega filozofa. Ta je dejal, da je od vseh kompliciranih vprašanj najbližje resnici prav tisti odgovor, ki je najbolj enostaven. In to je: Tina Gaber je divje ploskala, ko je njen fant tolkel po govornici. Slovenija ima izrazito šibkega voditelja in še bolj šibko vlado. O Nataši Pirc Musar ne bomo izgubljali besed: večkrat smo se že vprašali, kaj je narobe z narodom, ki si izvoli takšno predsednico. Ne da bi se zavedali, se Slovenija pri

Piše: Boštjan M. Turk*

Republika Slovenija že dolgo ni doživela takšnega udarca svoji suverenosti, kot se je to ravnokar zgodilo v zvezi z nominiranjem kandidatov za evropskega komisarja. Klofuta je še toliko bolj gorka, ker je priletela s samega vrha EU. To se je lahko zgodilo samo, ker postaja Slovenija pod Golobovo vlado "najšibkejši člen" celotne skupnosti.

Katerikoli kriterij vzamemo, povsod se potrdi omenjeno dejstvo. Imamo inflacijo, draginja raste, stopnja gospodarske rasti upada, število prijavljenih tujih patentov (in naložb) se je v času Golobove vlade zmanjšalo za četrtino, denar mečemo skozi okno (na primer ukinjanje TEŠ 6) in drugo. Če pa se ozremo na še bolj ključne kriterije, opazimo, da je tam še huje. Vzemimo za primer javno moralo. Tam smo izstopajoči najšibkejši člen. Poglejmo samo pravosodje, prvo institucijo, ki jo je poklicana varovati za vsako ceno. Nikjer v Evropi namreč ne srečate česa podobnega. Izide kazenskih procesov je mogoče z veliko stopnjo verjetnosti n

"Festival Svobode = Diktatura nevladnikov + balkanizacija"

Piše: Aljuš Pertinač*

Vprašanje, ki si ga vsi Slovenci, no, vsaj tisti, ki se nismo prepoznali v bizarni in zdaj že skenslani reklami Hoferja za medetnične odnose, zastavljamo te dni, je, kako za vraga je lahko Benjamin Šeško tisto zgrešil? Ampak odgovor na to vprašanje je zelo preprost. Beni je storil natanko tisto, kar storimo mi vsi, ko za volanom v križišču dolgo časa čakamo zeleno luč. Dokler gori rdeča, smo vsi na trnih in napeti, kot da čakamo na odrešitev. Ko pa ta v podobi spremenjene barve na semaforju dejansko pride, si oddahnemo. Se sprostimo. Raven sladkorja v krvi se zniža in naše reakcije postanejo počasnejše, zapoznele. Zato velika večina ljudi zelo počasi spelje, ko se jim prižge zelena luč. Ker so jo po svoje podzavestno v resnici že dosegli. Imajo zeleno in lahko gredo, ampak naenkrat se jim ne mudi več. Človekova psiha in biokemični procesi v telesu sta pač dve posebni zgodbi.

Ampak Šeško je seveda profesional