Ko sem bil leta 1992 po volitvah na eni izmed tehniških univerz v Nemčiji, me je tamkajšnji znani profesor s področja tehnike, ki je tudi Slovenijo zelo dobro poznal in ji je v bivši Jugoslaviji na svojem področju mnogokrat nesebično pomagal, vprašal: »Ja kaj pa vi Slovenci počnete tam doma?« Bil sem v zadregi, saj nisem vedel, kaj je s tem vprašanjem pravzaprav mislil, vendar je profesor zame mučen molk prekinil in nadaljeval: »Spet je na vaših volitvah zmagal vaš stari-novi reformirani komunist, skoraj dve tretjini glasov je prejel vaš tovariš Kučan.« »Žal v tem primeru nisem mogel kaj veliko storiti,« sem mu odvrnil. Nato je nadaljeval: »To je zelo slabo, zelo slabo, ne bo pravega in resnega razvoja.« Odgovoril sem mu, da ima Slovenija že tako velike težave s pojmovanjem razvoja. Profesor me je dopolnil z besedami, ki jih bom najprej povedal v nemščini, saj sem si jih zapomnil, kot bi bile izrečene danes. Dejal je: »Die Reformfächigkeiten von diesen Genossen sind immer sehr begrenzt. In Slowenien wird es in nächster Zukunft keine richtige wirtschaftliche Entwicklung geben.« Ali po slovensko: »Reformne sposobnosti teh tovarišev so vedno zelo omejene. V Sloveniji ne bo pravega gospodarskega razvoja.«

Pa pojdimo iz Nemčije v Slovenijo, v čas skoraj deset let pozneje, ko je bil g. Kučan še vedno predsednik Slovenije. Raziskovalna skupina na UL, ki sem ji tudi jaz pripadal, je za Sistemsko Tehniko (STO) razvijala program za krmiljenje stiskalnic. Skoraj dve leti je naša skupina intenzivno delala pri tem projektu. Za to delo je bila poprej s STO sklenjena pogodba za približno 100.000 DM, za ta zasluženi denar bi morali poravnati redne osebne dohodke sodelavca, iz preostanka pa smo nameravali kupiti novo raziskovalno opremo, ki jo zelo potrebujemo, če hočemo z drugimi univerzami držati korak v razvoju. Dveletni izdelek smo v roku predali STO, in to enemu od protagonistov oz. zvezdnikov Berglundove oddaje Resnica o Patrii, v kateri se je zaradi izgubljenega posla z osemkolesniki zelo proslavil z obtožbami na račun Janše. Moj takratni šef je leto dni kasneje s tem zvezdnikom iz STO na našo intervencijo dorekel plačilo in obljubljeno je bilo, da bo ta pogodbeni znesek nemudoma plačan. Žal pa smo še isti večer iz medijev izvedeli, da gre STO v stečaj, seveda smo se za pošteno zasluženi denar lahko obrisali pod nosom. Še več, glede na podpisano pogodbo in takratno davčno zakonodajo smo morali državi za izdane račune sproti plačati še DDV.

Ta usoda seveda ni doletela samo naše skupine, ampak še veliko drugih podjetnikov, ki so v dobri veri do zadnjega delali za STO, za kar niso dobili plačila in prav tako kot mi niso vedeli, da bo sledil stečaj. Poudariti je treba, da STO sploh ni kazala zunanjih znakov, ki bi nakazovali, da bo potreben stečaj. Zakaj stečaj, če za to ni bilo dejanske potrebe, zakaj veliki zvezdnik Berglundove oddaje ni povedal, da bo naslednji dan stečaj? Kaj je bil motiv za skrivanje? To so razložili poznejši dogodki. v stečaj poslani STO je za zelo majhna sredstva kupil g. Pavček, temu pa je sledil podpis »sporazuma« oz. pisma o nameri z Ropovo vlado, po katerem naj bi STO za potrebe ministrstva za obrambo (MO) izdelovala osemkolesne oklepnike, pozneje imenovane krpani. V razmerah »pajdaškega kapitalizma«, ki se je v Sloveniji takrat že zelo razbohotil, in kot je ta pojav poimenoval v tujini priznani slovenski ekonomist dr. Egon Zakrajšek, naj bi tako podpisano pismo o nameri pomenilo tudi že dogovorjeni posel. Še enkrat se vprašajmo, zakaj stečaj podjetja, če morda ni nujno potreben oz. zakaj skrivanje informacije o nameravanem stečaju. Kje so bile za to pristojne državne institucije, ki bi pod drobnogled vzele te dogodke. Kot vedno se tudi takrat niso odzvale oz. so namenoma odpovedale!

Posebej bi rad podaril, da je o stranpoteh stečajev podjetij in lastninjenja, predvsem na Koroškem, veliko pisal tudi novinar g. Miro Petek, ki je najbrž prav zaradi svojega pisanja skoraj izgubil življenje. Vprašamo se lahko, kdo je imel vzrok, da ga umori. Najbrž tisti, ki jih je g. Petek s pisano besedo javno razgaljal. Da storilci niso bili nikoli odkriti, je najbrž razumljivo, saj vidimo, da se tudi pri slovenski bančni luknji ponavlja isti vzorec, t. j. storilcev ni. Ne nazadnje bo tudi za to bančno luknjo kriv kar gospod Janša, za to se bodo potrudili pristranski mediji. Nekdo pač mora biti kriv, in Janša bo spet zelo priročno ime, da se ga obtoži in seveda tudi obsodi.

Po podpisu pisma o nameri je nastopila Janševa vlada, ki je glede osemkolesnih oklepnikov razpisala mednarodni natečaj. Na ta mednarodni razpis sta se prijavila finska Patria z mednarodno verificiranim in priznanim osemkolesnikom in STO, ki v trenutku, ko se je prijavila na razpis, ni imela niti razvitega prototipa, kaj šele mednarodno preverjen izdelek. To dejstvo, da STO ni imela ničesar, razen črk na papirju, je pred preiskovalno komisijo v DZ potrdil tudi takratni vodja proizvodnje v STO, g. Senica, in teh podatkov ne potrjuje le takratni minister g. Erjavec na TV soočenju z g. Golobičem, ampak so o tem, kot se temu po domače reče, takrat na Koroškem čivkali tudi vrabci. Omenjeni zvezdnik Berglundove oddaje je tudi nam osebno izdal skrivnost, da so na Gospodarskem razstavišču javnosti pokazali leseno maketo. Vodstvo STO je bilo tako prepričano v svojo zmago na tem natečaju, da so mislili, da jim ni treba nič storiti glede izkazovanja verodostojnosti njihovega izdelka oz. glede razvoja njihovega osemkolesnika, saj bo v takrat prevladujočem »pajdaškem kapitalizmu« samoumevno zmaga na razpisu lahko samo njihova, zmaga ne glede na lastnosti »izdelka«, ki so ga ponujali.

V STO so zelo lahkotno pojmovali razvoj, saj miselno niso dojeli, da smo v Evropi, kjer so drugačni standardi, ki zagotavljajo uspeh samo tistim, ki dovolj resno in strokovno rešujejo probleme tehnologij in razvoja novih izdelkov. MO bi tako moralo prijavo STO že takoj na začetku izločiti, saj ni verodostojno izkazovala, da že ima osemkolesni oklepnik, ki bi bil mednarodno preverjen in testiran in bi tako zadoščal zahtevanim standardom. Vsakdo, kdor ima vsaj nekaj tehnične izobrazbe, dobro ve, da je pot od ideje do izdelave načrtov, do razvoja tehnologije za izdelavo izdelka, do prototipa, do preverjanja prototipa, do končnega in mednarodno verificiranega produkta zelo dolga, draga in zahtevna. Dve tretjini te razvojne verige je želela STO kar preskočiti. To še posebno dobro razume tehnična inteligenca, kajti v Sloveniji je razumevanje razvoja pri ekonomistih zelo izkrivljeno oz. napačno razumljeno.

Sledila so testiranja oklepnikov na MO. Patrija se je v prav vseh pogledih izkazala zelo dobro, kako tudi ne, saj je v tistem času veljala za enega najboljših osemkolesnih oklepnikov na svetu, zato so mnoge države želele imeti ta osemkolesnik v svoji oborožitvi. Povedal bi vam nekaj podrobnosti o slabostih krpana oz. to, kar je STO prikazovala pod tem imenom, ki jih je ta v tržnem smislu še neobstoječi izdelek, kazal na nekaterih testiranjih. Rezultati kažejo na otroške bolezni razvoja tega oklepnika, na še zelo zgodnjo fazo razvoja oz. tega, kar je STO pod tem imenom predstavljala na raznih testiranjih in v javnosti. Pri testiranju vodotesnosti je posadko v prototipu STO ali karkoli je že to bilo, zalila voda. Sedaj pa vas vprašam: kdo bi kupil letalo, v katerem bi potniki na velikih višinah zmrzovali ali pa bi jim primanjkovalo zraka in bi bile težave z vzdrževanjem zračnega tlaka itd? Mislim, da nihče! Vsakdo, kdor spada v visoko, tehnološko-civilizacijsko razvito okolje, kjer velja za samoumevno izpolnjevanje dogovornih osnovnih tehničnih standardov, bi se odrekel temu projektu; če nič drugega ne bi noben pošten naročnik želel ogrožati življenja posadke in jo slabo zavarovane pošiljati v ogenj vojn. Kje je človečnost in morala? Morali bi storiti vse, da je ogroženost človeških življenj najmanjša.

Naslednja otroška bolezen se je pri krpanu kazala v povezavi z vidnostjo oklepnika ponoči. Ena zelo pomembnih zahtev pri teh oklepnikih je, da so ponoči čim manj vidni. Očividci na testiranjih so povedali, da se je tudi v tem primeru oklepnik znamke Patria odlično izkazal, Krpan pa bi bil, glede na to, kar je izkazoval v zvezi z čim manjšo vidnostjo ponoči, bolj primeren za »light show« pred kakim disko klubom, saj ga je bilo lahko opaziti daleč naokrog. Še kar precej pikantnih otroških bolezni glede krpana oz. tega, kar se je pod tem imenom skrivalo, bi lahko navedel. O tem morda kdaj drugič.

Torej v STO ali kje drugje izdelani prototip Krpana še zdaleč ni dosegal kvalitete, ki jo je na testiranjih izkazala finska patrija in bila še za 20 odstotkov cenejša. Ljudje, ki so se udeležili testiranj oz. so poznali rezultate testiranj, so razliko med patrijo in krpanom simbolično izrazili takole: »Glede kvalitete je bila razlika med tema izdelkoma približno taka, kot je razlika med avtom znamke Mercedes in nam dobro znanim starim »jugofičkom. Razlika v kakovosti je bila enormno v korist Patrie. Zanimivo je bilo poslušati glavne protagoniste projekta krpan, ki vseskozi zavajajo javnost, saj trdijo ravno nasprotno, da je bil njihov krpan na testiranjih boljši. To je velika laž in spuščanje megle na zadevo in sodni proces Patria, torej namensko lažejo. Pri tem zavajanju pridno sodelujejo tudi mediji, ki o tem delu zgodbe, to je o neobstoju in nekonkurenčnosti krpana, v primerjavi s patrijo, sploh ne poročajo. Tudi povzetek zaslišanja g. Senice, takratnega vodje proizvodnje v STO, pred državnozborsko preiskovalno komisijo je RTV 3 zelo popačila; nekatere dele zaslišanja so v povzetku ponovili kar dvakrat (baje jim jo je zagodel »škrat«), nekatere bistvene podatke z zaslišanja pa so kar izpustili, tako da si gledalec sploh ni mogel ustvariti jasne slike o dejanskem »obstoju«, beri neobstoju krpana. Mediji res zelo pazijo, da se ta del zgodbe v javnosti sploh ne bi pojavljal, saj bi se potem vremena Kranjcem glede afere Patria zelo hitro zjasnila. Mediji torej zavajajo slovensko javnost, ker ne povedo celotne zgodbe. To z njihove strani ni profesionalno, je intrigantsko.

Sodni proces Patria ima vse značilnosti nekdanjega dachauskega procesa. Tako takrat kot tudi sedaj so bile obtožbe absurdne in izmišljene, da jih je javnost sprejela kot dejstvo, pa so tako takrat kot v aferi Patria poskrbeli mediji z nenehnim ponavljanjem neresnic. Če slovenska javnost ne more izvedeti, da tržni izdelek krpan sploh ni obstajal, ob tem pa nas vsak dan bombardirajo z novicami o »pravnomočno obsojenem kriminalcu z Doba«, potem sodelujejo pri izkrivljanju resnice in utrjujejo popolno laž, da je Janša zaprt, ker je kriminalec. Povsem jasno je, da v Sloveniji vlada absolutizem pristranskih medijev.

Pozitivno zgodbo so v zgodovini vedno delali pokončni ljudje z močno hrbtenico in nikdar ljudje, ki so pozabili, kaj so bistveni atributi, ki naj bi krasili intelektualca. Izobražencev imamo v Sloveniji veliko, pravi intelektualci pa zagotovo niso v večini. Intelektualec zna iti v globino in nikdar ne ostane na površini, se ne ustavi pri tem, kar mu servirajo mediji ali kar je prevladujoče mišljenje okolice oz. kar pravi določena državna institucija. Intelektualec zna stvarem dati pravo vrednost oz. do njih vzpostaviti zdrav in kar se da objektiven odnos. Po drugi strani pa lahko omahljivi izobraženec hitro postane orodje, s katerim se da manipulirati oz. velikokrat nevede podpira oz. sodeluje pri manipulacijah drugih.

V sedanji vladi Mira Cerarja imam dva kolega, ki ju osebno poznam že skoraj 25 let. Ko sem jima hotel, seveda še preden sta postala ministra, razložiti tudi tehnični vidik o obstoju oz. neobstoju Patrijinega konkurenta krpana, sem pri njiju doživel popolni intelektualni mrk. Niti poslušati nista hotela, izgovarjala sta se na dokaze sodišča, ki so napisani kar na 20.000 straneh, zdelo se mi je, da proces dekadence v Sloveniji še kar napreduje in se je ukoreninil tudi pri tistih, ki odločajo o nas. Janša je po njihovem kriv, ker ga sovražijo, zato da se lahko še naprej oklepajo privilegijev in duha prejšnjega sistema. Tudi Goebbels je pridno delal za to, da so bili Judje osovraženi in krivi za vse tegobe. Slepo verjeti v odločitve slovenskih sodišč, ki nikdar niso doživela notranjega očiščenja, je najmanj neodgovorno. Kje je bistveni atribut, ki bi moral krasiti vsakega intelektualca, da moraš v vsaki pomembni stvari iti v globino; demokracija ni za vedno dana in ni sama po sebi umevna. Etično in kulturno smo Slovenci padli tako nizko, da nismo več sposobni opraviti analize, kaj so vzroki in kaj posledice za razmere, v katerih smo. Če ostaneš na površini, potem začne prevladovati kultura »vsegliharstva«. Kultura je lahko največji generator razvoja, nasprotno pa je izkrivljena kultura največji zaviralec razvoja.

Vrnimo se k problemu razvoja novih izdelkov in tehnologij v Sloveniji. Besede v začetku omenjanega profesorja da v Sloveniji ne bo pravega razvoja, sem že omenil. Prav jezni smo bili predvsem tehnično izobraženi, ko je g. Kučan v času svojega predsedovanja vedno reagiral na vsak javno izražen dvom glede pozitivne naravnanosti revolucije na Slovenskem. Ni pa javno reagiral na takrat jasne znake stranpoti glede lastninjenja, predvsem pa na odločno premajhno razvojno usmerjenost slovenske industrije in gospodarstva nasploh; od tega je seveda odvisna ekonomska perspektiva in s tem tudi kvaliteta našega življenja in naših zanamcev.

 Dosegel je dve veličastni zmagi na volitvah, kar bi ga moralo še posebej obvezovati, da bi lahko javno, tudi v parlamentu, če je to potrebno, izpostavljal nerazvojno usmerjenost slovenskega gospodarstva in stranpoti lastninjenja. Če bi svoje predsednikovanje dojemal širše, potem bi moral ukrepati v tem smislu. Žal je bila takrat bolj prioriteta netransparentno lastninjenje, razvoj pa je bil potisnjen na stranski tir. Posledice tega vidimo vsak dan, saj vsak dan slabše živimo, na lestvici konkurenčnosti stalno padamo, za mlade pa je Slovenija postala neperspektivna država, torej popolna katastrofa. Primerjava kvalitete oklepnikov Patrie s krpanom je glede pojmovanja in razumevanja razvoja in poštenega konkuriranja na svetovnem trgu tesno povezana s stanjem duha v Sloveniji. Vse to lahko pripišemo »pajdaškemu kapitalizmu«, ki negira konkurenčnost in je v Sloveniji vse bolj motivator ohranjanja bivšega socialističnega klientalizma in privilegijev.

Zagotavljam vam, da je v Sloveniji dovolj odlične tehnične inteligence, da bi ob primerni razvojni politiki in pristopu in času razvila ne samo osemkolesni oklepnik, konkurenčen finski Patrii, temveč tudi druge izdelke, od katerih bi spodobno živeli vsi v Sloveniji in mladim ne bi bilo treba zapuščati domovine.

Torej STO v tržnem smislu ni imela izdelka. Če se pa sedaj kot tehnično izobražena oseba laično ozrem še na pravni vidik, sta v zadevi Patria znani dve neizpodbitni dejstvi:

1. Obstajala je mednarodno verificirana in tržno zelo uspešna patrija, ki je bila za 20 odstotkov cenejša in se je na testiranjih odlično odrezala.
2. Krpan STO v tržnem smislu sploh ni obstajal. Prototip nikjer v svetu ni tržna kategorija v smislu, da bi ga lahko masovno izdelovali in prodajali. Na testiranjih še zdaleč ni dosegal kvalitete konkurenčne Patrie.

Kako je torej v pravnem smislu možno postaviti enačaj med patrijo, ki je tržno obstajala, in krpanom, ki tržno ni obstajal. Kako je mogoče obtoževati Janšo, da je deloval v korist Patrie, če konkurent sploh ni obstajal?. Pravo mora zajeti dejansko stanje problema. Če to ne naredi pravilno, potem so tudi procesirane sodbe skrpucalo, so nelogične, nepoštene in v posmeh zdravemu razumu. Če se metaforično izrazim, je njihov rezultat ta, da sonce sije ponoči, luna pa podnevi, torej so sodbe lahko v popolnem nasprotju z zdravo pametjo.

Sodni proces Patria je trčil ob čeri tehnične stroke in tukaj sodstvo nima več dobrih rešitev. Povsod po svetu, kjer so sodbe odvisne od strokovnih argumentov, si sodišča ne upajo in ne dovolijo, da bi šle mimo stroke; za strokovna mnenja najemajo eksperte. V procesu Patria pa so naša sodišča tehnično stroko popolnoma ingnorirala. So se sploh vprašala, zakaj naj bi Janša sprejemal obljubo podkupnine, za kar seveda ne predložijo nobenih dokazov. Tehnična stroka v izbirni komisiji je jasno povedala, kdo je boljši. Torej to, da bi Janša pomagal Patrii, nima nobene osnove. Motiv pa je imela nasprotna stran – da prek pravosodja doseže tisto, kar ji ni uspelo na natečaju.

Še enkrat sprašujem slovensko sodstvo: kako lahko Janšo obtožujete in tudi obsodite, če vemo, da je imela Patria oklepnik, ki je bil mednarodno priznan in verificiran in kar za 20 odstotkov  cenejši od krpana in se je kot prototip ali karkoli že je STO pripravila za testiranje, klavrno odrezal?!

Še enkrat bom ponovil, če bi g. Erjavec in s tem MO dali kaj na spoštovanje evropskih standardov, potem bi moralo MO prototip krpana zavrniti že takoj ob prijavi na razpis, ga izločiti. Sicer bi po izkazani logiki moralo MO sprejeti na testiranje vsakega, ki bi se predstavljal, da bi lahko izdelal osemkolesnik. Če se pošalim, bi morali na testiranje sprejeti tudi izdelek soseda Lojzeta, katerega izdelek bi na zunaj imel videz osemkolesnega oklepnika, vendar pa bi bil izdelan iz lesenih desk. V resni vojski, ki skrbi za varnost vojakov, se kaj takega najbrž nikdar ne bi zgodilo – da bi se nekdo uvrstil na testiranje in pri tem tudi resno konkuriral za zmago s še nerazvitim izdelkom, razen če to ne bi bil natečaj za razvoj prototipov osemkolesnikov in ne za nakup osemkolesnikov. Pa bodo nekateri rekli, da bi krpan lahko delali po licenci avstrijskega pandurja. Jaz pa jim odgovarjam takole: posedovati načrte še ne pomeni ničesar, pomembno je, ali določen proizvajalec obvladuje tehnologijo izdelave tega proizvoda. Tako lahko dobim vse podrobne načrte za Space Shuttle, vendar so le redki na svetu, ki obvladajo tehnologijo za njegovo izdelavo.

Ta zgodba v zvezi s privolitvijo MO, da je osemkolesnik krpan lahko sodeloval na testiranjih, me spominja na basen o ježu in lisici. Jež prosi lisico, če bi se lahko malo pogrel v njenem toplem brlogu, saj je zunaj zelo mrzlo. Lisica je velikodušna in v to privoli. Potem pa se jež zelo »razkomoti« in zavzame celoten prostor v brlogu in nazadnje mora lisica brlog zapustiti.

MO je velikodušno dopustilo testiranje tudi v tržnem smislu neobstoječega krpana, čeprav ji tega ne bi bilo treba. Verjetno se niso hoteli zameriti vplivnim možem tega projekta in so naivno mislili, da bodo pri izboru oklepnika odločali rezultati testiranja. Na MO so jim tako ponudili prst, vplivni ljudje, ki so bili za krpanom, pa so zagrabili celo roko in zahtevali, da mora biti zmagovalec tega natečaja krpan. Problem STO je bil v neodgovornem politikantskem tehnološkem razvoju oz. v elitah, ki so se zanašale na »kulturo pajdaškega kapitalizma«, posledice pa so v vsej silovitosti izbruhnile na dan prav v aferi Patria.

Moj prijatelj vinogradnik je zadevo Patria komentiral takole: »To je približno tako, kot če bi se jaz prijavil na natečaj za izbiro najboljšega vina v znani restavraciji, vendar pa za pridelavo vina še nisem posadil vinograda, imam le zemljišče. Na natečaj tako pošljem mešanico kupljenega in sosedovega vina. Seveda tako vino ni kvalitetno in zato tudi ni izbrano; izbrano je bilo kvalitetno vino tretjega soseda. Ker se z izborom ne strinjam, se začnem tožariti po sodiščih, v to vprežem vse svoje dobre zveze in poznanstva na policiji, sodišču in pri drugih stricih«.

Slišim ga. Roblekovo in g. Maslešo, da se izvaja pritisk na sodišče in da se bodo tem pritiskom uprli. Jaz pa postavljam nasprotno tezo, ali niso morda delovali pritiski na sodišče z nasprotne strani, t.j. s strani glavnih protagonistov projekta o krpanu, pri čemer jim sekundira tudi politika. in se tem pritiskom niso mogli oz. želeli upreti. Če sodišče procesira tako nelogično sodbo, metaforično rečeno, da sonce sije ponoči, luna pa podnevi, pri čemer ni bil predstavljen niti en dokaz proti Janši o pristanku na podkupnino, potem je druga možnost zelo aktualna.

G. Miro Petek je podal informacijo, da STO toži državo za 500 milijonov EUR zaradi izgubljenega posla z osemkolesnikom krpan. Nič resnega ne narediti za razvoj oklepnika in potem še dobiti 500 milijonov na sodišču, je veličasten uspeh za lastnike STO. Bo to postal princip slovenske ekonomije in reševanja nekonkurenčnih podjetij? Bolj malo delati, veliko lobirati, pritiskati, blefirati in odlično zaslužiti, ja, to je tisti »pajdaški kapitalizem«, ki mu očitno pomaga tudi slovensko sodstvo.

Po vseh letih afere Patria smo tam, kjer smo. Javni mediji so s pomočjo sodstva izmaličili voljo in vedenje opozicijskih volivcev. Zadnje volitve pomenijo polom demokratizacije slovenske države. Ozaveščeni volivci bi se morali ravnati predvsem po programih strank in po dejstvu, da se je treba izogibati absolutni večini pozicije v parlamentu, ne glede na to, ali je leva ali desna. Še huje pa je, če imaš tudi v opoziciji leve somišljenike in »vojake«, kot se je zgodilo tokrat pri nas. V začetku omenjeni profesor iz Nemčije mi je tudi dejal: »Intelektualci bi morali paziti, da nobena opcija na volitvah ne pridobi absolutne večine, zato bi se morali odločati tudi na tej osnovi in temu primerno. Naše nemške izkušnje iz leta 1933 so preveč krute, ne smemo podleči politiki hujskaštva. Nikoli več!«

Naj sklenem: tokratne volitve so naša nacionalna sramota. Sodstvo, mediji in politični konkurenti, opravičite se že enkrat vodji opozicije! Vendar ne gre samo za Janšo, ampak predvsem za resnico in pravico in demokracijo. Afera Patria je velika prevara Slovencev; pri tem so odpovedali pravosodje, prevladujoči mediji, varuhi človekovih pravic, predsednik republike itd. Menim, da tisti, ki govorijo o dekadentnosti v Sloveniji, najbrž niso daleč od resnice.