RESNIČNI DOLG

Ob obilici afer, ki vsakodnevno polnijo medije in naša ušesa, skoraj ne slišimo nečesa, kar je s potenciranjem begunske krize postalo še ena modna floskula politikov: Ne moremo več sprejemat in reševat sto tisoče beguncev (pardon, migrantov). Potrebno je izboljšat razmere v njihovih deželah, da jim ne bo treba več bežati...

Potem so nas zdaj začeli pomirjati, da begunce lahko sprejemamo, dokler ne začnejo ogrožat nas, našega udobja, premoženja, bonitet, zdravja in celo življenj... Kljub dognanjem, da so najnovejše teroristične akcije v Evropi izvedli evropski državljani, pa so naenkrat namesto vseh lačnih in prezeblih potencialnih novih evropskih "komunalcev" za dosledno kontrolo na ponovno oživljeni Schengenski meji postali zanimivi le še "pretepeni in življenjsko ogroženi", ki obljubijo, da BODO ZAPROSILI za (kakšen že?) azil...

Razmislimo malo. Če v Evropo pride 7,5 milijona beguncev ali pa migrantov, je to 1% nas vseh Evropejcev. Če se vsak od nas odreče enemu odstotku svojega udobja (in niti ni treba za 1% povečati količine našega dela), bi vsi ti begunci dosegli enako količino udobja in varnosti tukaj. Pa ne mislim, da moramo zdaj vsi delat za begunce, postavljam smo hipotetično vprašanje: Ali bi nas ta 1% res tako obremenil, da bi bilo ogroženo karkoli od NAŠEGA? Če pa prištejemo še enak procent povečanja našega dela, prispevek gospodarstva in držav, se pa ta odstotek še precej zmanjša za vse... Ali je potemtakem res, kar nam nakladajo politiki? Da smo že pri 200 tisoč migrantih dosegli ta prag ogroženosti nekih naših vrednot in lastnine? Za Slovenijo bi bila ta številka 20.000. Imeli smo že precej več beguncev iz Bosne – a se nam je kaj poznalo?

Vendar do izvirnega greha je še daleč. Ugotovitev, da moramo izboljšat razmere tam še ne pomeni ugotovitve, kdo je za takšne razmere tudi dejansko odgovoren. Seveda, nas je najlažje naplahtat, da je islamska država... Pod krinko dobrodelnosti in pomoči boste spet pometli pod preprogo vzroke za slabe razmere tam, od koder (trenutno) ljudje bežijo. In kako boste, dragi politiki, izboljšali te razmere? Z bombardiranjem po dolgem in počez in po rusko (da ne bi imeli slabe vesti, ker se Američani nočejo odkrito mešat v nekaj, kar so sami zakuhali), da bi uničili tiste, ki navidez ogrožajo NAS in ne begunce, ter potem s šotori, polnimi vrečami GS koruze in praznimi za pobita trupla?

Za te njihove razmere se brigamo zdaj, ko naj bi nam ta reka ljudi po grožnjah politikantov že ogrožala naše udobje. Ampak te razmere niso nič drugačne in nič bolj strašne, kot so bile prej na tem področju, v Palestini, Libanonu in Iraku, s pobijanjem ljudi in zavzemanjem ozemlja, ki ga je sprožil Izrael že pred desetletji, nič drugačne kot v Ruandi ali Sudanu, kjer so skorumpirane oblasti preko ideoloških manipulacij s prebivalstvom pobile na sto tisoče ljudi, v Nigeriji kjer Shell s požiganjem naftnega plina uničuje vode, naravno življenje, polja in prebivalstvo, v celotni centralni Afriki, ki je postala testni poligon za preizkušanje farmacevtskih zvarkov nad umetno produciranimi boleznimi, kot je ebola, v Argentini in Braziliji, kjer so Monsanto in podobni pokradli domačim kmetom in državi na milijone hektarov zemlje in jo zastrupili z GS sojo, v Indoneziji kjer molzenje plina, nafte in zemlje z rastlinskimi olji povzroči tako mimogrede v obliki cunamija 300.000 mrtvih... In razmere niso bistveno drugačne še na veliko drugih koncih Zemlje. In za te razmere se v preteklih desetletjih nismo prav nič brigali in se še danes ne, niti ne v severni Afriki, kjer se je reka utapljajočih se beguncev začela...

Da pa bi uspeli najti tisto manjkajočo ugotovitev, kdo je odgovoren za te razmere, ki bi nam tudi olajšala odločitve, kako res te razmere zares izboljšati, sem sestavil nekaj naslednjega razmišljanja. Nekaj teh zapisov je tudi že starejšega datuma, ampak na žalost še vedno, celo še vedno bolj aktualnih.

Kaj je terorizem?

Ta pojav si v smislu do sedaj povedanega zasluži posebno obravnavo. Posledice različnih napadov so res grozljive, toda ljudje, ki to opazujejo z večje razdalje, skozi informacijske medije, sprejemajo to kot nekaj senzacionalnega, enako kot vse druge "zgodbe", ki za nekaj dni pridejo na naslovnice in v prve minute TV poročil. Naslednji dan pride nova senzacija, ali pa jo mediji sami ustvarijo, saj brez tega ne bi bilo mogoče prodajati velikanskih naklad vseh mogočih časopisov in programov.

Naj naslednji odstavki ne bodo videti, kot da teroristična dejanja zagovarjam. Izgubljena življenja, uničene družine in premoženje posameznikov so zanje pač vedno nekaj, česar si v svojem vsakdanjem življenju niso mogli predstavljati, velik šok, katerega posledice je skoraj nemogoče odpraviti. Biti mora jasno, da so takšni posegi proti posameznikom, ki so del nekega sistema, ki so prisiljeni živeti tako, kot sistem narekuje, nedopustni.

Kaj si danes predstavljamo pod pojmom "terorizem"? Vsekakor predvsem pripravljanje in izvajanje oboroženih napadov organiziranih ilegalnih skupin na vojaške, politične ali gospodarske objekte in subjekte, ki so lahko natančno izbrani, ali pa so naključne žrtve napada. Teroristi in teroristične skupine običajno pripadajo nekemu povsem drugačnemu okolju, kot pa je tisto, proti kateremu izvedejo napad. Običajno jih imamo za skrajne, neuravnovešene, nasilne, neizobražene, ki se v miren svet, v katerem bi radi živeli vsi ostali (ki niso teroristi) enostavno niso sposobni asimilirati. Niso sposobni razumeti zakonitosti tega okolja in bi ga zato enostavno radi uničili ter vzpostavili svojega, osnovanega na oblasti nasilja. Običajno so izvajalci terorističnih napadov verski blazneži, organizacije za njimi pa oblasti željne skupine, ki razlike v verovanjih izkoriščajo za napihovanje verskega fanatizma in vcepljanje pripravljenosti izvrševati tako nasilna dejanja. Globoka razcepljenost se kaže predvsem v odnosu teh skrajnih muslimanskih skupin do zahodne civilizirane kulture.

To je zelo nevarno predstavljanje, ki nam je bilo vcepljeno s strani naših zahodnih političnih voditeljev. Ker gledamo večinoma le posledice njihovih napadov, nam taka enostranska predstava onemogoča neobremenjen in z distance usmerjen pogled na vzroke nastanka teh fanatičnih skupin.

Teroristična dejanja so nesporno, večinoma usmerjena proti zahodnemu, kapitalističnemu svetu. Največ je seveda slišati o terorizmu Arabcev nad marljivim in discipliniranim židovskim ljudstvom. Ti napadi so najpogostejši, vendar ne zavzemajo katastrofalnih obsegov, kot je to v precej primerih napadov na objekte Združenih držav Amerike. S sveto vojno proti njim se ukvarja še nekaj terorističnih organizacij več, kot z Izraelom.

Večinoma za vsak napad teroristična organizacije tudi prevzemajo odgovornost, zaradi reklame včasih še celo dve za posamezen napad. Napad z ugrabljenimi letali na Svetovni trgovinski center v New Yorku resnično nima primere z ničemer doslej. Kasnejše preiskave in objavljene izjave terorističnih voditeljev so pokazale, da je do tedaj precej skrita, vendar dobro organizirana Al Kaida zasejala veliko mero strahu med zahodnimi politiki. Vprašanje je, ali bo kdaj jasno, kdo ga je pripravil in vseeno je, ali bodo Bin Ladna ujeli ali ubili v tako nastali protiteroristični vojni. Dejstvo je, da se s tem napadom in še z vsemi drugimi strinja mnogo muslimanskega prebivalstva. Tudi če tega Bin Ladna ne bo več, se bo našlo na desetine drugih, ki bodo pripravljeni nadaljevati s takšnimi akcijami, če se ne bodo spremenili temeljni odnosi med državami, narodi in gospodarstvi.

Dejstvo je tudi, da je terorizem proti ZDA usmerjen predvsem v gospodarstvo in vojaške državne objekte, ki interese tega gospodarstva ščitijo po vsem svetu.

Postavimo si na tem mestu vprašanje, odgovor pa bomo poskušali poiskati v nadaljevanju.

Kaj počnejo ZDA narobe, da se proti njim obrača tako velik del svetovnega prebivalstva? Kje so pravzaprav dejanski vzroki, zaradi katerih se teroristični napadi nadaljujejo? Ali gre res samo za brezupne poskuse posameznikov, čeprav bogatih in vplivnih, ter njihovih somišljenikov, združenih v katerikoli od poznanih terorističnih organizacij, da s temi dejanji sesujejo neko gospodarstvo zato, ker sami ne morejo živeti v tako urejenem blagostanju?

Kaj se je dogajalo in se še dogaja v Evropi?

Skorajda ni velike evropske države, ki se v preteklosti ni soočala, ali pa se še danes bori z organizacijami, ki poskušajo s terorističnimi dejanji doseči neke cilje. Kakšni so ti cilji, predvsem pa, kje so vzroki zanje?

V desetletjih po 2. svetovni vojni so bili cilji nemške Bader-Meinhof in italijanskih Rdečih brigad politični – sprememba družbenega reda po vzoru vzhodne Evrope, žrtve pa predvsem demokratično in kapitalistično usmerjeni politiki. Cilji danes delujočih IRE na Severnem Irskem in ETE v Španiji se bolj nagibajo k osamosvojitvi narodov ali njihovih delov izpod nadvlade večjih v njihovih skupnih državah. Na Severnem Irskem je vzrok prav gotovo naselitev protestantskega prebivalstva v katoliško deželo v preteklosti. Ta naselitev je bila vzpodbujana in varovana s strani močne sosednje kraljevine Anglije, ki danes to prebivalstvo še vedno ščiti in vzpodbuja njegov lastni (še nasilnejši) terorizem proti prvotnemu prebivalstvu. Kaj je torej IRA? Je ta organizacija glavno gonilo terorja v tej deželi, ali le odgovor na drug, že prej vsiljeni teror. Je to teroristična organizacija ali je že (narodno) osvobodilno gibanje? Proti takšnim oblikam nimamo tolikšnega odpora, če le spoznamo, da neka oblast res tako krši pravice dela populacije, da le-tej ne preostane drugega, kot oborožen upor.

Tudi Baski imajo svoje vzroke, predvsem zgodovinske, da se upirajo španski državi in se borijo za neodvisnost. Svojo kraljevino so imeli že pred tisoč leti, kasneje pa so si jih razdelili vojaško močnejši Španci in Francozi ter jih skoraj eno petino pregnali v izseljenstvo. Najhuje so jih tlačili pod fašističnim Francovim režimom, ko je nastala tudi ETA.

Slovenci smo prav tako imeli svojo zgodovinsko državo in so nas kasneje rezali in delili, asimilirali in ekonomsko izkoriščali na vse mogoče načine, od nemških grofov, avstro-ogrskega cesarstva do komunistične Jugoslavije. Dejstvo pa je, da so naši sedanji politični veljaki odkrili pravi trenutek in si pod krinko prehoda v demokracijo pri zahodnih državah izposlovali privolitev, da se iz zakrknjenih komunistov prelevijo v najbolj prefinjeno izkoriščevalske kapitaliste, seveda z že prej naropanim bogastvom in tudi kriminalno izpeljanim lastninjenjem družbene lastnine. Upor jugo vojski in njen pregon z meja združene Evrope je pač imel zadosti veliko težo za to, predvsem pa ni povzročil dolgotrajnejših konfliktov. Tudi sesutje vzhodnega socialističnega bloka, ki je sledilo naši odcepitvi, je bilo zahodnjakom zadosti velik signal, da še precej malih narodov stiskajo za vrat njihovi veliki bratje.

V nasprotju z nami pa Severni Irci in Baski živijo že v uradno demokratično urejenih državah in skupnost zahodnih držav ter politik na njihove odcepitvene težnje gleda kot na terorizem. Poleg tega je z življenjem v sorazmerni materialni blaginji zadovoljnih mnogo povprečnih ljudi. Seveda vsem tistim (vplivnejšim), ki so dosegli materialen uspeh in vodijo uradne politike, ni do tega, da bi spremenili trenutno situacijo. In tisti, ki se še upirajo, še v večji meri izgledajo kot nerazumni skrajneži. Uživajo sicer moralno podporo mnogih, ki pa toplih copat in udobnega fotelja pred TV v takšnih razmerah ne bi nikoli zamenjali za črno kapo čez obraz. Smolo imajo tudi s svojimi demokratično izvoljenimi političnimi voditelji, ki pristajajo na kompromise, na navidezno avtonomijo, samo da si obdržijo dosežene položaje in stolčke. Za običajne ljudi, ki morajo delati za svoje vsakodnevno preživetje in šolanje svojih otrok, so poskrbeli dovolj, da jih ob naslednjih volitvah spet izvolijo. Tisti, ki pa poznajo globlje vzroke, ki znajo razmišljati na ravni naroda in ki jim materialno blagostanje ni prioriteta, pa na takšno obnašanje svojih politikantov očitno ne pristajajo. Kje so potem resnični vzroki obstoječega evropskega terorizma?

Nova žarišča, kot je Čečenija? Kolikor jo poznamo, je izredno bogata z nafto, ki pa jo Rusi veselo pošiljajo v svet, kolikor je ne porabijo sami. Narodu so ostale le socialistično zagotovljene mezde, borno preživetje in Sibirija, če je kdo kaj preveč rekel. S propadom komunizma se je pojavilo še bolj neprizanesljivo izkoriščanje novopečenih kapitalistov (beri, kriminalcev), ogromna brezposelnost in revščina. Zahteve po zadržanju prihodka doma, po samostojnosti, nekaj opozorilnih bomb (če so bile sploh čečenske) pa so bile takoj vzrok za krvav poseg Rdeče armade v svoji lastni državi. Kdo je tukaj terorist? To vprašanje bi morali spremeniti – in to v vseh situacijah, kjer se ta problem pojavlja. Kdo res povzroča teror? Zaradi vojaške moči Rusije Zahod njen poseg v Čečeniji (ne)moralno podpira, čeprav opozarja na kršenje človekovih pravic in upora ne imenuje terorizem. Vendar se med sprti strani ne vmešava, tako kot se kje drugje, kjer ima drugačne interese in izid posega ni sporen.

Na tem mestu bi morali odpreti še eno vprašanje. Če organi pregona zahodnih držav ujamejo "teroriste", jim sodijo (če izvzamemo sramoto Guantama), prav tako pa sodijo tudi vsem, za katere ugotovijo, da so izvajalcem napadov pomagali na tak ali drugačen način. Ob pravilni ugotovitvi, kdo pravzaprav v posamezni situaciji je terorist (kdo s svojim lastnim terorjem v takšni ali drugačni obliki povzroča nasilne reakcije in problematične situacije), bo potrebno po enakem načelu obsoditi tudi vse tiste, ki dejanski (državni) terorizem podpirajo.

Primerov je še veliko

Kitajska in Tibet? Če bi bili vsi tlačeni narodi tako miroljubni in duhovno povezani, kot so Tibetanci, potem terorizma res ne bi bilo nikjer, teh narodov pa prav tako ne, tako kot tudi Tibetancev kmalu ne bo več.

Turčija in Kurdi? Srbija in Albanci? Albanci so bili za Zahod teroristi, dokler ni šel Miloševič za rešetke, potem pa so z vseh koncev demokratičnega sveta kar tekmovali, kdo bo prvi priznal porajajočo se samostojnost Kosova. Kurdi pa so teroristi še zdaj, ker je Turčija članica NATA in za zahodne države pomemben trg, na goratem območju, kjer živijo pa zahod nima kaj iskati...

Enake oblike in enako močno nasilje doživljajo ljudje znotraj mnogih dežel kot metode domačih političnih obračunov. To se dogaja predvsem tam, kjer poskušajo prisiliti preoblikovanje starih tradicionalnih družbenih odnosov v demokratične. To se dogaja pri podpori zahoda zdaj eni zdaj drugi politični strani ali enemu ali drugemu narodu. Vmešavanje zahoda in podpora gre vedno le v tisti smeri, od koder demokratično razvite države, oziroma njihove trenutno vladajoče elite pričakujejo korist. Trenutno so tri takšne tipične države centralnega vzhoda, Afganistan, Pakistan in Indija, do vsake pa se zahod obnaša drugače. Indija se s svojo gospodarsko močjo že lahko ubrani zahodnih pritiskov in bombe ostajajo njen lastni problem. Pakistan je sod smodnika in zahod vanj tudi zaradi posedovanja atomske bombe noče preveč drezati. Afganistan pa je obubožan in trenutno zanimiv zaradi zaščite transportne poti (naftovoda), preko katerega se demokracije preskrbujejo z nafto iz prejšnjih ruskih azijskih republik. V Afganistanu je podpora Talibanom trajala toliko časa, da so le-ti pregnali rusko okupacijo dežele. Ko pa so po zmagi poskušali vzpostaviti tradicionalno oblast, pa se je podpora spremenila v korist tistih, ki v propagiranju demokracije vidijo le lastne koristi iz te podpore, "ne vidijo" pa, da je ta podpora le maska za kapitalističen prodor v njihova gospodarstva in predvsem v izkoriščanje naravnih bogastev ali transportnih poti.

Pravzaprav je situacija v Iraku podobna. Vendar se je prvič v zgodovini zgodilo, da je neka demokracija tako odkrito in na podlagi javnosti prikazanih lažnih informacij o nevarnostih, ki prihajajo iz te dežele, vojaško napadla državo – državo, kjer imajo ZDA izrazite gospodarske interese nad kontrolo proizvodnje nafte. Recept je podoben – potolči domačo vojsko in na silo začeti spreminjati tradicionalne vrednote in povezanosti med posameznimi deli celotne populacije, te skupine med sabo spreti in potem podpreti režim, ki bo vladal z navidezno demokracijo. Nastanek notranjega terorizma, ki zahteva strašne žrtve med posameznimi skupinami nedolžnega prebivalstva jih ne zanima več. Pravzaprav je to le navidezno, kajti notranje razprtije so voda na mlin za nadaljevanje okupacije, ki daje možnost za direktno kontrolo svojih gospodarskih interesov. Nihče od zahodnih politikov ne govori, da je Bush poslal zaradi nafte v smrt že več svojih vojakov, kot pa je bilo žrtev v napadu na WTC, in da je bilo že vsaj desetkrat toliko Iračanov ubitih v neprestanih eksplozijah samomorilskih napadalcev po celi državi. In še nekaj tisoč lastnih človeških žrtev ni nič v boju z grožnjo začetka propadanja 200 milijonske energijsko daleč najbolj požrešne družbe na svetu.

Ob "uspehu" doseženem v Iraku se apetiti ameriške administracije očitno ne ustavljajo, ampak s podobno metodo obtožbe neke potencialne izdelave atomskega orožja grozijo naprej prav tako z nafto bogatemu Iranu.

Prav zanima me, ali bodo mednarodna sodišča sposobna, oziroma ali si bodo upala obravnavati Bushevo okupacijo Iraka kot največje povzročanje terorističnih akcij, če ne okupacije same kot največje državne teroristične akcije doslej – z Bushem samim kot največjim teroristom modernih časov. Ne smemo pozabiti, da se za tako nespretno prikrivanimi gospodarskimi namerami celotnih ZDA skrivajo še bolj nesramni apetiti njegove lastne družine, ki je eden najbogatejših naftnih oligarhov na zahodu.

Pojdimo 500 let nazaj. Zahodna Evropa je s svojimi izseljenci okupirala obe Ameriki in Indijance, ki so se do tedaj sem ter tja stepli za kakšnega bizona, dobesedno zbrisala z obličja Zemlje. Tistih nekaj tisoč v gorah Južne Amerike in rezervatih ZDA so le še za etnološko zanimivost turistom. Osvajalski pohodi Evropejcev so se nadaljevali na vse strani sveta: Južna Afrika, Indija, Jugovzhodna Azija, Avstralija, … Povsod so domače prebivalstvo zasužnjili in ga izkoristili za nič plačano delo pri izkoriščanju naravnih bogastev ter ga naposled zdesetkanega pustili vegetirati v kakšnih odmaknjenih kotih svoje nekdanje dežele. Kaj se še vedno dogaja v Južni Ameriki, smo prebrali že v prvem delu te knjige...

Napake neokolonializma

Po 2. svetovni vojni so se Angleži, Francozi, Nizozemci, Španci in Portugalci iz mnogih svojih kolonij politično, zaradi ljubega miru na svetu, sicer umaknili, toda gospodarstvo je ostalo še vedno tam, izkoriščajoč še naprej, v veselje in bogastvo lokalnih veljakov, naravna bogastva teh dežel.

Pohlep po rudah, kovinah, premogu, nafti, dragih kamnih in gospodarska moč kupiti dovolj cenene delovne sile ter vojaško moč lokalnih samodržcev je na eni strani povečevalo izkoriščanje naravnih bogastev, po drugi strani pa je to zahtevalo vedno več strokovne delovne sile pri upravljanju modernejših strojev. Potrebno je bilo začeti s šolanjem domačega prebivalstva, kar pa je imelo za koloniste tudi nezaželene posledice. Šolanje v svetu in znanje je prinašalo domačinom tudi spoznanja, koliko so dejansko v svetu njihovih delodajalcev vredne surovine, izropane iz njihove zemlje, in za kaj se sploh vse to lahko uporablja. Spoznali so, kako je porazdelitev dela in koristi povsem nepravična. Vojaška in ekonomska podpora Zahoda tistim, ki so takšno stanje doma podpirali, pa je bila tolikšna, da ni bilo mogoče uresničiti nobene pobude ali zahteve po pravičnejši razdelitvi naropanega bogastva.

Šolanje je bilo seveda najprej omogočeno lokalnim veljakom in njihovim sorodnikom, ki so si to po materialni plati lahko privoščili. Toda odhod v svet je nujno prinesel tudi stike z drugačnim mišljenjem, z gibanji, ki nasprotujejo kapitalističnemu izkoriščanju sveta in ljudi. Kljub zagotovljenemu visokemu položaju v domači družbi in dobrim dohodkom po končanem šolanju pri mnogih prevladajo marksistične in ekološke ideje. V povezavi s tradicionalnimi vrednotami domače družbe in trdno vcepljenim verskim prepričanjem se je v mnogih rodil upor proti sistemu, ki jim je sicer namenil vlogo svoje podaljšane roke. Z dobro izobrazbo pa so tudi uspeli prepričati nekatere od tistih domačih veljakov, ki držijo v rokah vse domače dohodke izkoriščanih naravnih bogastev, da "boj za domačo stvar" pomeni tudi mnogo večji prihodek. Na ta način so lahko prišli do financiranja materialnega dela upora. Ker pa podpora domače oblasti zaradi tveganja vojaškega spopada z mnogo močnejšim kolonizatorjem ni bila mogoča, se je upor začel z zastraševalnimi akcijami, upajoč, da se bodo tujci zaradi nevarne situacije v državi počasi začeli umikati.

Napoved totalne svete vojne proti ZDA s strani več različnih terorističnih organizacij se zdi smiselna le zaradi lažjega novačenja "vojakov" V nevarnem tujem okolju, kjer akcije izvajajo, pripravljeni tudi umreti. Verski fanatizem v običajnih ljudeh samo še stopnjuje občutke sovražnosti. Če pogledamo, kdo so voditelji arabskih terorističnih organizacij, vidimo, da so to v tem okolju sami zelo bogati in vplivni ljudje. Poskusi pregona tujcev iz izkoriščanih dežel so očitno začeti tudi zaradi želje po prevladi nad proizvodnimi kapacitetami, ki edine lahko zagotovijo domačim oblastnikom še večje bogastvo.

Toda v večini dežel, ki so jih tujci zaradi nasilja zapustili in se preusmerili drugam, je tehnologija začela propadati, število delovnih mest se je zmanjšalo in zaradi povečujočih se socialnih razlik in nezmožnosti oblastnikov, da nadaljujejo s tlačenjem naroda, je prišlo do notranjih razprtij in državljanskih vojn, od katerih se mnoge vlečejo že desetletja.

Očitno je torej, da je že porajajoči se kapitalizem v tedanjih monarhijah začel ustvarjati pogoje in vzroke za nastanek upora, ki mu danes pravimo terorizem. Demokracija, kot današnji politični okvir kapitalizma pa ni naredila ničesar, da bi se ti vzroki zmanjšali, kaj šele da bi izginili. Razlogi za terorizem nastajajo v zahodnih demokratičnih državah. Očitno je torej, da lahko samo korenite spremembe družbenih odnosov v teh deželah privedejo do tega, da se bo to nasilje začelo zmanjševati. Spremembe se morajo zgoditi najprej v izkoriščevalskih družbah samih, kajti samo tako se bodo le-te začele obnašati tudi pošteno do drugih. Zahod mora začeti delovati brez vzgibov za bogatenje na račun tistih, ki se navidezni materialni blaginji ne morejo upirati.

Realnost uničenja zahodne civilizacije

Problem je mnogo resnejši, kot pa zaznava danes večina ljudi in tudi politikov. Trditve arabskih terorističnih skupin, da je njihov namen uničenje zahodne civilizacije imajo v bistvu realno osnovo. Zahodna civilizacija se bo morala spremeniti in to pomeni odstranitev, ali pa če hočete, uničenje mnogih sedanjih pravil in odnosov v tej družbi.

S pojemajočimi naravnimi surovinami bodo teroristični pritiski gotovo še naraščali in bodo gotovo imeli tudi vedno več podpore domačih vladajočih elit. Le te se gotovo že zavedajo, da bo z izčrpanjem naravnih zalog tudi njihovo blagostanje in bogastvo izginilo.

Zahodna civilizacija si ne more privoščiti vojne proti vsem svojim dobaviteljicam nafte. Samo če bi ustavila izkoriščanje surovin, bi tudi terorizem ostal brez dohodkov in podpore. Toda tudi v tem primeru bi se družba prav tako morala spremeniti iz ekstremno potrošniške v zelo varčevalno in usmerjeno v reciklažo odpadkov, proizvodnjo dolgotrajnih in kvalitetnih izdelkov in uporabo obnovljivih virov energije. Vse to pa pomeni za vsakega posameznika zahodne družbe veliko več dela za manj zaslužka in manj zabave, kot pa smo bili do sedaj tega vajeni.

S tega stališča bo današnja demokratična, predvsem pa kapitalistična civilizacija resnično uničena. Če že ne grožnja teroristične svete vojne, jo bo uničila njena lastna požrešnost.

Dolg revnih narodov

Dolg revnih držav je ena izmed največjih ovir, ki preprečujejo zdrav in miroljuben razvoj teh dežel. Ta dolg postaja tudi že breme razvitih držav, kajti nezmožnost odplačevanja (celo samo obresti) potiska na rob delovanja tudi veliko organizacij bogatega sveta. Ena izmed največkrat v javnosti omenjanih rešitev je enostaven odpis teh dolgov, pri čemer bo potrebno knjigovodske vrednosti pokriti z denarjem davkoplačevalcev bogatih, ali pa se soočiti s propadom številnih bank. Danes poznani in uporabljani ekonomski mehanizmi pri obstoječi razsežnosti problema enostavno ne delujejo več.

Rešitve, ki jih predlaga Monbiot bi lahko delovale v okoliščinah, ki jih je prav tako že raziskal. Manjše izkoriščanje revnih narodov je zelo odvisno od stopnje njihove izobrazbe in od povezanega in istočasnega upora proti sebičnim trgovinskim pogojem, proti ropanju njihovih naravnih bogastev in proti namenskemu in vodenemu povečevanju njihovega dolga.

Toda vse to je mišljeno na osnovi upora in izkoriščanja možnosti in situacije, katere bogati niso predvideli. To je ravnovesje moči, vzpostavljeno s strani bogatih in revnih. To ravnovesje je osnovano na nekaterih novih in globalno nepreverjenih ekonomskih mehanizmih, ki jih nadzorujejo nove in pravičnejše organizacije, namesto Mednarodnega monetarnega sklada (IMF), Svetovne banke (WB) in Svetovne trgovinske organizacije (WTO). Ti mehanizmi naj bi zmanjšali ekonomske učinke (predvsem obresti), ko ti začnejo rasti preko dovoljenih mej.

Vendar ostajanje na predpostavki, da dolgovi obstajajo in da jih je potrebno rešiti na tak ali drugačen način, ne prinaša nobene uporabne rešitve. Da bi se zavedli resnosti situacije in predvsem resničnih vzrokov, ki so do nje pripeljali, je potrebno pogledati nekaj stoletij v zgodovino. Ni potrebna ne vem kako globoka ekonomska analiza, le povezati je treba nekatera znana zgodovinska dejstva. Nastanka teh dolgov ne smemo analizirati le po obstoječih knjigovodskih listinah, ampak moramo upoštevati tudi precej drugih dejavnikov, ki so v večji ali manjši meri prisilili revne dežele, da so se obnašale tako kot so se. Poleg tega ti dolgovi ne morejo bremeniti celotnega prebivalstva teh dežel, kajti posojilna razmerja so bila sklenjena večinoma med legalnimi organizacijami zahodnega sveta in vladajočimi elitami revnih v imenu celotnih držav. Tudi koristi teh posojil so bile večinoma porazdeljene med te elite, z njihovimi predvidevanji da bo dolgove mogoče poravnati z izvozom naravnih bogastev.

Celotna situacija nastanka teh dolgov je prikazana v tekstu, ki še sledi. Bistven zaključek te analize je ugotovitev, da teh dolgov sploh ni, da so bile s tega stališča revne države ogoljufane, materialno izropane in sociološko uničene. Poleg te neposredne škode, ki so jo naredili revnim, nosijo bogate države bistveno večji dolg v obliki svoje današnje demokracije, zgrajene na podlagi izropanih surovin in energije. In ta resnični dolg in škodo bo potrebno plačati z druge (naše) strani…

Osnovni problem prehoda na obnovljive vire energije

To je verjetno najpomembnejša sprememba, če hočemo rešiti Zemljo pred ekološko in socialno katastrofo. Zaradi te pomembnosti bi morala biti obravnavana povsem drugače od danes obstoječih odnosov med ljudmi in organizacijami. Obstaja nekaj problemov, ki v osnovi onemogočajo, da bi bilo to spremembo mogoče začeti izvajati danes. Vendar ti problemi nikakor niso tehničnega značaja, kot nam večinoma to predstavljajo:

• Prvi problem je lastništvo tehnologij, ki bi lahko nudile rešitev tega problema, s strani posameznikov in različnih skupin v bogatih državah.

• Drugo je kontrola kapitala, ki ne bo dovolil resnega razvoja teh kapacitet, dokler so profiti iz proizvodnje fosilnih goriv še dovolj visoki. Ko se bo resnično začela naftna kriza, bodo naftni lobiji pokupili vse obnovljive kapacitete in nadaljevali njihovo razvijanje za svoj dobiček. Nikoli ne bo mogoče doseči konsenza za graditev globalnega energetskega sistema zgrajenega le iz obnovljivih virov. Pred začetkom masovne proizvodnje opreme, potrebne za zagotavljanje potrebne energije na globalni ravni, mora biti naftnemu kapitalu onemogočeno pokupiti te vire in tehnologije.

Dokazovanje potrebnosti odplačila škode, narejene revnim

Da bi bilo možno zagovarjati neodvisnost obnovljivih virov, je potrebno sprejeti nekaj premikov v naši miselnosti. Zavedati se moramo in se pripraviti na dokazovanje, da obstaja velika odgovornost bogatih narodov. Ti narodi so do danes skoraj popolnoma izropali rezerve fosilne energije na Zemlji (svoje lastne in v drugih deželah). Poleg enostavne kraje edinih naravnih bogastev revnih narodov, so razvili posebne ekonomske mehanizme, jih vsilili neukim in pogoltnim vladarjem in z njimi ustvarili velikansko breme dolgov revnih držav. Ti dolgovi, oziroma velike obresti, ki bi jih morali plačevati revni, zdaj omogočajo bogatim, da dobivajo naravna bogastva revnih še naprej zelo poceni ali zastonj. Te mehanizme je prav tako enostavno razložil G. Monbiot v knjigi "The Age of Consent", vendar je pri tem ostal na nivoju ne obtožujoč bogate ropanja. Surovine so bile enostavno pod pogoji in zakonodajo bogatih "prenešene" v bogate države. Pravzaprav so te države postale bogate šele s tem "prenašanjem". In ti bogati smo mi, ali to razumemo?!

Bogati narodi morajo biti odgovorni za povračilo te škode. Zavedati se moramo, da je velik del naše ekonomije (če ne še celo vsa) osnovan direktno na teh surovinah iz revnih držav. Brez tega ropanja ne bi imeli možnosti ustvariti takšnega razvoja, takšnega obširnega znanja in naših "miroljubnih in demokratičnih" zahodnih družb.

Lahko gremo bolj v zgodovino. Bogate Evropske monarhije (bogata je bila le aristokracija) so našle informacije, da obstajajo še druge dežele z bogatimi vladarji. Za potovanja tja so podprli pustolovce in ustvarili prve stike s temi deželami. Mnogokje domorodci niso poznali inštitucij kot država, družba, zakonodaja, drugje so jih premamili z darili ali novostmi, v obliki pušk, na primer. Tudi niso vedeli, da so tujci začeli namensko raziskovati njihovo zemljo in pod površjem našli zanimive stvari. Zemljo so prodajali za majhne ugodnosti, ki so jih nudili bogati podpirajoč ponudbo z grožnjami svoje vojaške sile. Če ne, so bili pregnani proč ali pobiti. Ko so domorodci ostajali brez svoje rodovitne zemlje, so jih tujci zlahka začeli zlorabljati za poceni delovno silo in jim za preživetje prodajati svoje dobrote. Tako so se v obliki kolonij začele ustvarjati ekonomske in vojaške odvisnosti teh revnih dežel. Z zasedbo teh dežel in namestitvijo svoje vojske so evropski kralji uveljavili tam tudi pravila, ki so veljala v tistem času v njihovih državah. Že več sto let nazaj ni bilo dovoljeno krasti, ubijati in ropati. Toda kolonizatorji so počeli prav to isto z domorodci. Ker so bile te krivice narejene v prisotnosti in pod grožnjo vojaške sile, lahko trdimo, da so kolonizatorji dejansko okupirali svoje kolonije. Da to ne bi bilo tako očitno, so povzdignili domače vladajoče elite in jim dali finančno podporo – osebno in z vzdrževanjem dovolj domače vojske in policije, da so lahko zatirali poskuse uporov prebivalstva. Verjetno je bilo mnogo tega vzdrževanja "podarjenega" v obliki kreditov. Pomembno je bilo, da se je izkoriščanje naravnih virov lahko nadaljevalo.

Ko so se kolonizatorji začeli umikati (večinoma zaradi izropanih virov) so puščali za seboj povsod le razdvojeno domačo populacijo. Rezultat je bilo brez števila državljanskih vojn s strašnimi vojnimi zločini. Toda teh vojn in zločinov ne smemo gledati enostavno kot ropanje in ubijanje med temi etničnimi, narodnimi in militantnimi skupinami. Vse to ima zelo globoke korenine, vse do belih kolonizatorjev. Glede na obstoj okupacije v kolonijah, najprej s strani kolonizatorjeve vojske in kasneje s strani podpirane vojske domačih elit, so bile vse krivice storjene v stanju "zatrte vojne" med kolonizatorjem in domačim prebivalstvom. Vse te krivice bi zato lahko označili kot vojne zločine že od začetka kolonizacije.

Če bi sledili današnjim odnosom – kaj bi bogati lahko sploh še vzeli revnim za poplačilo umetno ustvarjenega dolga, ko bo fosilna energija popolnoma izropana? Samo njihovo zemljo in življenja. In nihče ne more zagotoviti, da bodo lastniki kapitala delovali drugače, če bodo imeli možnost še vedno povečevati dobičke na račun drugih.

Bogati narodi so in morajo biti odgovorni, da revni, ki so bili izropani in pregnani, dobijo to škodo nekako plačano nazaj. Kar so bogati zgradili na osnovi teh naropanih surovin in energije, je dejansko zdaj lastnina obojih, bogatih in revnih. Snovi iz naravnih virov niso bile nikoli plačane glede na njihovo vrednost. Posledično je bila revnim povzročena brezmejna škoda s povzročanjem težko pomirljivega sovraštva med skupinami in z onemogočenjem njihovega normalnega in miroljubnega razvoja.

Ideja te knjige je, da se globalni energetski sistem za pridobivanje energije iz obnovljivih virov zgradi pod nadzorom Svetovnega parlamenta in globalnega kontrolnega sistema. Kljub temu je ena od možnosti, da revnim povrnemo storjeno škodo ta, da jim namesto izropanih surovin in energije damo na razpolago tehnologije in opremo za proizvodnjo čiste energije. Mogoče imajo srečo, da prostor, kjer se solarna energija lahko uporabi najbolj učinkovito, leži večinoma v njihovih deželah. To tehnologijo in možnost pridobivanja in izvoza energije v ostali svet morajo dobiti brez takšnih obveznosti, kot je bila obremenitev njih z dolgovi. To bi bila tudi možnost zanje, da odplačajo del svojih dolgov – tistih, ki res izvirajo z njihove strani in ki jim niso bili vsiljeni s strani ekonomskih pogojev bogatih in ne z njihovim podpiranjem lokalnih tiranskih režimov. Vendar določitev, katere dolgove je res potrebno odplačati, in ocena, kakšna škoda je bila narejena revnim, ne more biti stvar tistih, ki so kreirali večino teh dolgov in povzročili revnim takšne ekološke in socialne katastrofe.

Obstaja še en pogled na obveznosti bogatih. Lahko celo spregledamo, da je bil razvoj solarne tehnologije in industrijske lastnine nad njo ustvarjen na osnovi zakonodaje bogatih in na osnovi naropanih naravnih bogastev. Glede na principe patentiranja, iznajdbe v nasprotju z javnim redom, zdravjem, varnostjo in načeli človečnosti ne morejo biti patentirane. Patentiranje solarne tehnologije bo prineslo težave pri realizaciji globalnega prehoda na obnovljive vire. Kapitalistična zaščita te tehnologije deluje proti principom človečnosti, javnega reda in varnosti, saj naj bi vsi ljudje imeli enake pravice živeti in se razvijati, in vodi proti nadaljnjemu konfliktu med bogatimi in revnimi.

Omejitev uporabe solarne tehnologije zaradi lastništva bo, ob prostovoljnih kapitalističnih odločitvah investirati vanjo ali ne, prinesla prepočasno gradnjo teh kapacitet. Ob sočasnem usihanju fosilnih izvorov bo zaradi pomanjkanja energije prišlo do pritiskov, konfliktov in vojn. To se sicer vse že dogaja danes, vendar pod krinkami boja proti terorizmu ali nevarnosti izdelave atomskega orožja. Ali pa lahko rečemo, da so vojne v skladu s človečnostjo, varnostjo in javnim redom? Prav gotovo sama solarna tehnologija, niti tisti ki jo ustvarjajo, ne morejo biti krivi za situacijo, v katero drsimo. Vendar zaradi reševanja človeštva iz tega dreka, kamor so ga v zadnjih 50 letih pripeljali politikanti, lastniki solarne tehnologije bi smeli izkoriščati situacije in uveljavljati osebnih interesov, sorazmernih z velikostjo projekta globalnega energetskega sistema. Stvar bi morala biti nekako takšna, kot je v primeru javnega interesa razlastitev lastnika zemljišča, če le-ta hoče uveljavljati nesorazmerno veliko odškodnino. Mogoče bi se koristi lastnikov lahko premaknile v bodočnost, ko se bo situacija stabilizirala.

Dejanski dolg

Mislim, da je tako za zahodni svet, kot tudi za revne narode bistveno, da se zavemo narave resničnega dolga v svetu.  Zahodne demokracije govorijo samo o tistem finančnem delu, ki so ga res mnoge vlade, hunte in samodržci vzeli od zahodnih bank v imenu njihovih narodov in porabili v svojem imenu za lastno udobje, polnjenje svojih računov in vojaško zatiranje lastnih ljudi. Obresti teh dolgov se danes plačujejo iz davkov, ki jih revne države poberejo na izkoriščanje njihovih naravnih bogastev s strani zahodnih multinacionalk. Ti davki niso veliki, ker je ves dobiček podjetij obdavčen v njihovih matičnih državah ali pa celo v kakih davčnih oazah. Zato glavnice ostajajo in držijo revne narode do nosa v dreku.

Resničen dolg obstaja z druge strani. V stoletjih navideznih prijateljskih odnosov, vojaških zasedb, kolonizacij in ekonomskih ter vojaških odvisnosti, so zahodne države brez plačila odpeljale na milijarde ton različnih dragocenih materialov, kovin, draguljev, energije in hrane. Predelava vseh materialov se vrši z malo plačano domačo delovno silo, tudi z otroki, v bližini njihovih izvorov, rudnikov, vrtin, plantaž, in vsa svinjarija in ostanki ostajajo domorodcem. Na osnovi naropanih čistih materialov se je v razvitem svetu odvijal nesluteni tehnični napredek, ki je omogočal še večji pritisk na revne in še večje goljufanje in ropanje. Vse to prenašanje naravnih surovin in predelanih materialov na zahod pomeni, tudi ob zahodni zakonodaji, ki je to omogočala in podpirala, da je zahod veliko večji dolžnik revnim narodom, kot pa znaša prikazovani finančni dolg revnih držav. Tudi energija, fosilna in jedrska goriva prihajajo v Severno Ameriko, Evropo in Japonsko večinoma iz revnega sveta. S to energijo se je zahod razcvetel v materialnem in tehnološkem smislu, polenil in se spremenil v najbolj požrešen in goljufiv del sveta.

Spoznanje resničnega dolga prinaša tudi obelodanjenje vsiljenih in nameščenih posojil skorumpirani oblasti v revnih državah. Tako organizacijam, ki se zavzemajo v revnem svetu za pravice ljudi, kot tudi narodom samim mora postati jasno, da so oni resnični upniki svojih naravnih bogastev, da finančna posojila niso bila nikoli porabljena za dobro ljudstva in da torej ljudstvo in država ne more biti obremenjena s kriminalom njihovih samozvanih voditeljev.

Drug pogled na finančni dolg je naslednji. Prisiljeni izvoz naravnih bogastev v bogati svet brez realnega plačila predstavlja neke vrste investicijo revnih v zahodno blagostanje, tehnologijo, infrastrukturo, bogastvo posameznikov in znanje. Investicija je prisiljena, vendar je še vedno investicija. Investicija pa pomeni, da vsak udeleženec dobi svoj delež dobička od te investicije. In ne samo to. Investicija predstavlja tudi delež lastnine nad predmetnim objektom in ta delež lastnine ostaja nespremenjen tudi z razvojem objekta in povečevanjem njegove nominalne vrednosti.

Ali so dejansko revne države lastnik nad vsem zahodnim bogastvom? Revni narodi pravzaprav, ne države? Čisto vsega verjetno ne. Obstajajo stvari, ki smo jih zahodnjaki razvili iz lastnih materialov. To je treba ločiti, koliko lastnega in koliko tujega materiala se troši. Ampak treba je tudi videti, da se je prenekatero znanje zahoda razvilo na podlagi in z uporabo naropanih materialov, da brez teh tega znanja sploh ne bi moglo biti. Torej so revni tudi lastnik tega znanja, in kot vsakega razvijajočega se objekta, v katerega investiramo, tudi znanja, ki je samo na zahodu nastajalo naprej. In torej imajo tudi pravico odločati o tem znanju, o njegovem razvoju naprej in o njegovi uporabi.

Tipičen primer je genetika. Eno prvih gensko spremenjenih rastlin, zlati riž so modificirali s pomočjo ukradenega dela velike semenske banke vseh naravnih azijskih sort riža, ki jo je financirala Rockefellerjeva fundacija. Ves nadaljnji razvoj genetike ter strašnega vpliva teh rastlin in spremljajočih kemikalij na polja in naravo je posledica tega "uspešnega prenosa" materiala revnih držav v bogate. Kdo je zdaj tukaj lastnik in česa?

Prav gotovo je bil zaradi tega ropanja prizadet razvoj samih revnih držav. To je tretji vidik realnega dolga. Tukaj se ne moremo pogovarjati enostavno samo o odškodnini zaradi ropanja samega. Gre za to, da se je mogoče znanje – resnično začetno znanje – zahoda uporabilo za prve oblike ropanja. Vendar se je to znanje s pomočjo naropanih bogastev razvijalo in postajalo tudi lastnina revnih, vendar se v revne države nazaj ni vračalo. Revni zato niso imeli možnosti, da bi spoznali, koliko res ti njihovi materiali na zahodu pomenijo. Prav tako niso imeli možnosti, da bi s tem znanjem te lastne materiale uporabljali po svoji volji in za lasten napredek. In ta napredek bi bil z njihovo lastno tradicionalno modrostjo lahko tudi bistveno drugačen od požrešnosti zahoda.

Gre tudi za zavestno usmerjanje zahodne znanosti v raziskave in dosežke, ki so potem omogočali masovno izrabo odkritih naravnih bogastev iz revnih držav. Z zavedanjem neke rezerve materiala, ki ga je mogoče dobiti poceni, je mogoče tudi z veliko gotovostjo vložiti denar v razvoj konkurenčnega in cenejšega izdelka. Razpoložljivost nekega materiala vsemu gospodarstvu pa omogoča lahko medsebojno konkurenčnost znotraj ekonomije na podlagi drugih dejavnikov. En primer je poceni naropano zlato iz Južne Afrike. Zlato je zelo obstojna in nereaktivna kovina. Zato se uporablja v električni in elektronski industriji za galvanizacijo mehanskih kontaktov, kjer se povezujejo različni elektronski moduli in za izdelovanje kontaktov v vseh mogočih povezovalnih kablih naše informacijske tehnologije. Z njim preprečujemo oksidacijo teh kontaktov in torej spreminjanje električnih karakteristik elektromehanskih delov. Če ne bi bilo tega zlata, bi naša tehnologija morala funkcionirati precej drugače, verjetno z veliko več napakami… Tudi baker, ki je najboljši prevodnik in prihaja večinoma iz Afrike. Uporabljamo pa ga za vse milijarde kilometrov žic, ki nas povezujejo in nam prinašajo energijo. Znanje je v teh primerih že vnaprej zlorabljeno, zaprto in omejeno le na tisti del družbe, ki načrtuje ropanje teh materialov, potrebnih za materialno uresničitev tega znanja.

To znanje mora biti dostopno vsem, tudi revnim narodom. To je tudi eno od načel, ki jih načenja knjiga. Prvič, z znanjem, ki ga imamo, smo dolžni opozoriti revne, da se bo z njegovo uporabo povečala materialna, informacijska in socialna razlika med nami in njimi. Revni imajo pravico odločiti se, ali bodo dali svoj del investicije – torej materiale, ki bodo skupaj z zahodnim zlorabljenim znanjem poslabšali njihov položaj. Skrivanje tega znanja je zloraba in goljufija tudi po zahodnih merilih in zakonih. Drugič, s pravilno in pošteno uporabo tega "zahodnega" znanja lahko začnemo vračati naš dolg. Znanje mora postati prosta dobrina, tako kot to načeloma velja za splošno znanje v naših šolah, se mora to spremeniti tudi za industrijsko zaščiteno znanje po celem svetu in za ves svet.

Tukaj trčimo na problem ločenosti znanja na posameznih področjih. Če gremo en korak nazaj, naša življenja so sestavljena iz tisočev informacij, ki so razpršene po različnih področjih našega zanimanja. Zaradi hlastanja po materialni varnosti posameznih informacij iz te zmešnjave nismo sposobni ločevati in jih povezovati po njihovem pomenu. Povezane informacije v istem okolju ali problemu nam dajo neko znanje. Takrat šele lahko posamezne informacije pravilno uporabimo. To počne danes znanost. Ampak krogi, ki bi pa morali to grupirano a nepovezano znanje pravilno uporabiti, pa tega ne delajo. Ljudje tam s svojo zatrto zavestjo tega niso sposobni. Seveda govorim o politiki. Ljudje tam so po zmožnostih povezovanja manj sposobni od znanstvenikov, ker je v politiko enostavno lažje in z manj napora priti. Zato se tam grupirajo manj sposobni ljudje. Morali pa bi biti bolj sposobni, kajti povezovanje znanja z različnih področij zahteva mnogo višji nivo dela, kot povezovanje informacij. Terja predvsem višjo zavest in odgovornost, kajti nepravilno uporabljeno znanje naredi bistveno več škode, kot nepravilno uporabljene informacije. Pravilno povezovanje in uporaba znanja bi moralo biti del modrosti našega življenja.

Vzhodne kulture so integrirane življenjske filozofije z vključeno religijo, starodavnim vedenjem in znanjem in s praktičnimi vsakdanjimi napotki, ki izhajajo iz tega ozadja. To, kar nam prodajajo pod raznimi zdravilnimi metodami so le drobci, no posamezna poglavja njihove medicinske modrosti. Ugotovili so, kaj naša kultura lahko absorbira – le ločeno znanje – in s čim lahko zaslužijo. Vse njihovo medicinsko znanje in modrost je osnovano na energijskih poteh, ki povezujejo fizične dele telesa. Tam je to en sistem, zdravilci in zdravniki uporabljajo vse te prijeme, mi pa se tukaj prepiramo, kaj je bolj pravilno, joga, akupunktura ali reiki, odvisno od tega, kaj je kdo plačal. Ker ne poznamo celotne medicinske modrosti. In ta je tam še vedno le del življenjskih načel, načina življenja. Ljudje se vsak dan ravnajo po tem, z meditacijo, molitvijo, fizično skrbjo za telo. Na žalost pa prodiranje agresivne zahodne profitne mentalitete ta način življenja tudi pri njih potiska na stran. Ta njihova načela niso pripravljena na današnji čas, oziroma ljudje ne vidijo, kako jih uporabiti v dirki za uspehom. Lahko bi jih ozaveščeno uporabljali kot stražo, ampak ta načela moramo prilagoditi, bolje razširiti za današnje razmere. V času oktobrske revolucije so obstajali le socialni problemi izkoriščanih delavcev, še bolj kot v fevdalizmu. Danes so se ti problemi samo še potencirali in se razširili na ves planet, pridružili pa so se še katastrofalni ekološki. Takrat, na dobrem začetku kapitalizma, je obstajala samo grožnja novodobnega zasužnjenja delavskega razreda. Vendar so vedeli, da je delovno silo potrebno ohranjati. Danes pa večino fizičnih del lahko opravljajo stroji in roboti. Populacija za opravljanje dela skoraj ni več potrebna, še manj pa prebivalstvo na področjih, zanimivih za ropanje naravnih bogastev, energije in sejanje GS pridelkov. Ekološki problemi pa grozijo danes s propadom celotne narave na Zemlji...

Kako uresničiti načela in povrniti ta dolg demokracije

Samo še na kratko, kako do uresničitve teh načel? Najprej je potrebno zgraditi širši sistem načel in te naše želje, kako živeti, povezati med sabo. Potem pritegniti in izobraziti večje število ljudi, ki bodo tak način življenja sprejeli, vedeli, da je pravilen in bili sposobni učiti naprej. Potrebno zmanjšanje porabe energije, če hočemo preiti na solarni energijski sistem, zahteva vrnitev na lokalne nivoje. Lokalno prebivalstvo si mora s svojimi viri zagotavljati večino svojega preživetja. Transport se zmanjša, hrano dobivamo svežo. Na področju kmetijstva lokalci skrbijo za svojo zemljo in je ne zastrupljajo z uvoženimi semeni in pripravki. Ljudje se poznajo in vedo, kaj kdo zna. Sami vodijo svojo administracijo in najdejo delo za vse. Hkrati skrbimo, da čim manj zahtevamo in izkoriščamo vire drugih. V nasprotju z materialnimi tokovi se sprostijo kultura, znanje, modrost, ljubezen. Če te dobrine delimo z drugimi, jih ne izgubljamo, ampak samo množimo. Vse to lahko samo izboljša možnosti za preživetje vseh posameznih lokalnih skupnosti. Seveda se skupnosti na nekem delu svoje proizvodnje morajo povezovati pod nadzorom večje regionalne skupnosti, ki pa morajo prav tako delovati po istih skupnih načelih čim večje lastne skrbi na svojem teritoriju. Povezovanje lokalnih skupnosti pomeni sprejemanje enakih načel in pravil odnosa do narave, ljudi, materialov, energije, izdelkov in hrane, kajti le na enakih načelih je mogoče enakopravno povezovanje. In na istih načelih gre potem povezovanje naprej tudi do globalnega nivoja. Torej na lokalnem nivoju je potrebno začet delovat od skrbi za lastno hrano in energijo, kolikor je le mogoče, in šele potem iskat te stvari pri sosedih, če jih lahko brez širitve kapacitet proizvedejo več…

Takšna usmeritev našega življenja pomeni zmanjšanje naših apetitov za kar precej odstotkov in možnosti, da vire za pošteno sodelovanje z drugimi in povrnitev narejene škode revnim in naravi dobimo v svojih okoljih, v svojem delu in svojem znanju...

Več pa kdaj drugič in z veseljem v sodelovanju z vami...