Ko človek prebere ali vidi prispevek o hudi prometni nesreči, ki se je zgodila tujim ljudem, se mogoče zdrzne za kratek čas. Daljšega učinka pa žal ni. Učinek je močnejši, če so udeleženi naši znanci ali pa sorodniki.  Približno trideset let vozim in računal sem, da sem v tem času naredil krepko čez pol milijona kilometrov. Statistično gledano sem imel srečo, da pri toliko prevoženih kilometrih ni bilo omembe vredne nesreče. Do aprila 2014. Mogoče lahko po dobrih dveh mesecih ugotovim, da sem lahko vesel, ker se je končala samo z materialnimi posledicami. Vseeno pa ni človeka pod soncem, ki bi mu privoščil spraševanja, samoobtoževanja in neizmerne stiske. Takrat tolažbe bližnjih: »Nikomur nisi nič naredil, tudi tebi ni nič, saj je samo pločevina…« ne pomenijo kaj dosti. Okrog mene je nastal led in zdelo se je, da ga nič ne bo odtalilo. Ne morem si niti predstavljati, kako je ljudem, ki niso imeli take »sreče«kot sem jo imel sam. V tistih težkih trenutkih sem celo pomislil, da bi bilo bolje če bi se moja pot zaključila v nesrečnem potoku pri Stahovici. Potem pa mi je hči poslala pismo:

»Cel večer že razmišljam kaj naj ti rečem oziroma napišem, da bi se vsaj malo boljše počutil. Ne bom pametovala, da vem kako ti je, ker ne vem in upam, da mi ne bo nikoli treba.

Bi ti pa rada povedala kako neizmerno te cenim in spoštujem, čeprav se to v trenutnih najinih »bojev« ne opazi. Ampak je res. In se mi zdi, da bolj, ko se staram, boljši postaja najin odnos. Bolj dojemam, da vse kar si kadarkoli naredil (pa naj so to dobre ali tiste malo manj dobre stvari), naredil iz čiste ljubezni. Tudi kadar mi nisi pokazal, da me imaš rad, da si ponosen name, vem, da v srcu čutiš to, čeprav imaš včasih težavo to pokazati. In kadarkoli si me užalil (v zadnjih letih), si nisem več preveč k srcu jemala, saj se zavedam, da včasih drugače ne znaš.
 In spoznavam, da je za otroka zelo težko dojeti, sploh ko odrašča, da naši starši niso popolni, tako kot to misliš, ko si še otrok. Malo sem zabredla, prsti kar sami tečejo po tipkovnici. J

Kljub vsem  najinim nesoglasjem, bi še vedno izbrala Tebe. Ker ne bi postala to kar sem, če me ne bi vzgajal ti. Po tem neljubem dogodku sem ugotovila, da ti verjetno sploh še nisem tega povedala.

Naučil si me poštenosti. (sploh takrat, ko sem pri sosedu ukradla igračko in jo morala sama vrniti ter se opravičitiJ). Naučil si me, da ne glede na to, kaj rečejo drugi, moraš ti sam verjeti vase. Naučil si me, da ima laž zelo kratke noge in da je na dolgi rok bolje, če si iskren (Za tole postavko sem sicer potrebovala kar nekaj časa, ampak pustimo podrobnosti J). Naučil si me, da znam ceniti tiste malenkosti v življenju, ki jih nekateri niti ne opazijo. Predvsem si me pa naučil ljubiti brezpogojno. Vesela sem, ker bom del tvoje vzgoje lahko predala naprej moji hčerki.

In kljub temu, da so pred tabo temni dnevi, mogoče tudi tedni, vedi, da nisi sam. Za sabo imaš čudovito družino, ki te ima rada in ti bo vedno stala ob strani. In resnično sem iz srca hvaležna Bogu, da ti je podaril še eno življenje in da lahko tole pismo prebereš, ne pa da bi ostalo samo na mojem disku.

Hvala ati.

Tvoja hči«

V naši družbi učijo, še zlasti moške, da ne smemo jokati, da ne smemo pokazati, da smo prizadeti, da nam kaj povzroča bolečino. Tudi ženske lahko padejo v to past in vsakdo kdaj pa kdaj začuti, da bo lahko preživel samo, če bo skril občutja in čustva, da ne bo ranjen. Če je bolečina posebej huda, jo hočemo skriti celo pred samim seboj. Tedaj postanemo hladni in togi, kajti globoko v sebi vemo, da je že ena sama razpoka v ledu dovolj, da se tekočina spet začne pretakati. Solze, ki so ob branju pisma privrele na plano so začele topiti ledeni oklep izolacije in mi pomagale sprostiti bolečino. Hvala Lili J Tako kot hčerki pa se želim iskreno zahvaliti tudi kamniškim gasilcem, ki so me ob nesreči rešili iz avta. Glede na to, da se je zgodila sredi noči, so bili na kraju zelo hitro. A minute do njihovega prihoda so bile dolge kot večnost.

Nekateri so mi svetovali naj nesrečo poskušam skriti. Ko bodo (če bodo) prebrali hčerino pismo, najbrž ne bodo več mislili tako. Naredil sem napako. Človek sem in ljudje pač delamo napake. Prvi korak, da napake ne boš ponavljal je, da  jo priznaš.

Želim vam čim manj napak in nič nesreč in tudi NIČ alkohola, ko boste šli za volan, četudi se vam bo zdelo, da ste sposobni voziti.