Dragi Nejc, kot veš je v teh dneh veliko naših misli in molitev namenjenih Tebi in Tvoji družini. Človek se v težkih preizkušnjah počuti nemočnega, razočaranega, sprašuje se: »Kaj sem naredil narobe, da me Bog tako kaznuje…

Spomini na tovrstne občutke, ko sem se 8. aprila zvrnil v potok so še vedno zelo živi. Takrat mi je Lidija poslal pismo, v katerem uvod in zaključek sodita tudi v pismo, ki ga pišem Tebi. Uvod gre tako: »Cel večer že razmišljam kaj naj ti rečem oziroma napišem, da bi se vsaj malo boljše počutil. Ne bom pametovala, da vem kako ti je, ker ne vem in upam, da mi ne bo nikoli treba….

Zaključi pa tako; in vedi, da to velja tudi zate, dragi Nejc: »Kljub temu, da so pred tabo temni dnevi, tedni, meseci;  vedi, da nisi sam. Za sabo imaš čudovito družino, ki te ima rada in ti bo vedno stala ob strani. In resnično sem iz srca hvaležna Bogu, da ti je podaril še eno življenje in da lahko tole pismo prebereš, ne pa da bi ostalo samo na mojem disku.«

Pošiljam še dve zgodbi iz knjig »Kurja juhica za dušo«, ki ti bosta mogoče pomagali odgnati temne misli. Prosim te imej ju pri sebi in jih preberi vsakokrat, ko se bodo pojavile.

LP                                                                                                                        Podvolovljek, 8.10.2014

Mirko

Premagovanje ovir

Moč odločnosti

Majhno zgradbo podeželske šole je ogrevala starodavna lončena peč na premog. Fantiček je moral vsak dan zgodaj v šolo, da je zakuril peč in tako ogrel učilnico, preden so prišli učiteljica in sošolci.

Nekega jutra, ko so prišli, so našli šolo v plamenih. Iz goreče hiše so potegnili nezavestnega fantiča, bolj mrtvega kakor živega. Imel je hude opekline po spodnjem delu telesa in odpeljali so ga v bližnjo bolnišnico. Ko je ležal v postelji – hudo opečen in napol pri zavesti – je slišal zdravnika, ki se je pogovarjal z njegovo materjo. Zdravnik je materi rekel, da bo njen sin skoraj zagotovo umrl – kar je najboljše – ker so tako hude opekline popolnoma uničile spodnji del telesa.

Ampak pogumni fantič ni hotel umreti. Odločil se je, da preživi. Nekako je, v veliko osuplost zdravnika, res preživel. Ko je bila smrtna nevarnost mimo, je znova slišal pogovor zdravnika in mame. Zdravnik je povedal materi, da bi bilo zaradi hudo opečenega spodnjega dela telesa za fantka bolje, da bi umrl, saj je bil obsojen, da bo vse življenje pokveka, spodnje okončine pa se ne bodo mogle razviti.

Pogumni fantiček se je spet odločil. Ne bo pokveka. Hodil bo. A žal spodnjega dela telesa ni mogel več gibati. Njegove suhe noge so bingljale brez življenja. Končno so ga odpustili iz bolnišnice. Vsak dan mu je mati zmasirala drobne nožice, a čutil ni nič, nobenega odziva. Nič. Pa je bila njegova odločnost, da bo hodil, še močnejša. Kadar ni bil v postelji, je bil na vozičku. Nekega sončnega dne ga je mati odpeljala na dvorišče, da bi se nadihal svežega zraka. Tistega dne se je, namesto da bi sedel, vrgel iz vozička. Plazil se je po travi in vlekel nožice za sabo. Uspelo mu je priti do bele ograje. Z velikim trudom je vstal ob ograji. Nato se je plazil ob ograji, od prečke do prečke, odločen, da bo hodil. To je ponavljal vsak dan, dokler ni bila pot ob ograji zglajena. Močno si je želel, da bi v nogah zbudil življenje.

Zaradi dnevne masaže in svoje železne vztrajnosti je toliko napredoval, da je najprej lahko vstal, nato okorno hodil, potem hodil samostojno in končno celo tekel. Začel je hoditi v šolo, nato teči: tekel je iz samega veselja do teka. Pozneje, na univerzi, je tekmoval v teku. V Madison Square Gardnu je ta mladenič, ki naj ne bi preživel – dr. Glenn Cunnigham – najhitreje na svetu pretekel miljo.

Nejc šel sem pogledat na Wikipedijo za tega gospoda. Piše, da je bil ob nesreči star 8 let. Njegov pet let starejši brat je v nesreči umrl. Na srečo se Tvojemu starejšemu bratu to ni zgodilo, čeprav je bil zelo blizu. Njegov priljubljeni stavek iz Svetega pisma je bil(Jeremija 40,30) : »30 Mladeniči omagujejo in pešajo, mladci se spotikajo in padajo, 31 tisti pa, ki zaupajo v GOSPODA, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo,hodijo, pa ne omagajo.

Ja, zmoreš

Ni izkušnja tisto, kar človek doživi, ampak tisto, kar človek iz doživetja naredi. (Aldous Huxley)

Kaj bi storili, če bi pri 46 –ih letih imeli hudo nesrečo z motorjem, po kateri bi zaradi hudih opeklin postali nerazpoznavni, nato pa čez štiri leta doživeli še letalsko nesrečo in po njej ohromeli od pasu navzdol? Nato pa bi – si lahko predstavljate – postali milijonar, ugledna javna oseba, srečen mladoporočenec in uspešen poslovnež? Si lahko zamišljate sebe na splavu po brzicah? Da skačete s padalom? Ste kandidat na volitvah? W. Mitchell je vse to in še več doživel po dveh hudih nesrečah, po katerih je bila leva stran njegovega obraza kot prešita odeja in polna barvnih brazgotin. Ostal je brez prstov na rokah in šibkih nog, negiben, priklenjen na voziček.

Po nesreči z motorjem, v kateri je imel več kot 65% kože opečene, je Mitchell prestal 16 operacij. Brez tuje pomoči ni mogel več prijeti vilic, zavrteti telefona, iti na stranišče. Ampak Mitchell, nekdanji marinec, ni nikoli verjel, da je premagan. »Sem poveljnik svoje vesoljske ladje,« je rekel. »Gre za moje vzpone in padce. Lahko sem izbiral: ali gledam na položaj kot zapreko ali pa kot nov začetek.«Šest mesecev kasneje je spet pilotiral letalo.

Mitchell si je kupil viktorijansko hišo v Coloradu, posestvo, letalo in bar. Pozneje je skupaj z dvema prijateljema soustanovil podjetje za peči, ki je postalo drugo največje podjetje v Vermontu. Nato je štiri leta po nesreči z motorjem med vzletom strmoglavil na stezo z letalom, ki ga je pilotiral. Pri tem si je Mitchell polomil 12 reber in za vedno ohromel od pasu navzdol. »Spraševal sem se, kaj za vraga, se mi je zgodilo. S čim sem si to zaslužil?«

Mitchell si je prizadeval, da bi bil čim bolj samostojen. Izvolili so ga za župana mesteca Crested Butte v Coloradu, da bi kraj rešil pred odprtjem rudnika mineralov, ki bi uničil lepoto mesta in njegove okolice. Mitchell se je pozneje potegoval za mesto v kongresu in svojo čudno pojavo uporabil kot dopolnilo h geslom. Na primer: »Ne, samo še en čeden obraz.«

Kljub grozljivemu videzu in telesnim tegobam se je Mitchell začel spuščati s splavom po divjih vodah, se zaljubil in poročil, magistriral iz politike in še vedno letel. Še naprej je sodeloval pri naravovarstvenem gibanju in javno nastopal. Zaradi svojega odločnega pozitivnega duhovnega stališča je bil povabljen v oddaji »Today Show« in »Good Morning America«. Časopisi Parade, Time, The New York Times in druge publikacije pa so objavili članek o njem.

»Preden sem ohromel, sem lahko počel deset tisoč stvari,« ugotavlja Mitchell. »Zdaj le devet tisoč. Lahko vztrajam pri tisoč, ki sem jih izgubil, ali pa se usmerim v devet tisoč, ki so mi ostale. Pravim, da sem doživel v življenju dva velika udarca. Če sem se jaz odločil, da ju ne uporabim kot opravičilo, da odneham, kaj ne bi mogli vi nekaterih izkušenj, ki vas vlečejo nazaj, gledati iz novega zornega kota. Lahko stopite korak nazaj, vse vidite širše in jasneje in imate priložnost reči: »Mogoče pa to vse skupaj ni nič posebnega.«

Ne pozabite: »Ne gre za to, kaj se vam zgodi, ampak kaj vi storite v zvezi s tem.«