Knjiga obravnava univerzalne življenjske zakonitosti, ki brez izjeme veljajo za vsakega človeka. 

LOLA je okrajšava nemških besed za:

LO=loslassen = "pustiti v miru"

L=Liebe=ljubezen (L²=ljubezen na kvadrat)

A=Aktion/Reaktion=akcija/reakcija

Načelo lola je najradikalnejša uporaba ekonomskega načela, saj učinkuje kot superprevodnik v življenju vsakogar. To pomeni: Načelo LOLA pokaže, kako lahko dosežete vsak cilj hitreje in z manj napora kot običajno.

L² pomeni, da se človekov uspeh z več ljubezni ne povečuje linearno, temveč - v skladu z Ohmovim zakonom - na kvadrat.²

Uvod I

V neskončnosti vesolja plava zrnce prahu - eno izmed nešteto prašnih zrnc - ki so ga njegovi prebivalci poimenovali "planet Zemlja".
Že tisočletja se na njem dogajajo čudne stvari. Bitja, ki živijo na površju in se imenujejo ljudje, porabijo veliko časa za medsebojno bojevanje in včasih celo pobijanje. To počnejo iz razlogov, ki bi bili zunanji miselnosti popolnoma nedoumljivi. Nikoli namreč ne gre za obvladovanje celotnega zrnca Zemlje, ampak vedno le za prevlado nad nezaslišano majhnim delcem tega praška.
Prav tako nedoumljivo je prepričanje ljudi, dolgo tisočletja, da v vsej neskončnosti vesolja ne more biti drugih visoko inteligentnih bitij. Čeprav niso vedeli, kako vesolje deluje, so menili, da so krona stvarstva. Pri njih še danes veljajo nekatere teorije, ki pravijo, da je človek, krona stvarstva, že po naravi nasilen in so torej spori, vojne, umori in uboji nekaj, s čimer bo moralo človeštvo vedno živeti.

Poskusili smo napisati "navodilo za uporabo" Življenja.

Kaj pa, če ni naravnega zakona, ki bi predpisoval, da se moramo drug proti drugemu bojevati in se včasih celo pobijati?
Kaj pa, če ni naravnega zakona o tem, da bi moralo biti življenje nujno sestavljeno iz niza večjih in manjših težav?
Morda pa so življenjski zakoni drugačni in jih zato pogosto, prepogosto kršimo in si po nepotrebnem otežujemo življenje.
Morda načelo LOLA dejansko kaže pot reševanja težav.Toda to lahko odkrijemo šele, ko ga preizkusimo v svojem življenju. Tedaj bomo lahko ugotovili, ali je imel Hermann Hesse prav, ko je v knjigi Siddhartha zapisal:
"Svet, prijatelj Govinda, ni nepopoln ali šele na dolgi, počasni poti k popolnosti: ne, svet je v vsakem trenutku popoln."

Za kaj v življenju pravzaprav gre?

Poiskati je treba odgovor na osrednje vprašanje, in to je:
"Kako najhitreje in z najmanj truda in stroškov pridem iz stanja, ki JE, v stanje, ki NAJ BI BILO."
To je vse. Drugega ni treba vedeti. Zakaj ne? Preprosto zato, ker se da vse v človekovem življenju razdeliti na JE in NAJ BI BILO. JE - to je tisto, kar je zdaj. NAJ BI BILO pa je tisto, kar naj bi bilo; kar si predstavljamo. Logično je, da želenega cilja ne bi radi dosegli z veliko truda in čim bolj počasi, pač pa kar se da hitro in čim laže. Se strinjate?

Karkoli si predstavljamo, vse lahko razdelimo na JE in NAJ BI BILO. Načelo LOLA pokaže, kako lahko čim hitreje in čim laže dosežemo svoje osebno NAJ-BI-BILO-stanje. Nikogar ne poznam, ki bi želel svoje cilje doseči s kar se da velikim trudom in kolikor mogoče počasi.

Izrek "s čim manj truda" kljub temu nasprotuje naši zahodno-krščanski vzgoji. Rečeno nam je bilo, da si moramo služiti kruh v potu svojega obraza. Bolj ko se bomo naprezali (bojevali?), več bomo zaslužili. Tudi vzhodni modrijani ponavljajo isto.

Načelo LOLA zatrjuje prav nasprotno. Nikomur se ni treba naprezati. Obstaja preprostejša in hitrejša pot reševanja težav in doseganja ciljev. Čeprav je v nasprotju z različnimi filozofijami, se kljub temu počutimo v družbi najboljših mislecev. Eden zagotovo največjih učiteljev modrosti, Jezus, je o tem povedal:
Poglejte ptice pod nebom: ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice, vaš nebeški oče jih živi. Niste vi veliko več vredni kot one? ... Poglejte lilije na polju, kako rastejo; ne trudijo se in ne predejo, a povem vam, da se še Salomon v vsem svojem sijaju ni oblačil kot katera izmed njih. (Mat. 6:26-29)

Moj namen ni pokazati, kako je mogoče doseči določen cilj. Prikazati želim temeljni življenjski mehanizem, s katerim je mogoče doseči kakršnekoli cilje. Pri tem moram poudariti tudi tole: ne bom učil, kaj naj bi bil cilj. Ne bom govoril o dobrih in slabih ciljih. To je vrednostna sodba posameznika. V tej knjigi so zakonitosti, ki si jih nisem izmislil ne jaz ne kdo drug. Takšne so že od nekdaj in bodo vedno ostale.
Če te zakonitosti poznamo, jih lahko uporabimo v svoje dobro. Če jih ne poznamo, je možno, da jih uporabimo v svojo škodo in si po nepotrebnem grenimo življenje. To se mi je dogajalo pol življenja; dokler nisem imel dovolj in sem si rekel: "Saj to vendar ni mogoče, gotovo mora iti tudi drugače." Iz tega je nastalo tisto, kar zdaj imenujem "načelo LOLA".

Izgon iz raja
Človeška drama

Poiščemo si tolažbo, poiščemo si omamo~ naučimo se spretnosti in umetelnosti, s katerimi se varamo. Toda najpomembnejšega, poti vseh poti, ne najdemo. "
Hermann Hesse, Siddhartha

"Nimam pravice soditi o življenju drugega človeka!"
Hermann Hesse, Siddhartha

Človek nosi v sebi svoj osrednji problem, navado stalnega razsojanja, kaj je dobro in kaj slabo. Sodimo o sebi, o drugih in o okoliščinah. Težava pa je v tem, da je tisto, kar je dobro za Novaka, morda slabo za Kovača. In spor je tu. Delitve na dobro in zlo nimajo ničesar skupnega z naravnim zakonom. To so le človeške moralne predstave, ki so v različnih deželah in v različnih obdobjih različne. Skupno jim je le to, da povzročajo nesporazume in spopade, konflikte v človeku in med ljudmi ter tako ustvarjajo tudi podlago za vojne.

Od kod ta navada, zakaj vedno razsojamo, delimo na dobro in zlo? Poznamo svetopisemsko zgodbo o jabolku, Adamu in Evi - v raju sta jedla z drevesa spoznanja o dobrem in zlem. Poraja se misel, da pred tem nekaj takega, kot sta dobro in zlo, očitno ni obstajalo. Torej si je mogoče predstavljati obliko bivanja brez dobrega in zla. Kako se ta imenuje, nam zgodbica pove že v naslovu "Izgon iz raja". Stanje brez razločevanja na dobro in zlo je jasno označeno kot "raj". To ni neki kraj na zemljevidu ali nekaj, kar bomo morda dosegli šele v daljni prihodnosti, ne, raj je, preprosto rečeno, stanje duha, nerazsojanja, neločevanja na dobro in zlo. Vsakdo bi se torej lahko pri priči znašel v raju, če bi svet in sebe nehal deliti na dobro in zlo.
Človeku nihče ne preprečuje vrnitve v raj - razen on sam. Sicer pa od tam niti ni bil izgnan, kot piše v naslovu, saj je sadež z drevesa spoznanja o dobrem in zlem jedel prostovoljno. Torej se je iz raja izgnal sam. In prav to nas pri vsej stvari tolaži: ker se je sam - zaradi razsojanja - izgnal iz raja, se lahko tudi sam - če ne bo razsojal - vrne vanj.
Torej moramo vedeti:
Naše težave so se začele tedaj, ko smo začeli deliti na dobro in zlo.
Tudi Vi, spoštovana bralka in spoštovani bralec, ne bi imeli nobenih težav, če ne bi razsojali. Prosim, vzemite si čas ter resno in v miru premislite o tem.
Delitev na dobro in zlo je zgolj človeška lastnost. Narava ne deli; narava ne razsoja.
O tem lahko beremo tudi v Svetem pismu:
Zakaj on (Bog) veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. (Mat. 5:45)
Le človek obupno vztraja pri razsojanju.

Če bi konflikte res želeli odpraviti, bi morali prenehati obsojati. Če pa smo trdno prepričani, da je svet narejen iz dobrega in zla, moramo biti pripravljeni živeti s konflikti. Poskus, ustvariti miroljuben svet, bi bil v tem primeru zapravljanje časa. Miroljubja na svetu ne bo, dokler se bomo oklepali obsojanja. Preneseno na posameznika - na Vas ali name - to pomeni: naše življenje ne bo harmonično, dokler bomo obsojali druge in tudi sebe!
To nam tudi razloži, zakaj tako cerkve kot OZN in vsa dobronamerna etična društva le malo prispevajo k rešitvi težav. Tudi te organizacije vse delijo na dobro in zlo, ustvarjajo nove težave. Znani psiholog C. G. Jung je o tem povedal: "Krepost je človeku nevarnejša kot pregreha." Kreposten človek namreč bolj teži k obsojanju kot pregrešen - in zato ustvarja nove konflikte, torej počne natančno nasprotno od tistega, kar je nameraval.

Vesoljsko bitje, ki bi nas obiskalo vsakih nekaj tisoč let, najbrž ne bi opazilo velikega napredka v našem mišljenju. Zanesljivo odkritje, da se Zemlja vrti okoli Sonca, sicer ni od muh, toda človeško zaradi tega nismo veliko napredovali. In verjetno le malo ljudi meni, da imamo zato manj težav. Tudi pristanek človeka na Luni ni prispeval k rešitvi etničnih nasprotij in spopadov, brezposelni na primer niso zato nič srečnejši.

Nobene druge možnosti ni: če hočemo zares razrešiti svoje težave, kjerkoli jih že imamo, moramo nehati deliti svet in vse na njem na dobro in slabo. Svet preprosto je. Ni ne dober ne slab; samo je. Tako preprosto je to, pa vendar tako težko razumljivo.

Če vztrajamo pri razdelitvi na dobro in zlo, potem se, odkrito rečeno, ne smemo razburjati nad osebnimi težavami in tistimi v svetu. Edino "smiselno" bi bilo razburjanje nad samim seboj, nad našo nesposobnostjo preseči dvojnost dobrega in zla.
Nihče nas ni izgnal iz raja, sami smo se. Raj je tukaj, oddaljen od nas le za eno misel. Toda zdaj nikar ne naredite napake, ne čakajte na druge, sicer boste dolgo čakali. Ne gre za svet, ne za druge, gre za Vas. Raj čaka, samo za misel je oddaljen od Vas - toda Vi si ga morate predstavljati. Tega ne bo nikoli nihče storil namesto Vas.

Pokazal bi rad, mejo med rajem in človekovim trpljenjem; povedal, da se s svojim obsojanjem dan za dnem izganjamo iz raja.

STRAH

Manjka nam temeljno zaupanje v boga, v življenje ali kakorkoli imenujemo to mogoče, sicer bi zaupali in se ne bi bali. Čeprav večina pripada tej ali oni verski skupnosti, smo v bistvu brezbožni. Ne obsojam, samo dejstva ugotavljam. Ne nasprotujem zavarovanju in mislim, da je popolnoma pravilno skleniti ga, če ne zaupamo življenju.

Strah nas pripravi do tega, da krčevito upoštevamo dogme, sodbe in verovanja, oklepamo se stalnega delovnega mesta in določenega sočloveka. Verjamemo, da nam vse to daje varnost, identiteto, orientacijo. Posledica je zelo huda, saj s krčevitim oklepanjem ustavimo življenje, svoj lastni razvoj. Če se nečesa močno držimo, zatremo vse gibanje. Kar pa se ne more gibati, umre. To ni teorija, temveč vsakdanja izkušnja.

Neka gospa je menila, da je strah potreben, saj nas varuje pred nevarnostmi. Kar predstavljajmo si to praznoverje! Če torej hočem brez nezgode pripeljati iz kraja A v kraj B, se moram samo bati, pa se mi ne bo nič zgodilo. Seveda je res prav nasprotno: strah pritegne tisto, česar se bojimo, zato nas zaupanje nedvomno bolj varuje kot strah. In to je tisto, česar Nezemljan ne bi mogel razumeti! Kje je logika, kje zdrava pamet? Zakaj naj bi bil strah boljši, saj je vendar nasprotje ljubezni in nam ne koristi.

"Obup je strup življenja ... Nemoč je sadež obupa ... 0 ti, ujetnik svojih skrbi, zapomni si, kaj pravi prerok: `Ne muči se s skrbmi'."

"Strah oropa nogi moč, da bi stopala naprej, in vzame razumu sposobnost razmišljanja."

Strah povzroča nesproščenost, zakrčenost in zato ne dovoljuje dobrega dosežka.

Strah kaže temeljno pomanjkanje zaupanja v življenje in vodi po eni strani k ustreznim obrambnim reakcijam (boju), po drugi pa ne ovira le življenja nasploh, temveč še prav posebej našo energijo in sposobnost razmišljanja.
Strah nam torej zagotovo ne bo pomagal rešiti težav in hitro izpolniti načrtov.

2.2 Krivda

Pri nemočnem človeku smo spoznali, da ima pomembno vlogo greh oziroma krivda.
Greh je zelo praktičen, saj pomaga obvladovati ljudi in jih narediti odvisne. Njegov mehanizem je preprost in zanesljivo deluje že tisočletja.
Ljudi je treba razglasiti za grešnike, da dobijo slabo vest, zaradi te pa je mogoče z njimi manipulirati. Tako je z odraslimi in z otroki. Od človeka, ki ima slabo vest, je mogoče dobiti stvari, ki jih sicer ne bi mogli. Zdaj se trik nadaljuje: prizadetega s slabo vestjo seveda ne smemo pustiti samega. Saj nismo nečloveški! Ubogemu grešniku je treba pokazati pot k odrešitvi, k sreči. Storiti mora le to ali ono - ali plačati - in glej, grehi so mu odpuščeni. Včasih gre to zelo preprosto in hitro. Toda potem je pomembno, da se človek vendarle ne počuti spet povsem varnega, saj bi mu lahko šlo predobro in ga ne bi bilo mogoče tako zlahka nadzorovati. Torej mu je treba jasno zabičati, da greh kot grožnja stalno preži nanj. Tako je z njim precej laže manipulirati.
Zadeva vsakič poteka takole: Neki poklicanec (le kdo ga je poklical ali usposobil?) izjavi zbrani množici s slovesnim glasom: "Vsi ste grešniki. Pridite k meni (dokler še ni prepozno), jaz vam bom pokazal pot do odpuščanja vaših grehov."
Trik deluje brez napake. Nerazložljivo pa je, zakaj ljudje dovolijo, da z njimi tako ravnajo. Zakaj se jih toliko odreče svoji moči in jo prenese na druge? In od kod si ti drugi jemljejo pravico, razsojati o krivdi in nekrivdi?
Od kod nekomu pravica soditi o drugih ljudeh?
Greh ni naravni zakon, je povsem človeška iznajdba z edinim namenom obvladovati soljudi. Dokler človek dovoli, da z njim tako ravnajo, ne bo nikoli postal zares mogočen.
Vendar moj namen ni obsojati tiste, ki pridigajo 0 grehu. Kdor sodeluje pri igri z grehom, je sam odgovoren; nihče ga k temu ne sili.
Nerazumljivo je, zakaj toliko ljudi prostovoljno predaja svojo moč drugim. Težko je razumeti, zakaj se to dogaja celo v krščanstvu. Nedavno sem v nekem krščanskem časopisu prebral stavek: "Potrebujemo oboje - mesijo, ki naj pride sodit narodom, in ljudi, ki so se voljni podrediti novi etiki."
Mesija naj torej sodi narodom! Očitno zato, ker smo vsi krivi in grešni. Dovolite vprašanje, kaj bi nam to prineslo. Komu bi koristilo sojenje narodom`? Kateri narod bi bil v tem primeru bolj in kateri manj obsojen? Bi bil narod, ki bi mu sodili, potem kaj boljši`? Vse to je popolnoma nesmiselno. To je vedel tudi Jezus. Zdaj je minilo že skoraj dva tisoč let, odkar je o tem jasno povedal:
"Ne sodite, da tudi vi ne boste sojeni."
In kaj počnemo mi? Nikoli se ne utrudimo pri sojenju drugih. Če namreč nekoga označimo za krivca, ga sodimo. Počnemo natančno to, kar je utemeljitelj krščanstva zavračal, imamo pa se za kristjane!

1.1 Najradikalnejše načelo
"Pri sebi samem se bom učil, bom učenec, se bom spoznal."
Hermann Hesse, Siddhartha
Neomajni temelji načela LOLA
1. Tako deluje človek

Kdor bi v osebnem življenju rad napredoval, naj upošteva podobo človeka, ki jo bomo opisali. 'To pomeni, naj omenjena temeljna načela uresniči v vsakdanjem življenju.
Odgovor je nenavaden. Nenavaden, saj je v nasprotju z dejanskimi razmerami in ravnanjem. Izkušnja namreč kaže, da praviloma pričakujemo oziroma zahtevamo spremembo drugih.
Delavec pričakuje, da se bo spremenil šef. Šef pričakuje, da se bo spremenil sodelavec. Državljan pričakuje, da se bo spremenila vlada. Vlada pričakuje, da se bodo spremenili državljani. Podjetnik pričakuje, da bodo banke znižale obresti. Varčevalci pričakujejo, da bodo banke obresti zvišale.

Po mnenju Karla Marxa bi bilo treba spremeniti družbo, da bi se končno spremenil človek.

2. Tako deluje življenje
2.1 Vse je energija

Materija ni dejanska resničnost, resničnost je energija; tako potrjujejo raziskave fizike, še zlasti atomske. To pa ima za nas nepredvidljive posledice.
Vse je energija, torej tudi naše misli, in to pomeni, da lahko te učinkujejo na zunanji svet. Misli niso le nekaj, kar se dogaja v glavi. Posledice tega spoznanja bomo obravnavali v poglavju o akciji in reakciji.
Če je torej vse energija, je to tudi človek, kar pomeni dvoje. Prvič, človek je (kot že rečeno) sposoben poljubnega razvoja, in drugič, človek je neumrljiv. Energije namreč ni moč uničiti.
Poglejmo, kaj se zgodi, če nekemu telesu dovajamo energijo. Poveča se njegovo nihanje, in to pomeni, da se spremeni telo samo. Iz ledene kocke nastane voda. Če energijo stopnjujemo, nastane iz vode para - in čeprav ne vidimo ničesar več, je vendarle še vedno vse tu, nič ni izginilo.
Tako v fiziki. Toda kar velja za led in vodo, navsezadnje velja tudi za človeka. Če mu uspe svoje nihanje znatno povečati, v nekem trenutku postane neviden. To nima nič skupnega z mistiko ali magijo, temveč s fiziko. Če postane neviden, to ne pomeni nič drugega, kot da je svoje telo iz grobe materije spremenil v telo iz subtilne materije in da smrti ni. Ideja smrti je popolnoma omejen materialističen način gledanja, ki smo si ga sami izmislili in s katerega posledicami se moramo zdaj ubadati. Pred 2000 leti je Jezus poskušal pokazati, da smrti ni. "Smrt, kje je tvoja groza`?" Vendar so le redki dojeli, za kaj gre. Mednje sodi že omenjeni atomski fizik J. E. Charon. Ena izmed njegovih knjig ima naslov Star sem 15 milijard let. Petnajst milijard zato, ker fiziki ocenjujejo starost vesolja na petnajst milijard let. Tudi zanj smrti ni.
Če je torej človek nihanje, potem je mogoče nihanja poljubno spreminjati. Toda, kako? Odgovor je preprost: z mišljenjem. To lahko preverimo. Pomislimo na ljubezen in sovraštvo. Na telo vpliva oboje, saj se je nihanje spremenilo. Lahko se popolnoma zamislimo v materijo - nekateri to precej uporabljajo - ali pa se zamislimo "v nebo". Odvisno je od nas. (Spomnimo se načela o svobodni volji!)
Vse je nihanje, zato bolezen ni nič drugega kot disharmonija nihanja. Torej je kot na dlani, da je na tako neubranost mogoče vplivati z drugimi nihanji, na primer z glasbo, barvami, vonjavami in seveda s svojim mišljenjem. To spoznanje sploh ni tako novo.

Vse je vprašanje energije - in s tem vibracije. Na človeka lahko gledamo, na primer, kot na glasbeni inštrument. Glasba, toni - to so nihanja. Če je glasbilo razglašeno, so toni disharmonični. Človek je razglašeno glasbilo, ki ves čas "proizvaja" disharmonične tone, in to pomeni: napadalnost, spore, nezadovoljstvo.

Ste to, kar mislite o sebi. Pika.
Vaši sodelavci so to, kar mislite o njih. Pika. Vaše stranke so to, kar mislite o njih. Pika.
Sami se odločite, kaj želite misliti o sebi in svojih sodelavcih. Toda potem prevzemite tudi odgovornost za to, kar mislite.
Če to veste, si lahko prihranite vse analize. To je ekonomično, saj prihrani čas in denar. Svet, vesolje, vse je urejeno nezaslišano ekonomično. Samo človeku je uspelo stvari nepredstavljivo zaplesti. Na srečo so se težave sčasoma tako nakopičile, da bomo prej ali slej morali priti do novih spoznanj, če bomo hoteli živeti na Zemlji. Če pa ne bomo preživeli, tudi ne bo tako hudo, saj vemo, da smrti ni.
Zdaj vemo, kako deluje svet. Spreminjamo ga s svojim mišljenjem. To nam daje nepopisno moč.
Zaradi svoje svobodne volje storimo z njo, kar hočemo.

2.3 Vse je ENO
"Že ni mogel več razločevati številnih glasov, veselih od jokajočih, otroških od odraslih, vsi so bili združeni, tožba hrepenenja in smeh poznavalca, krik jeze in ječanje umirajočega, vse je bilo eno, vse je bilo med seboj prepleteno in povezano, tisočkrat prekrižano."
Hermann Hesse, Siddhartha

Nobena uradna šola ne uči o neobjektivnem svetu, pa tudi ne o tem, da je vse ENO - vsaj za zdaj še ne. Vendar trdno upam, da bodo ta spoznanja, znana fizikom in mistikom, v prihodnjih petdesetih do sto letih vključili v obvezne učne načrte šol. In kaj je sto let v primerjavi z neskončnostjo časa?
Občutek ločenosti je gotovo ena izmed največjih težav številnih. Mislim na ločenost od drugih ljudi, od narave ali celo od življenja. Ta občutek pa je človekova utvara, saj v resnici nismo ločeni. Občutek ločenosti izvira iz naših glav (glejte poglavje 1.3). Srčno mišljenje, inteligenca srca, ne pozna ločenosti. Misel o tem je torej znamenje zelo velike ločenosti srca od glave. V družbi to nazorno vidimo pri narkomanih, ki najbolj trpijo zaradi ločenosti.
Številni mistiki so že v preteklosti zatrjevali, da ločenosti ni; v vesolju je samo enost. Vse je povezano. Oglejmo si najnovejša spoznanja s področja fizike.
V teoretični fiziki je svetovno znan Bellov teorem. Leta 1964 je namreč fizik J. S. Bell opozoril, da "nobena teorija o realnosti, ki je kompatibilna s kvantno teorijo, ne more izhajati iz domneve, da so prostorsko ločeni pojavi med seboj neodvisni." Kaj to pomeni`? To pomeni, da v vesolju ni nič ločeno od česa drugega! Ni ločenosti med ljudmi, ni ločenosti med človekom in naravo in ni ločenosti med katerimikoli pojavi, ne glede na oddaljenost med njimi!
Povedano drugače to pomeni, da je na vsaki točki v vesolju informacija o celoti. Ali še jasneje: vsak človek ima na voljo vse znanje v vesolju, o vsem! Tako so že od nekdaj govorili modrijani v Aziji; to danes potrjujejo spoznanja atomske fizike. Fizik J. E. Charon je o tem povedal: "Vsak atom je povezan z vsakim drugim atomom v vesolju, in sicer s substanco (duhom!) protimaterije ... Vse znanje je potencialno dostopno vsem atomom v vesolju."

Fizik in raziskovalec, kaosa Paul Davis je o kvantni mehaniki rekel: "Pometla je - kot pred njo relativnostna teorija - z veliko globoko zakoreninjenimi domnevami o bistvu realnosti." Resničnost torej ni taka, kot smo vedno mislili. V vesolju ne vlada ločevanje, temveč enost. To je realnost ali resničnost.
Toda to ni le igrica za fizike, to je vsakdanja resničnost za vsakogar. To spoznanje je rešitev vseh naših težav.
Predstavljajmo si: nič, kar se na svetu (in celo v vesolju!) dogaja, ni ločeno od nas, in nasprotno: karkoli storimo, učinkuje na ves svet (in na celotno vesolje!).
Čutite svojo odgovornost?
Ob tem spoznanju nam dobesedno zastane dih. Kar počnemo - in mislimo! - ne vpliva samo na našo družino ali podjetje, temveč na celotno vesolje. Ali je človek torej mogočen ali povsem nemočen? Vedno se vračamo k istemu: k nepredstavljivo veliki človekovi moči.
Doslej smo ugotovili:
mistiki so vedeli, da je vse ENO; atomski fiziki vedo, da je vse ENO.
Lahko pa gremo še naprej. Tudi zen-budizem ve, da je vse ENO. Simbol tega vedenja je krog, narisan s tušem s prosto roko. Predstavlja enost, zaobjema nasprotja, ne pomeni ali-ali, temveč tako-kot-tudi. Toda simbol našega mišljenja, današnje družbe ni krog, temveč z ravnilom narisana premica. Ravna črta ločuje brutalno kot avtocesta. Simbolizira naše premočrtno, dualistično, ločujoče mišljenje. Herbert Achternbusch je to opisal s tremi besedami: "Avtocesta v možganih." Ce si premico predstavljamo s puščicama na obeh koncih, vidimo nasprotujoča si konca ali dualnost. Smeri sta sprti med seboj. Jasno, da je boj tudi v ideji Aristotelove logike ali-ali.
Tako ni mogoče rešiti naših težav, saj je resničnost, kot smo videli, povsem drugačna. V nasprotju z Aristotelovo mislijo ne vlada ločenost, temveč enost. Predstava o ločenosti nujno povzroča nesporazume in spopade; ti pa po nepotrebnem terjajo čas in denar. Spopadi niso ekonomični.

1. Akcija je enaka reakciji

"Ničesar ne povzročajo demoni, teh ni. Vsakdo lahko čara, lahko uresniči svoje načrte, če zna misliti in čakati, če se zna postiti."
Hermann Hesse, Siddhartha

1.1 Učna ura fizike s posledicami ali kako deluje naše mišljenje

Iz fizike poznamo zakon akcija je enaka reakciji. To preprosto pomeni: če pritisnem ob steno z 10 kg, pritisne tudi stena proti meni z 10 kg. Če pritisnem ob steno z 20 kg, tudi ta pritisne proti meni z 20 kg. V nadaljevanju bomo ta fizikalni zakon prenesli na mišljenje in ga uporabili.
Ukvarjali se bomo torej z našim mišljenjem in njegovimi posledicami.
Prvič: kaj je misel?
Vse je nihanje oziroma energija., zato je tudi misel nihanje oziroma energija. Misel torej ni prazen nič, ni nekaj, kar se dogaja le v našem telesu. Človek je popoln oddajnik; iz sebe neprestano pošilja misli. Vsaka ustreza določenemu nihanju in torej energijskemu potencialu, ki zapusti oddajnik - človeka. Zato lahko govorimo o misli tudi kot o energijskem delcu. Zelo pomembno je, da si to jasno predstavljamo: vsaka misel, ki jo mislimo, je energijski delec. Glede na velikost energijskega potenciala misli so seveda različni tudi njeni učinki; lahko so močne ali šibke. Tudi vse drugo je nihanje, zato lahko s svojimi mislimi vplivamo na vse.
Vsaka misel ima energijski potencial, zato teži k uresničitvi. Težnja je seveda toliko večja, kolikor večji je energijski potencial določene misli.
Kolikor močneje mislimo, toliko večja je možnost, da se naše misli uresničijo. Veselje in navdušenje so na primer "misli" z veliko energije, ki privedejo do ustreznih pozitivnih rezultatov. Dosledno pozitivno, optimistično mišljenje zato ni le prikazovanje stvari v lepih barvah, temveč ima trdno fizikalno ozadje. To so energije, ki človeka z matematično gotovostjo vodijo k pozitivnim rezultatom. Toda ne pozabimo nečesa: tudi misli strahu so velikokrat nabite z močno energijo; in tudi te težijo k uresničitvi z matematično zanesljivostjo. Zato misli strahu niso nikoli koristne.
Naredimo še korak naprej.
Podobne misli imajo podobne vibracije in se zato med seboj privlačijo. Nastajajo tako imenovana miselna telesa, ki imajo seveda precej večji energijski potencial kot posamezne misli in zato odločilne posledice za določeno podjetje, narod in vse človeštvo.

Zato se resno vprašajmo, kakšne energije "proizvajamo" od jutra do večera. Imamo svobodno voljo, mislimo lahko, kar hočemo; in naše mišljenje določa energije, ki jih oddajamo. Kakšne energije želimo sproščati v svojem življenju? Energije strahu ali ljubezni? Ne pozabimo, da misli vplivajo na naše življenje.
Naredimo še korak naprej.
Iz fizike vemo, da energije ni mogoče uničiti. To velja tudi za duševno področje, ki nas zdaj zanima. Neuničljivost energije pomeni, da tudi nobene misli ni mogoče izničiti!
Karkoli mislimo, smo mislili in še bomo mislili nič se ne izgubi! Kaj mislimo? Z vsako mislijo ustvarjamo energije, ki se nikoli ne izgubijo in vse težijo k uresničitvi.
Odločilno je, da ne pozabimo: karkoli smo mislili doslej, ne moremo več spremeniti; lahko pa svoje mišljenje od zdaj naprej spremenimo - in to zaradi čudovitega daru svobodne volje. S spremembo mišljenja začnemo takoj ustvarjati drugačne vibracije, drugačne energije - in tako drugačno prihodnost. Preteklosti ne moremo spremeniti, toda svoje mišljenje lahko ZDAJ spremenimo, če hočemo.
Naredimo še korak naprej.
Oglejmo si zakon iz naslova tega poglavja: akcija je enaka reakciji. To pomeni: vsaka misel se vrne k pošiljatelju.
Pošiljamo misli; to je akcija. Kar se vrne k nam, je reakcija. Predstavljajmo si: karkoli mislimo, se vrne k nam! To je genialno in - v povezavi z načelom svobodne volje - največje darilo vesolja. Ne morem si predstavljati zakonitosti, pravičnejše od te. Karkoli mislite, torej pošiljate v svet, se vrne k Vam.
Posledice so tako dramatične, da moramo pojav natančneje preučiti.
Kadar nekoga kritizirate, ta zakon seveda ne pomeni, da bo prizadeti takoj začel kritizirati Vas. Pomeni pa, da bo od nekod prišla do Vas misel natančno take kakovosti. Morda Vas bo kritiziral nekdo drug, morda se bo misel vrnila kot zdravstvena težava ali - kot se je zgodilo meni - odpustitev iz službe.

Posledice tega zakona pa segajo še veliko dlje. Kaj se zgodi, če Vas nekdo kritizira ali goljufa? On mora nositi posledice svojega mišljenja in ravnanja, ne pa Vi. Zamislite si, kako je to ekonomično! Niti z mezincem Vam ni treba migniti, da bi se maščevali. Vesolje je organizirano tako, da reakcija nezmotljivo zadene povzročitelja akcije. Zato je Jezus rekel: "Ce te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo." Če namreč udarimo nazaj, si ne naredimo usluge, saj se spet vse vrne k nam.
Zakon o akciji in reakciji je zares genialen. Ima namreč še druge presenetljive posledice. Sami sebi ne morete narediti nič boljšega, kot da drugemu želite samo najboljše. Karkoli namreč storite drugemu, se vrne Vam. Zveni res čudno, toda največji "egoist" je tisti, ki drugim naredi čim več dobrega! In nasprotno si tisti, ki misli le nase in drugim ne privošči ničesar, najbolj škoduje.
Ni to od sile? Ta pravični zakon globoko spoštujem.
Predstavljajte Si, da bi večina ljudi to vedela! Potem bi bile naše težave v hipu rešene; vsakdo bi drugemu želel samo najboljše, ker bi vedel, da se mu bo vrnilo. Toda to, ali drugi ta zakon poznajo in se ga držijo ali ne, je za Vas popolnoma nepomembno. Gre za Vaše življenje, za to, da lahko izpolnite svoje želje. Kar počnejo drugi, je njihova stvar.
Kaj torej želite izkusiti v svojem življenju? Si želite zdravja, sreče, blagostanja, uspeha? Če je tako, ne morete storiti nič boljšega, kot po možnosti to želeti vsem, ki jih srečujete, in tudi tistim, ki jih ne. Razdalja namreč v mišljenju nima nobene vloge. To so jasno ugotovili tudi fiziki. Ni torej pomembno, ali gospod Novak sedi pred Vami, ko mu želite nekaj dobrega ali slabega, ali je tedaj na počitnicah na Havajih. V duhovnem območju "prostora" ni. Predstavljajte si posledice tega ravnanja za rešitev - ali poslabšanje - sporov v podjetjih ali v družinah!

To strašno moč lahko vsakdo preizkusi v svojem življenju. Z vero nima nič skupnega; to je čista fizika. Kadar mislimo neko misel, je tako, kot če bi vrgli kamen v vodo. Okoli njega se širijo valovi, ki se nezmotljivo vrnejo na mesto, kjer je kamen potonil v vodo. Natančno tako je z našimi mislimi. Le da na duhovnem področju ni upora. Zato se misli vrnejo z enako energijo, s katero smo jih poslali v svet. Torej, pazimo nanje!
V praksi lahko ugotovimo še nekaj zanimivega. Če kritiziramo nekoga, ki to počne tudi sam, reakcijo čakamo dlje časa, kot tedaj, kadar kritiziramo nekoga, ki sam ne kritizira. V slednjem primeru povratni udarec doživimo zelo hitro.

Toda močneje ko je kdo ujet v materijo, več časa lahko mine do reakcije. In prav to je razlog zakaj toliko ljudi govori o naključju. To ali ono naj bi bilo po njihovem mnenju zgolj naključje, kar je velika utvara.

Naključje pravimo tistemu, česar ne znamo razložiti. Če pa bi imeli širši pogled na stvari - na primer pogled z letala - bi nenadoma videli vse povezave. Takoj bi videli, da je dozdevno naključni dogodek zgolj reakcija na nekaj, kar smo že davno mislili in pozabili.

V vesolju ni naključij.
Obstaja absolutno pravičen zakon o akciji in reakciji, ki je nezmotljiv. A nima nič opraviti z moralo. Ni niti dober niti slab, samo je, brez morale. Ta zakon je bil, je in bo vedno tak.
Z mišljenjem ustvarjamo svojo resničnost. Karkoli v življenju izkusimo (pretrpimo, vzdržimo, prenašamo itd.), povzročimo sami. To pomeni, da lahko vse spremenimo! Vidno je vedno izraz nevidnega, našega mišljenja in naših čustev.
Ali ste vedeli, da je to "poslednja sodba"? Poslednja pomeni zadnja. In kaj je ta sodba, ki se dogaja nazadnje, torej ZDAJ? Pomeni preprosto, da moramo sami plačati za vse, kar smo si privoščili. Kdo drug nas ima pravico soditi? ZDAJ je posledica našega prejšnjega mišljenja.
Naša prihodnost je odvisna od tega, kar mislimo ZDAJ. Kaj Vi zdaj mislite? V svoje dobro in v dobro vseh mislite le najboljše o sebi in njih!
Vidimo, da je vesolje zelo preprosto organizirano. Tako preprosto in genialno, da tega ne moremo prav zlahka ugotoviti, čeprav... naš jezik pozna tudi to modrost. Kdo ne pozna reka "Kakršen klic, v gozd, tak odmev iz njega"? Tega stavka ni treba razumeti le materialistično. Lahko ga nekoliko spremenimo in rečemo: "Kakršne misli pošiljamo v svet, takšen odmev se vrača." Neka druga stara modrost se glasi: "Kar seješ, to žanješ." Sejemo misli, ki jih mislimo neprekinjeno od jutra do večera. Žanjemo to, kar se vrača, odziv ali reakcijo na naše misli. Tako preprosto je to.
Zato: če je žetev slaba ali vsaj ne dovolj dobra, se moramo vsekakor vprašati, kakšno miselno seme smo sejali. Če Vas je zdaj zmrazilo, ker v preteklosti niste mislili le plemenitih misli, se lahko pomirite. Vaše misli se bodo sicer nezadržno vrnile k Vam, toda pred negativnimi vplivi se lahko obvarujete. Od tedaj, ko začnete misliti pozitivno, konstruktivno, ste varnejši. Spremenite namreč svoje nihanje in to blaži učinek vračajočih se misli. Če bi svoje misli lahko takoj preusmerili k ljubezni, Vam tudi povratni udarec najslabših misli ne bi več mogel do živega. Ljubezen ima močnejšo vibracijo kot vse drugo.
Ste vedeli, da je tudi Jezus poznal ta zakon? Seveda ni govoril o akciji in reakciji, saj tega ljudje v njegovem obdobju ne bi razumeli. Rekel je: "Ne sodite, da ne boste sojeni." Kaj pa je to drugega, če ne zakon akcija je enaka reakciji`? Kdor drugega obsoja (akcija), bo sam obsojen (reakcija). To je univerzalni zakon. Deluje pa tudi obrnjeno: kdor dela drugemu dobro, se mu bo dobro godilo.

Kako kar najhitreje in s čim manj napora preidemo iz JE-stanja v NAJ-BI-BILO-stanje.

1.Kdor kritizira svet in obsoja druge, seje slabe, negativne misli, zato svojih ciljev morda sploh ne bo dosegel ali pa le z veliko napora. Takšno vedenje ni ekonomično ter v podjetjih, športu, politiki in osebnem življenju prinaša slabe rezultate.

2. Kdor pozna zakon o akciji in reakciji, bo manj kritiziral in obsojal. Potrudil se bo in v svet pošiljal pozitivne, konstruktivne misli. Posledica tega bo, da bo svoje cilje dosegel hitreje in z manj napora kot nekdo, ki se vede tako, kot smo zapisali v prvi točki.

3. Kdor zna "pustiti v miru", doseže cilje še hitreje in s še manj napora kot tisti, ki pozna in se ravna "samo" po zakonu o akciji in reakciji.

4. Kdor poleg tega pozna in se ravna tudi po zakonu ljubezni, doseže cilje še veliko hitreje in z manj napora kot le z doslej naštetimi zakonitostmi.