Kako močno boli v duši, ko se človek poslavlja od svoje mame. 

Bolečino malce omili bližina ljudi, ki so ti dragi in spoznanje, da njeno neiztrohnjeno srce še živi v nas obdarovancih.

Iskrena hvala, dragi Jože za tvoje čudovito izbrane besede.

24.2.2016

                                                                  Oj težka pot, oj tožna pot,

                                                                  Ko srce od srca se loči,

                                                                  Mi spremljamo te žalujoči,

                                                                  Saj ti na veke greš od tod.

Tako je, ko se je poslavljal od bližnjih, v verze prelil bolečino naš preroški pesnik Simon Gregorčič, ki je človeško bivanje, žitje in smrt poznal globlje kot drugi, ljudem je od blizu zrl v dušo in je videl daleč, od tod do večnosti.

Po tej težki, tožni poti stopamo danes vsi, ki smo go. Milko poznali, še posebej  tožno pa njeni ljubljeni sinovi Branko, Alojz in Mirko, s svojimi družinami, sestra in brata, saj jim je mama Milka že ob zibelki razdajala svoje plemenito srce, ga naravnala kot zvezdo vodnico njihovih src in ga vedno znova delila vse do smrti, pa ga ni nikoli zmanjkalo, podobno kot duhovnik vedno znova razlamlja in deli hostijo pa je ne zmanjka. Zato ljudje, ki imajo takšno srce in toliko ljubezni postanejo duhovni velikani, nesmrtni, njihovo neiztrohnjeno srce dobrote pa ostane v nas obdarovancih. Hvaležni vam kličemo hvala!

Ne morem trditi draga ga. Milka, da sem vas poznal v vseh plasteh človekovega bivanja. Toda to kar sem izvedel in odkril o vas me je neizbrisno prevzelo. Spoznal sem vas pred devetnajstimi leti, ko ste z Mirkovo družino prišli na obisk, da se skupaj z vnukinjami nazobljete  češenj. In že ob prvem srečanju sem občudoval vaš bistri um, milino vaših besed, toplino ljubkovanja z vnuki, vašo nevsiljivo držo, vašo nalezljivo srčno kulturo in očitno vrojeno dobroto. Priznam, v vas sem uzrl odsev moje pokojne mame in mnogih izrednih kmečkih žena, ki so skozi stoletja rojevale, dojile in ohranjale slovenski rod. Pred mano je in bo vedno živel lik in podoba kmečke žene, predane družini, domovini in Bogu, Mame Milke,ki se je za dosledno izpolnitev poslanstva matere,priporočila  k nebeški materi Mariji. Žene, ki jo je v mladosti vzgajala in kalila že domača hiša in jo je iz dneva v dan, od zibelke do groba, kalilo in preizkušalo vsakdanje življenje .

Življenje v rosni mladosti v zavetju ljubezni staršev in domače hiše, je bilo prežeto z delom, skromno, a čudovito, vse dokler ga ni stresla svetovna morija, ki je s tečajev vrgla tudi kmečka ognjišča. Najprej v obliki okupatorjevega terorja nad slovensko zavednimi kmeti, terorja, ki se je znesel tudi nad vašo družino.

Temu je po vojni sledil komunistični teror, s sistematičnim sovraštvom, plenjenjem in poniževanjem kmečkega življa, ki je nekdanje preprosto a kleno in ponosno življenje kmečkih družin spremenilo v boj na požiralniku.

In skozi vso to apokalipso vas je vodila usoda v dekliških letih.

 Pa vendar ste kot mlado dekle bili najboljši dokaz, da najlepše rožice rastejo v bolj zaprtih tihih dolinah. Bili ste roža, ki je zrasla na rosah zelenih gora pod Veliko Planino. In kljub vsem doživetim medvojnim in povojnim prizorom groze in Golgote, ste svojo dušo okrasili z dobroto in ljubeznijo,ostali ste vedro dekle. Z ubranim petjem ste razkazovali svoje sanje.

 Ko se je v brhko mladenko zagledal poznejši mož Alojz, je križev pot vojnih in povojnih let zamenjala vesela aleluja: ljubezen , vaši otroci in spletanje lastnega doma so vam polnili življenje ter vaju z možem z zanosom dvigovali med oblake.

V mladi družini, ob možu in gradnji lastnega doma je v polni luči zasijala tista nematerijalna dota, ki ste jo prinesli iz rojstne hiše,to je: zvesto srce in delovna ročico, resnično dota ki je nima milijonarka.

 Vendar pa so kratko sijale zvezde prijazne. Bolezen vam je na pragu zrelih let vzela moža in otrokom očeta. Lahko le občudujemo vaš pogum in neupogljivo ljubezen do otrok, ki je premagovala pelin izgube moža. Reševalo vas je neizmerno zaupanje v božjo previdnost, kar vam je dajalo moč da ste previharili vse viharje in nove postaje življenjskega križevega pota.

 Tudi potem, ko so zavele bolj prijazne sape usode, ste draga ga. Milka ostali zvesti sami sebi, hitenje in hlastanje za materialnimi dobrinami ste zavračali, smisel življenja ste kazali z izbranimi rožami,ki so se razlivale z oken vašega doma, s skrbno urejenimi gredicami vrta in nenazadnje z vedno prijazno besedo in toplim Bog daj vsakemu, ki ga je pot zanesla k vaši hiši. Z dobroto in življenjsko modrostjo ste se posvetili novim rodovom v hiši, kjer ste toplo sprejeli snaho Stanko, ki je vašo dobroto in naklonjenost vedno vračala z vzorno  hvaležnostjo in ganljivo skrbjo v času vaše bolezni.

Zadnje leto so vam pešale moči, plamen življenja je ugašal, včasih so se domači zbali, da se že dviga tja nad zvezde. Pogovore in pozdrave so zamenjali le še občasni nasmehi in nemi pogledi utrujenih oči. Bilo je, kot da ste se poglobili v premišljevanje, molitev, in blagoslavljanje domačih.

 Pa vendar je vaša misel dosegla vse katerim je bila namenjena. Vsi so prihajali in se poslovili. Svojcem ste želeli še zadnjič s pogledom in okamenelo roko sporočiti: Izpolnilo se je, odhajam, radi se imejte, se vidimo nad zvezdami!

V častitljivih 83.letih ste obrnili vse strani v svoji knjigi življenja in iz nje na družine sinov prenesli modrosti in izjemne darove človečnosti, ki so vas tako močno zaznamovali z lepoto odprte duše.

Po tako lepo izpolnjenem življenjskem krogu, vemo, da vam bo večnost  namenila izpolnitev napovedi večne sreče, iz pesmi Dragutina Ketteja, ko pravi, da prinaša smrt po delu sladke sanje.

 Draga mama, hvala vam za vašo pokončno hojo skozi življenje!

Hvala za vašo ljubezen do domovine in skrb za domačo vas in domačo faro,še posebej pa za vaše materinstvo. Sloveniji ste podarili tri sinove s številnimi talenti in jim vcepili zavest,da je  njihovo delo za ljudi in splošno dobro, njihov obvezen dar na oltar domovini! Razumeli so vas in darovali so ga!

Hvala, v imenu vseh, ki so bili deležni vaše nesebične pomoči,vaših obiskov, vaše priprošnje in vaših toplih pozdravov. Vsi vas bomo pogrešali.

Še zadnjič vam kličemo, zbogom!

Počivajte v miru in naj vam bo lahka ljubljena zemlja domača!