Članek
Medijski strah pred novimi mediji
Objavljeno Jun 12, 2015

Bolj kot strah pred novimi mediji je v ozadju skrb, da bi novi mediji v tem slovenskem medijskem enoumju vendarle še komu odprli oči in posledično vplivali na rezultat volitev.

Napoved prvaka opozicije Janeza Janše, da se v slovenskem medijskem prostoru rojevajo nova televizija, radio in nov spletni portal, pozneje mogoče še kaj več, je vzbudila več medijske pozornosti kot prodaja Telekoma. Glede na dedni zapis slovenskega medijskega prostora so bili odzivi povsem pričakovani, lahko bi vnaprej napovedali nabor komentatorjev in besedišče komentarjev. Ko so mediji zavestno prezrli odličen Janšev esej Mit o NOB: 70 let življenja v laži in ga niti dežurni pisci niso cefrali, se pri napovedi novih medijev enostavno niso več mogli zadržati, čeprav so lahko vedeli, da na ta način delajo snovalcem novih medijev veliko uslugo, saj so projekt potisnili v polje javnosti. Ko se v javnosti tako glasno postavlja vprašanje, zakaj so potrebni novi mediji in kdo stoji za njimi, si mnogi ob razmisleku hkrati tudi odgovarjajo, da je v Sloveniji res prava medijska puščava, in podpirajo novo pobudo.

Takšni napadi seveda ne presenečajo in snovalci novega medijskega projekta so na to seveda računali. Reakcije so povsem pričakovane. Ne preseneča, da so nove medije označili za Janševo televizijo, SDS TV in podobno. Skorajda istočasno pa se je pojavila tudi novica, da je Bojan Požar kupil licenco za izdajanje nekdanjih Delovih revij, in oglasili so se ostareli hlapci slovenskega rumenega političnega žurnalizma, ki so vse skupaj takoj pripisali Janezu Janši. Nekaj dni za tem je idrijsko podjetje FMR s Stojanom Petričem kot vplivnim članom Kučanovega Foruma 21 kupilo Delo, a odzivi so bili bolj sramežljivi in zadržani. Večinoma so bile izražane želje, da si želijo lastnika, ki bo razumel časopisno dejavnost in bo vlagal v razvoj. Lari fari. Taisti dan, ko je Petrič prevzel Delo, so novinarski mezdni delavci v Črni vdovi prejeli še aneks k pogodbi, da bodo mesečno plačevali 30 evrov za obrabo računalnikov. To so sprejeli tiho, vdano, pohlevno, brez punta.

Beri dalje...