Kaj je to, kar občutimo kot čudovit mir in neskončno radost, ko utihne žlobudranje uma in nas samo bivanje prevzame. To je tista energija, ki nam daje polet, ki nas spodbuja, da plešemo, slikamo, pišemo pesmi, ustvarjamo. Še najboljši naziv tega je ljubezen. Spolna privlačnost je le drobec te energije in ne gre zamenjevati. Kot kaplja vode še ni ocean, četudi ga sestavlja neskončno število kapelj. Ljubezen je energija v kateri se raztopi naš namišljeni jaz, naš ego. Pravijo, da je ljubezen do samega sebe egoizem. Kako se motijo. Egoizem je, ko si zaljubljen v namišljeno predstavo o sebi, v njen odsev. Tu se rodi ta naš narcisoizem. Ko pa ljubimo svoje bistvo, ko polnimo našo posodo ljubezni, smo sposobni to dajati naprej. Dajati vsem.

Buda v eni svojih pomembnih suter pravi: Ljubi samega sebe in opazuj. A mnogi so spregledali prvi del tega stavka in se posvetili opazovanju. Če ne opazuješ z ljubeznijo, ne boš videl svojega bistva. Ker tvoje bistvo je ljubezen. Ljubezen je lahko tudi hladna, odsotna do drugega, če je to potrebno. A je kljub temu obzirna. Ni gospodovalna, ni zaskrbljena. 

Ljubezen je izpolnjena, ko jo drugi sprejme. Ljubezni se ne vrača. In ko ti sprejmeš ljubezen drugega, je prav tako krog sklenjen. Prava ljubezen se zgodi, ko se pri obeh v dajanju raztopi ego in se pretaka čista energija.

Naj bo dan posvečen ljubezni. Najprej do sebe, posledično do vseh.

(M.T.)