Pred 20imi leti (ja evo, madona, sm že toliko naprej ) kot 10letni otrok nikakor nisem imel občutek, da živim v isti družbi kot danes. Iz tiste perspektive in preko impulzov okolja, sem prejemal signale, da je družbi mar; mar zame, za sošolca, za prijatelja, ... In danes, danes imam dnevno občutek, ki ga krepijo impulzi današnjega okolja: da nikomur ni mar, razen tistmu, ki lahko neposredno profitira na tem, da mu/ji je mar. A ta "mar" s tistim izpred 20 let nima niti trohice skupnega. Občutek, individualizacija seka na vrhuncu, edini odziv starešin, ki še nosijo niti te družbe v svojih rokah pa ostaja pokroviteljsko diplomatsko hlinjenje prizadetosti nad situacijo neprivilegirane generacije ...