DIŠIŠ MI DRUGAČE …

Vedno drugače

zaznavam ta vonj

po ljubezni,

redno je sveža,

mikavno različna,

me nikdar ne strezni.

Opojna je danes,

v bezgovem cvetu

le zame rojena,

omamno me vabi

v svojem naročju

mi je podarjena.

Včeraj prelestna,

po jagodah vonj

me je vabil,

sledil do večera sem,

nežno vohljal,

sem te rabil.

Že se za jutri

marelični vonj

mi ponuja,

ravno bo prav

saj vskočila bo,

breskev zamuja.

Zbiram vonjave,

omamne, sanjave,

želim si ljubiti,

čebelice vabim,

da me oprašijo

ne morem več skriti.

Vedno drugače

zaznavam ta vonj

po želenem dotiku,

redna je želja,

vsa pestra in močna

po najinem kriku.

by Mikla

SEDIM NA BRVI …

Sedim na brvi,

noge mi bingljajo,

dol med prsti opazujem

ribe, ki s tolmuni se igrajo.

O, kako si lepa ti,

kraljica Alpskega navdiha,

cele dneve bi te gledal,

dokler me v spanec ne zaniha.

Sedim na brvi

in te gledam,

tvojega se veličanstva

spet zavedam.

O, kako si krasna ti,

kraljica te doline,

ljubezen moja si,

nikoli ta ne mine.

Sedim na brvi

in veliko te priteče mimo,

DNK je tvoj v moji krvi,

bogatiš mi vsako rimo.

O, kako si čudovita,

ti, kraljica vseh korit,

vate vsa je moja rima skrita,

v tvojo bistrost um mi je umit.

Sedim na brvi,

sonce naju greje,

le srce je prepojeno v krvi,

tvoja je skupina in to šteje.

O, kako neprecenljiva si,

ga zate ni denarja,

tvoja vrednost ni merljiva

in le redkim se podarja.

Sedim na brvi,

noge mi bingljajo,

tvoje veličine žuborenja,

osvojile so me in me imajo.

by Mikla

MLADOSTNI DAN …

Ne glede na barvo,

črno, belo, rdečo, plavo,

danes dan je nasmejan,

mladosti grb gre na zastavo,

danes pleše se in poje,

danes dela se norije,

mladostna kri zavri v nas,

politika naj se spočije,

25. maj je dan,

ko smeje se po jugi,

»omladina« zdaj praznuje,

vsi smo prvi, nihče drugi …

… pa kaj, če je štafeta

do »diktatorja« si pot ubrala,

je povezat znala vse ljudi,

ko je od roke v roko potovala.

… pa kaj, če v belem gradu,

je na stadionu sklenila pot,

v njej bilo ni nič sovraga,

isti jezik govorila je komot.

… pa kaj, če »drugu Titu«

dana je bila slovesna zaprisega,

rdečeličnih tisoče mladostnih src,

na dan mladosti ni bila natega.

Toda pustimo danes barvo,

plavo, rdeče, črno, belo

naš je danes dan, ko za ljubezen

bode sonce naše nas ogrelo,

danes se nori in smeje,

danes dela se kažin,

kri mladostna v nas že vreje,

le politika je slab spomin,

25. maj je danes tisti dan,

ko v Jugoslaviji se »pjesma kreše«,

mladost slavi se, naj živi,

in spomnijo naj tega se vse p

SLATENIK, OTROK SEM TVOJ …

Že kot malo dete

razigrano sredi trate,

mi pogled uhajal je tja gor,

saj zgodaj slišal sem že zate.

O potoku bistrem,

ki priteče iz planin,

izza Javorščka rodi se

kakor seže mi spomin.

Odraščal sem v vasici,

tu v Čezsoči blizu tebe,

s časoma sem utekal noni,

da te videl sem in bil iz sebe.

Tako lep si se mi zdel

in topel, zanimiv,

še danes čutim to v sebi,

draž, ko sem te jaz odkril.

Vedno bolj pogosto vate

sem zahajal se namakat

in sedet na tvoje kamne

ure in ure ribe čakat.

Ko postajal jaz sem fant

ob strugi tvoji sem raziskoval,

vedno bolj proti izviru

tvoje sem tolmune iskal.

Hodil kopat sem se vate,

puberteto hudo preživel,

tu dekleta, krpic malo,

vse mogoče videti sem smel.

Nato …

Se dolgo nisva videla,

poneslo me je v svet,

a čim sem mogel bil nazaj

sem na bregove ti sedet.

Danes si drugačen,

bolj zaraščen, z malo sonca,

nisi topel kot nekoč

in manj priteče te do konca.

Zdaj kupil sem en košček zemlje,

tu ob tebi zopet je moj raj

ZMAGE USEDLINA …

Jutri, mnogim dan grenak,

slavi svobodo moja domovina,

dedov kri na tnalu bratstva,

ki vklesala jo je neizbrisno zgodovina.

Na čigavi strani si pa ti,

ki žge te vest in peče slina,

kje svoboda tvoja je

in kje izdana domovina.

Na kateri strani si pa ti,

ki te nespečnost tare,

okostnjaki tvojih dedov

z revolucijo ti padajo iz omare.

Vem, kdo boter moje je svobode,

saj je moja vest na pravi strani,

vem, kdo kri je v zvezdo tkal,

na kapi jo nosili moji partizani.

Ne, nikar ne tikajte mi dneva zmage,

stran pojdite črni vragi od resnice,

zlasti naj o borbi naroda molčijo tisti,

ki so jim do včeraj menjali plenice.

Da bo jasno, našega ognjišča

ni nikoli branil domo-bran,

ampak ga je vse do diha zadnjega

s krvjo prelito čuval partizan.

Vse o zgodovini ona sama priča,

neizbrisna dejstva moč ni zamegliti,

pa četudi zdaj jo pišejo skrivaj na novo,

tisto pravo pač je nemogoče skriti.

Naj se zresnijo potomci zmagujočih,

dedov svojih pesem naj zapoje domovina,

mikro

372 MESECEV …

Tri desetletja

in leto,

kar v katastrofo

človeštvo je ujeto,

grožnja z uranom

sejana v zraku,

umrlo je mesto,

pokraj'na je v mraku.

Tri desetletja

in leto,

kar v nuklearno

rastlinstvo je ujeto,

sevanje v zraku,

po merah elite,

številke ta prave,

za vedno so skrite.

Tri desetletja

in leto,

kar je živalstvo

v mutacije ujeto,

obogateni so delci,

v okolju že leta,

čeprav bi naj grožnja,

v beton bila odeta.

Tri desetletja

in leto,

kar vse vesolje

v past je ujeto,

še kar cepimo jedra,

delimo atome,

in vsem na tem svetu

dopuščamo dvome.

Tri desetletja,

dodajmo še leto,

kar nam je zdravje,

mentalno načeto,

iz vsega ničesar

se nismo naučili,

to bomo večkrat

še kdaj ponovili.

by Mikla

Z veliko vznemirjenostjo in odkritim veseljem vam sporočam, da je v samozaložbi izšla moja prva pesniška zbirka SONTIA I.

Nosi latinsko ime po krasni reki Soči, moji zvesti prijateljici skozi življenje.
Vsebuje zbirko 50. pesmi, ki obravnavajo predvsem ljubezen do reke Soče, ljubezen samo in čutenje do svoje lastne okolice, krajev, ljudi in običajev.

EDINA…

Edina, ki zame brezpogojno

si na tisoče ugovorov prejela

in od rojstva mojega nemirnega duha

že ravno toliko izgovorom verjela.

Mami, ti si zame jutro,

saj le zate sem vsak dan rojen,

izza gora mi sonček tvoj vzhaja,

kakor on sem tudi sam bil zaželen.

Edina, ki zame si noči veliko

v iskanju mi rešitve prebedela

in presrečna vedno si bila,

ko mi je vedno znova pot uspela.

Mami, ti si zame dan,

svetloba nežnega navdiha,

ponudiš senco, ko toplo je,

me pokriješ, kadar mrzlo piha.

Edina, ki z menoj potiho si

ob bolečinah mojih zajokala

in si skrila, da ti je zelo hudo,

pa tega nisi nikdar pokazala.

Mami, ti si zame topla noč,

ki pred vsako me krivico skrije,

vate hodim črpat svojo moč,

da v dan zbudim se poln energije.

Imam te, ta misel je dovolj…

by Mikla

WEDA (VODA)…

Srečen sem,

saj kadar meni se zahoče

si lahko odžejati privoščim

ob bregovih moje Soče,

čista je in bistra,

polna zdravega objema,

teče izpod gora,

svetovna je izjema,

a na žalost ni povsod

te moje sreče vsa idila,

voda je zastrupljena

in naj se v glavnem ne bi pila,

vanjo zmečemo prav vse,

kar rabimo in kar pač ne,

brezbrižno prosimo za dan,

ko le še pili bomo iz plastike,

nikar tako ljudje, ne uničimo

kar predniki so nam pustili,

saj za vsak studenec, potok, reko,

so krvavo se nekoč borili,

kaj pa mi bomo pustili

svojim hčeram in sinovom,

mrtve reke in kemijo,

čisto vodo vsem domovom,

nimamo pravice, to ni naše,

je darilo generacij,

se obnašajmo zdaj odgovorno,

preden pride spet do demonstracij …

… a kaj je meni …

… srečen sem,

saj kadar meni se zahoče

si lahko odžejati privoščim

ob bregovih moje Soče …

Pa vi?

by Mikla

POEZIJA V ŠALČKI…

Kromosomčkov dan

se z rimo združi do večera,

pozitivne so prišle na plan,

bila jih je v lokalih polna bera.

Vsi hiteli so jih zlagat v taso,

za omamno in dišečo kavo,

duh Prešerna polnil je teraso,

verzov polno lepih za objavo.

… Poezija pač ne izbira,

vsakogar in vse obira,

od ljubezni nam nekje izvira,

žal na listu samem že izumira …

Neverjetne rime, razne teme,

so ob vonju črnem sekale na plan,

ne glede na čudno vreme,

bil je prostor oštarije nasmejan.

Duhovitost je bila izjemna,

na sprehodu spet bila je domišljija,

ob požirku tekočine, ki je temna,

črka je na črki uspela vragolija.

… Poezija pač ne izbira,

vsakogar in vse obira,

od ljubezni nam nekje izvira,

žal na listu samem že izumira …

Naj zaključim dan s to rimo,

ki praznuje večnost svojo,

da ob letu ko spet prideš mimo,

boš potrkala na nežno duš'co mojo.

by Mikla

Trisomija 21 ali ob 21. marcu, dnevu oseb z Downovim sindormom…

DOWNOV OBJEM…

Kako brezbrižno je imeti

vse pravilne kromosome,

treba nam ni z enim več trpeti

in ne vzbujamo nikomur dvome.

Za en majčken delček usode

zaznamuje te ta svet,

izogibajo se te nerode,

pa čeprav si radostno spočet.

Pravijo, da ste posebni,

da se ločite od nas zelo,

ja, a je razlika le v ljubezni,

vi želite si je bolj močno.

Očke bolj so radovedne,

si močneje v svet želijo,

rade bi bile od vseh sprejete,

si odmika nadvse bojijo.

Res mogoče nismo hitri

in drugačne imamo mi težave,

a potrebe po sprejetem svetu,

pristne so in vsem enako zdrave.

Toda kdo postavil je povprečje,

da ločnico zdaj vam meri,

roke, ki objemajo enako,

vsak nasmeh vas najde v dobri veri.

Danes vam v podporo,

Mikla se različno bo obul,

eno modro, drugo belo nogavico,

do večera zanalašč ne bom sezul.

V podporo vsej različnosti,

ki dela vas enake na planetu,

naj povabim dobre vse ljudi,

le objemite Downovce po celem svetu.

POSTOJ…

V meni nekaj je obstalo,

se vrti v krogu brez izhoda,

temnó je in zavezanih oči,

v labirintu tava mi neroda.

Postoj poet na svoji poti…

V meni nekaj je obstalo,

mi maši življenje samo,

ni pretoka misli in idej,

ne najdejo na poti pravo ramo.

Postoj poet in rimo odpočij…

V meni nekaj je obstalo,

pelje me v občutke znane,

ko veslal sem po spominu,

na površje plavajoč mi stare rane.

Postoj poet, nahrani svojo pesem…

V meni nekaj je obstalo,

pa ne gre mi in ne zna naprej,

vse se za brezbrižnost je prodalo

in ne zlagam v taso več idej.

Postoj poet, objemi svojo muzo…

V meni nekaj je obstalo,

buta hrepenenje ob čeri,

ugaša v meni nežna ptica pevka,

prelevila se je v trop zveri.

Postoj poet, utrujen od darú…

V meni nekaj je obstalo,

ni goriva več in volje,

ranjen samotar je obležal,

na tepihu, kjer piše »Saj bo bolje!«

Postoj poet…

by Mikla

NAJIN KLEPET…

Zaljubljen šel sem te pozdravit,

mimo mene šepetaje si pritekla,

tako lepa, zala si pomladi,

ko si spet turkizno si oblekla.

Si zažuborela mi v pozdrav,

z dlanjo odzdravil sem ti sam,

le narahlo sem potegnil po gladini,

dal ti vedet, da že dolgo te poznam.

Soča moja, biser mi življenja,

v letih vseh le ti si vedno čudovita,

vse spreminja se in ne na boljše,

a mladost je v tebi večno skrita.

V vsem tem času moje poezije,

je veliko proti morju te preteklo,

toda vsakem šumu tvojega spomina,

nekaj mojih verzov je ljubezen ti izreklo.

In boš tekla, vedno lepa in predana,

tudi ko ne bo me več na tvoje brege,

v nebesa bom ponesel svojo pesem,

vse pogovore in najine prisege.

Rad imam te, moja Soča…

by Mikla

ŽEMBA …

Zjutraj, ko sonce budilo

bo prve odtenke zelene,

zborček mi ptičic zapel

in zanihal bo rosne koprene.

Vse bodo ptičice zlate

zbrane od jutra na trati,

ženi se slavec s sosednje vasi

in bo treba siničko predati …

… poslušajte zjutraj

njih zborček na jasi,

zbudite z nasmeškom

se nežno, počasi …

Sinička je vstala že zgodaj,

se lišpat za mladega zeta,

želi si popolnosti svoje poroke

veliko si danes obeta.

Gregorjevo na koledarju

v prelepo dolino prihaja,

ohcet bo v pernati vasi,

očka najlepšo siničko oddaja.

.. poslušajte zjutraj

njih zborček na jasi,

zbudite z nasmeškom

se nežno, počasi …

Srečna oba sta pred svati,

dahnila svoj »Da« obsorej,

nihče ni bil proti, vsi so veseli,

sledila zabava je polna idej.

Cel dan do večera v dolini

je pelo in vse žvrgolelo,

saj ptičice ohcet so imele

Gregorjevo je preživelo …

… poslušajte zjutraj

njih zborček na jasi,

zbudite z nasmeškom

se nežno, počasi …

by Mikla

JEŽEV POT…

Krona trnjeva,

se kri ulije,

mučenika lomi

a ne ubije,

muke ježeve

slavijo se,

edini spol

prenese jih, se ve,

dan, ko lažje

je okovje,

sveti njih se

vso rogovje,

še samice

so prijazne,

ne nergajo močno

če so flaše prazne,

danes je naš dan,

ki bo minil,

da lahko bo jutri

spet se v povprečje zlil,

ko se častile zopet

bodo vse copate,

moški spol ednine

bo izginil iz debate,

zatorej danes vsi,

si dajmo dedci duška,

saj že jutri bom navadna

gnida potepuška…

Amen…

by Mikla

BODIMO STRPNI…

Sredi vsega lepega,

cvetočega se raja,

bog odloči se naenkrat,

da nam malo ponagaja.

Pa je žensko ustvaril,

dal ji nežne usta, roke,

ki namenjene so za poljube

in objeme na obroke.

Toda moški vse je to pokvaril,

hotel vedno več je zase,

ženska tiho v sebi je trpela,

dokler ni opozorila nase.

Bodimo strpni vsi vse dni,

ne le dokler šopek obledi…

Včasih pa le gre predaleč,

usteca v rovenje so se izdale,

zdaj matriarhirajo povsod,

češ, »bomo mi vam pokazale«.

A nežne dušice ostajajo izbrane,

ki so vlogo od boga prevzele,

vse objeme čutnih moških rok,

dobile so, kar so želele.

Bodimo si odkriti, nihče od nas

si ne zasluži suženj biti,

toleranco za nasilje vsake vrste,

moramo na čisto »nulo« zbiti.

Bodimo strpni vsi vse dni,

ne le dokler šopek obledi…

Moški si moramo iz glave

miselnosti boljšega otresti,

v spoštovanju spolov vseh,

pred lastnim pragom si pomesti.

Ženske pač včasih dobro bi bilo,

da ves prepih skoz' ustnice zdržijo,

preštejejo na roke do de

TRNJEVA RIMA …

Vse se spremeni,

ko z mlini nehaš se boriti,

spet zanimanje zbledi

in se prenehaš tolažiti,

takrat zavedaš se,

da upanje boli,

pričakovanja lažna

ti srce goji,

razblinjajo se

tudi dvomi,

vsa se silna

energija zlomi,

še beseda spet

postane siva,

s trnjem rima

se prekriva,

ne verjameš več,

da si pomlad

in ne pripovedi:

»imam te rad«,

takrat bežiš

in skrivaš se pred sabo,

ne želiš si biti

za nobeno rabo,

hočeš proč

in ptiča ujetega izpustiti,

se rutini dolgočasni

v sebi skriti,

a nekje v tebi

neizgorela strast,

v obupu dogoreva

privoščljivemu na čast,

nabija čustva,

reže ti po duši,

vse propada znotraj

in se ruši…

… in navadna duša

te ne more razumeti,

saj tako globoko

ni uspelo ji prodreti

v oklepu svojem

ne uspe ji zaživeti…

by Mikla

GLADINA…

Ujet v flašo,

nagnjeno k požirku

žejnega življenja,

spuščam neme krike,

utapljajoč se pod gladino

lastnega trpljenja.

Vleče sila

me k utopitvi,

utrujena sva jaz in voda,

vračajoče v samoto

v želji žeje potešitvi,

izmikajoč se mi svoboda.

Premetava me

v pol prazni flaši,

butam ob kaljeno steklo,

se zavedajoč pregovora

o tistem koščku kruha,

kjer se duši je zareklo.

S težavo se borim

z razburkano gladino

svojega povprečja,

moj razum mi pravi,

naj potonem brez skrbi,

saj bolečina bo še večja.

Do rešitve,

za katero sploh ne vem,

če si jo še želim,

prepuščam se valovom,

ko morda nekje na suhem

zate naplavina se zbudim …

… a do takrat …

… osamljen ujet v flašo,

nagnjeno k požirku

žejnega življenja,

spuščam neme krike,

utapljajoč se pod gladino

lastnega trpljenja.

by Mikla

POGREŠAM TE…

Pogrešam te,

ki znala moje si oči odpreti,

pogrešam tebe,

ki si znala se me želeti,

pogrešam te,

ki moje si noči polnila,

pogrešam tebe,

ki si v jutra me ljubila,

pogrešam te,

ki vedela si vsako mojo rano,

pogrešam tebe,

ki zaradi njih si nežno znala z mano,

pogrešam te,

ki o dotiku si veliko me učila,

pogrešam tebe,

ki si žalost v meni spremenila,

pogrešam te,

ki opazovala si globoko me v očeh,

pogrešam tebe,

ki sem zgubljal se ti v dlaneh,

pogrešam te,

ki plemenitila si moje sanje,

pogrešam tebe,

ki z menoj si potovala vanje…

… pogrešam tebe,

ki si dala mi vse,

pogrešam te,

le kje si izgubila se …

by Mikla

ZLAHKA IN ZLEPA…

Ni svet jeman,

tako zlahka,

tako zlepa,

ni vse zaman

in vse se vsega

ne oklepa.

Sedim na robu

svoje postelje

pod oknom strešnim,

noč je, luna pa na lice

sveti mi, ko spanje

dano je le uspešnim.

Ne morem, ne, ne gre

mi spati dokler štejem

izgubljene dneve in noči,

ki so ostali mi nekje

v vetru sanj in vseh želja,

kamor umirat so mi šli.

V iskanju skrivnega vhoda

tja, kjer svet najlepše

misli zbira le za naju,

skoraj vse sem vžigalice porabil,

peče vsaka me po prstih,

večne opekline so na poti k raju.

Ne morem, ne, ne gre

mi vstati dokler grejem

prste vse prezeble od dotika,

tlačim jih pod bedra svoja

ves premražen od spominov

na že spet pozabljenega umika.

Ne, ni svet jeman,

tako zlahka

in tako zlepa,

ni vse zaman

in vse se vsega

ne oklepa.

by Mikla