Na deževno soboto misli begajo od branja, ki v lepoti in trpljenju išče smisel življenja, v poskus razumeti svet, kakršen je, in razmislek, ali je lahko boljši. In kje so roke, ki lahko zamesijo boljši kruh. Znova in znova se vračam k duši razvoja, znanju in ustvarjalnosti. Misli kapljajo kot dež na rob okenske police, kamor jih prinaša veter.
Z mnogimi somišljeniki sem mnenja, da je vir človekove svobode ter suverenosti njegova ustvarjalnost in znanje. Vse znanje se začne v družini in nato izoblikuje v šoli. Viri znanja in izkušenj so učitelj, družina, učbenik, knjige, dnevne novice, medsebojna razmerja. Izobraževalni sistem mora privilegij znanja zagotavljati vsem ljudem na vseh ravneh, od otroka do študenta in odraslega, nuditi enake priložnosti vsem, vsakemu na svoji ravni.
Ni dovolj le slediti usmeritvam oblasti in pravnim okvirom ter imeti majhna pričakovanja do življenja. Človekova duša in intelekt sta ustvarjena, da se povzpneta v višave, da se razvijata do skrajnih meja, kolikor svet dopušča. Zato je potrebno ustvariti izobraževalni sistem, kjer bo ustvarjalnost na prvem mestu. Ustvarjalnost se razcveti ob vedno večjem zalogovniku znanja. Ob tem pa je treba misliti tudi na nego duše, duhovno rast, sočutje, solidarnost, odgovornost do narave, gojiti izkušnje, ki nudijo spoznanje, da složni in v miru vsi skupaj pridemo dlje. Vsak trenutek šteje, na poti od rojstva do starosti, zato mora imeti izobraževalni sistem vsaj del odgovorov za vsako življenjsko obdobje.
Odgovornost je miselni in čustveni koncept, ki temelji na ocenjevanju vsake situacije. Je ideja vredna tveganja, je dovolj znanja, vztrajnosti, energije in poguma za njeno uresničitev ? Jo bodo vsi razumeli in sprejeli, bo potem zagotovo bolje za vse? Če se v šoli učimo za življenje, mora biti razvoj kritičnega in odgovornega mišljenja del učnega procesa. Zato socializmu, kjer se prelaga odgovornost posameznika na neznano družbo, ni mesta v izobraževanju, razen kot primeru samouničevalnega početja.
Vsak človek mora imeti enake možnosti, pa naj se rodi v bogati ali socialno šibkejši družini. Otroci ne smejo čutiti razlik v materialnih zmožnostih njihovih staršev. Tudi ne način, da vsi vedo, da delavec v tekstilni tovarni ne zasluži dovolj, da mu ne bi bilo potrebno prositi za subvencijo za otrokovo kosilo. In rana v mladi duši se rodi, kosilo je trdo in grenko. Subvencije ne služijo ničemur drugemu, kot da dnevno opominjajo človeka na njegov izvirni greh, da je reven, in da je dolžan roki, ki mu trosi drobtinice, pokornost. Zato, da zraste trdna in samozavestna hrbtenica narodu, morajo biti vsi učbeniki in delovni zvezki v šolah brezplačni za vse otroke enako, socialisti pa morajo za kosilo pojesti svoja izsiljevanja in laži o enakosti.
Naučiti se moramo izpolnjevati svoje talente v danem trenutku in okoliščinah. Zato se moramo naučiti ideje in znanje udejaniti, to pa pomeni podjetnost, ki se je je potrebno naučiti že v šoli. Pa ne onih birokratskih opravil, kot je učenje o poslovanju, temveč poslovanja samega. Imeti idejo in jo izpeljati, pri tem pa se nekaj naučiti, zlasti odgovornosti.
Na odrasli ravni pomeni to povezovanje znanja in znanosti z gospodarstvom. Zato dobre šole, osnovne, srednje in visoke ter odlična znanost pomenijo tudi dobro gospodarstvo, iz tega pa izvira materialna blaginja.
Zelo pomembno je tudi zavedanje o telesnem razvoju, o hvaležnosti, da imamo telo, ki nam omogoča doseči vse intelektualne in duhovne cilje. Zato moramo skrbeti zanj s primerno športno rekreacijo, zdravo hrano. Športne dejavnosti krepijo tudi duha, človekovo vztrajnost in tovarištvo v skupnih naporih ter veselje v dosežkih, ko roka kar sama seže po slovenski zastavi in jo ponosno zavihti. Zato mora izobraževalni sistem ponuditi tudi skrb za telo in duha, vsak dan.
V zavedanju, da je družina izjemno pomembna za človekov intelektualni, duhovni in telesni razvoj, je potrebno krepiti družino. Izobraževalni sistem ji lahko pomaga tako, da naredi dostopno in kakovostno predšolsko varstvo otrok, stopi iz okvirov ter se čim bolj približa potrebam družine. Zato mora izobraževalni sistem ponuditi tudi neklasične oblike predšolske vzgoje, tudi v prostorih delodajalcev in s tem olajšati delo mladim zaposlenim z družinami.
Slovenski izobraževalni sistem bo zahteval veliko vložka a bo hkrati vsak novčič porabljen učinkovito. Omogočil bo, da vrhunsko izobraženi mladi razvijajo in udejanjajo svoje ideje v Sloveniji, da jim ne bo treba bežati iz Slovenije. Omogočil bo, da spretni mladi najdejo svoj poklic in lepo plačilo, zrelim zaposlenim ljudem nenehen razvoj v stroki, upokojenim ljudem pa bo nudil možnost ustvarjalnosti, ki je ne bo omejevala nobena starost.
Le tako bo slovenska šola sodobna, sledila bo izzivom časa in uporabljala pri poučevanju in vodenju sodobne načine, ki jih nudi digitalizacija, a bo hkrati razvijala kritičnost in smotrno uporabo sodobnih orodij, zlasti glede varnosti in človekovega dostojanstva. Mladostnik, ki bo izšel iz takega slovenskega izobraževalnega sistema, bo vrhunsko opremljen z informacijskim znanjem a tudi kritičen do tako dostopnih vsebin in znal ločevati potrebno od nepotrebnega, koristno in dostojno od plehkega.
Iz zavedanja, da skupaj pridemo dlje, da si pomagamo v težavah in se skupaj veselimo, raste domoljubje, saj smo Slovenci izjemen narod, tako maloštevilčni smo si priborili suverenost pred presenečenimi očmi sveta, vajenega, da kaj takega dosegajo veliki narodi. Ta vzgib svobode moramo negovati, da ohranimo svojo državo, jezik in kulturo, da ohranimo svoj narod in svojo samozavest. Zato mora domoljubje imeti osrednjo vzgojno vlogo v izobraževalnem sistemu.
Ne le zato, ker sem, priznam (s ponosom), članica SDS in predsednica Odbora za izobraževanje, znanost in šport pri Strokovnem svetu Slovenske demokratske stranke, temveč zato, ker sem si izbrala poklic učiteljice, in ker mislim, da mora človek narediti v tem življenju za dobrobit sočloveka, sebe in narave največ, kar zmore, menim, da je program SDS za izobraževanje in znanost najboljša razvojna možnost za Slovenijo. Šport sodi zraven, k telesni in duhovni rasti posameznika.
Danes, na deževno soboto so dovoljene sanje. Jutri bo nov dan. Dan, ko bomo te sanje uresničili in vrnili Sloveniji srečo in dostojanstvo.
Mojca Škrinjar
Mar 10, 2018